Pisani meščanski čebelnjak praznuje častitljivih sto let

Mestni čebelnjak, ki v Idriji stoji v bližini cerkve sv. Trojice, je izjemen primerek meščanskega čebelnjaka iz 20. stoletja. Letos je star natanko sto let – domačin Franc Lapajne, trgovec s čipkami, je njegovo izdelavo na željo sina Petra naročil leta 1925. Pri pisanem krasotcu se ustavi marsikateri domači in tuji obiskovalec.

Najstarejši prikaz človekovega odnosa do čebel je nastal pred 20.000 do 30.000 leti v Pajkovi jami pri Bicarpi v španski pokrajini Valencii. Prastara risba prikazuje dva človeka pri ropanju čebeljega gnezda.

Visita na nekakšni vrvi oziroma vzpenjavki, čebelam odvzemata med, pri tem pa si pomagata z dimom. Podobno čebelarijo marsikje še danes, je na spletni strani Čebelarske zveze Slovenije zapisal dr. Janez Poklukar.

Čebela, ki ne živi v družini, umre od osamljenosti

Čebelnjaki so pri nas tipični sestavni elementi kmečke arhitekture, včasih so stali pri vsaki kmetiji, le da so se razlikovali med posameznimi pokrajinami. Ponekod so vanje vložili več dela in sredstev, drugod manj. Le redki so bili tako veliki in »bogati«, kot je idrijski meščanski čebelnjak, ki je danes ena od najbolj pisanih turističnih zanimivosti.

Po podobi iz nemške knjige

Posebnost čebelnjaka, ki so ga pred dobrimi dvajsetimi leti prenovili in »očedili«, je razširjen osrednji del, izdelan iz mrežastih oken s tankim profilom. Čebelnjak namreč ni bil namenjen le ukvarjanju s čebelami, ampak so ga lastniki, idrijska družina Lapajne, uporabljali tudi za občasne sestanke in druženja s prijatelji ter prostočasno uživanje. Kot nekakšno pisano leseno sobo sredi mesta, torej.

Čebelnjak je leta 1925 izdelal mizarski mojster Jože Kenda, narejen pa je bil po podobi iz nemške strokovne čebelarske knjige, izdane leta 1910. Člani družine Lapajne so ga imeli v lasti do konca druge svetovne vojne, nato so vse do 80. let zanj skrbeli njihovi sorodniki.

Svetovni dan čebel zaznamujemo 20. maja. FOTO: Gregor Kacin

Potem ga je najedal zob časa, dokler se na idrijski občini niso odločili, da ga bodo obnovili. Prenovo je med januarjem in decembrom leta 2013 vodil Martin Kolenc in jo skupaj z arhitektom Cvetom Kodrom, lokalnimi izvajalci in prostovoljci iz idrijskega čebelarskega društva tudi uspešno zaključil. Maja 2014 so v čebelnjaku ponovno zaživele čebele.

Enajst panjev je novih, prav toliko pa starejših oziroma restavriranih. Močno likovno vrednost in sporočilo nosijo tako originalne poslikave na panjih slikarja in kiparja Nikolaja Pirnata iz leta 1925 kot sodobne slikarja Danila Jereba.

Preplet tradicij klekljanja in čebelarjenja

Koliko ljudi se danes ustavi pri čebelnjaku, ni jasno, saj v idrijskih institucijah ne spremljajo obiska te zanimivosti, je pa vreden nekaj dodatnih korakov, če se človek že mudi v mestu. Marsikdo takoj opazi, da je precej večji od drugih po različnih slovenskih krajih.

Čebelnjaki z začetka 20. stoletja so bili manjši, dobro situirana idrijska družina Lapajne pa si je lahko privoščila nekaj več udobja in v objekt vložila dodatna sredstva. Za gradnjo so uporabili dražje, bolj kakovostne materiale in zgradili betonske temelje, na katere so postavili leseno konstrukcijo.

Po Sloveniji je več kot sto čebelarskih društvih. FOTO: Leon Vidic/Delo

Pred prenovo je čebelnjak kazal klavrno podobo, po decembru leta 2013 pa je zasijal. Njegova 100. obletnica bo osrednja nit letošnjega, že 43. festivala idrijske čipke, ki bo potekal med 13. in 15. junijem pod sloganom »MEDeni prepLET«. Organizatorji bodo povezali bogato tradicijo klekljanja s čebelarsko dediščino. Julij Lapajne, sorodnik Petra Lapajneta, je bil aktiven čebelar in eden od ustanoviteljev idrijskega čebelarskega društva, ki letos praznuje 45. obletnico delovanja.

V sklopu festivala bodo, kot so zapisali pri idrijskem zavodu za turizem, čebelarji pripravili svečano akademijo, degustacijo medu, predavanje o njegovih blagodejnih učinkih ter ustvarjalne družinske delavnice risanja panjskih končnic in izdelovanja svečk iz voska. Del programa bo tudi voden ogled mestnega čebelnjaka.