Da dol padeš – dvakrat?

Ali drži rek, da gre osel samo enkrat na led ali pa da gre samo osel dvakrat na spolzko, tokrat ni bistveno. Ukvarjam se z nekoliko višje razvitimi bitji, ki jim željni škodovanja oslovskost lepijo zgolj metaforično.

Nekaj let nazaj sem koračil proti ljubljanski Plavi laguni, ne Modri, tamkaj ne boste srečali Brooke Shields, na službeno srečanje z duhovito javno osebnostjo. Tik pred soočenjem mi je zmanjkalo tal pod levo nogo, po tleh sem pogrnil, kolikor sem dolg in ozek. Si ranil dlan in nekoliko poškodoval zapestje. Padca ne morete videti na youtubu, nihče me ni videl, nihče posnel. Bilo pa je verjetno smešno. Na sebi sem imel zimska oblačila, težke čevlje, polno foto malho ...

Par dni nazaj sem imel identično službeno pešpot, ja, težko je verjeti, poklicni zmenek z istim človekom. Še vedno duhovitim, nekaj starejšim. In se pet minut koračenja pred nekoč usodnim mestom spomnil na zoprni pripetljaj. In se nasmehnil, pač se zgodi, no, se je zgodilo.

Zunaj je bilo tokrat vroče, obut sem bil lahkotno, okej, le torba je bila obtežena, misli so zatavale po svoje ... kar mi naenkrat zvije lev gleženj in zgolj poletni opravi se lahko zahvalim, da nisem poljubil asfalta. Težko bi rekel, da telesna pripravljenost, prej sreča me je obvarovala pred najhujšim. Kje že? V Plavi laguni. Ko se po travmatičnem lovljenju končno zravnam, mi postane jasno – zgodilo se je na natanko istem mestu, na natanko isti asfaltni gubi.

Ja, saj vemo, zgodovina se ponavlja, prvič kot tragedija, drugič kot farsa. Čeravno davno tega študentu filozofije se mi je ves čas dozdevalo, da globoka misel zadeva osle. Bojim se, bo potrebna revizija mojega filozofskega pogleda na svet. Ali pa ščepec več previdnosti ali, še najlaže, izogibanje Plavi laguni. Možak, s katerim sva se drugič pogovarjala, pa gre na srečo v pokoj. Tretjič se najverjetneje ne bova.