V soboto je bil 25. maj. Nekoč smo mu rekli dan mladosti. Še danes mi vzbuja asociacije na Titov rojstni dan, pa na štafeto mladosti, na vabilo v ZK, Zvezo komunistov, in na bronaste biste ter glave in postave v bronu.

Moji generaciji je bolj kot »štafetni ples« v Beogradu ostal v spominu maturantski ples, bolj kot v ZK pa nas je vleklo na breg Savinje. Nismo pa imeli zadržkov, da se tu in tam poklonimo pred kakšnim – bronom, to skrivnostno zlitino, katere patina pove marsikaj tudi o atmosferi, ki ji je izpostavljena.

Slovenci do postav in glav v bronu gojimo posebno čustvo, ki rado tvori napete atmosfere. So časi, ko bi jih hoteli pospraviti med staro šaro, in so časi, ko postavljamo nove, vlečemo iz pozabe na plan stare in jih slavimo. Kakšen plaz čustvovanja so povzročili Zagorjani, ko so ob smrti predsednika države Janeza Drnovška sklenili, da bodo v parku postavili njegovo bisto v bronu! In koliko črnila smo že prelili zaradi Titovega spomenika, ki naj bi ga vrnili v park Brdo.

Aprila so v Moravčah odkrili spominsko tablo Prešernu v čast, ker je bil pred 180 leti ves teden v Moravški dolini. In le tamkajšnjemu bronastemu cerkvenemu zvonu gre zahvala za pesnikove verze o luni, ki sije, ko klad'vo bije trudne pozne ure že … Žal v tabli ni sledu o bronu. Pa da se starata skupaj z luno.

Leta 2026 se bomo Slovenci poklonili 35-letnici osamosvojitve. S spomenikom blizu parlamenta, kjer je leta 1991 prvič zaplapolala slovenska zastava, naj bi dobili simbol, ki naj nas združi. Ali bo poklon osamosvojitvi v bronu, ne vem. In če bo, kakšno patino bo dobil? Rjavo? Zeleno? Staranje je občutljiva tema, a v primeru brona lep in zanimiv proces, sem nekje prebrala. Kljub lepoti procesa postavam in glavam iz brona, naj pripadajo mladim ali starim »herojem«, še po desetletjih uspeva grdo razdeliti narod. Vzrok je najbrž v »herojih«, ne v bronu.