Jugo schatzi iz Koroške

Bilo je obdobje nogometne romantike, ki je zajela tudi majhne, dokaj nepomembne klube v tekmovalnem ustroju nekdanje skupne države. Nosil sem črno-beli dres Partizana iz Slovenj Gradca. V jugoslovanskih 80. letih so bila za nas posebno privlačna gostovanja na prijateljskih tekmah pri slovenskih klubih na avstrijskem Koroškem. V vročih poletnih mesecih, ko smo doma lahko samo sanjali o žarometih na stadionu, smo igrali večerne tekme v soju luči na precej boljših igriščih proti tehnično in taktično šibkejšim ekipam.

Ob omejenem prehajanju meje z Avstrijo, ki smo ga Korošci vendarle manj čutili zaradi maloobmejnih prepustnic, ki so omogočale pogostejšo migracijo, je bil za najstnika vsak obisk v bogatem kapitalizmu kot nekakšno igranje v ligi prvakov. Prvič zato, ker sem že kot mladoleten lahko igral za člane, pa tudi zato, ker je bila vsaka tekma posebna avantura z obveznim nakupom kave, pralnega praška, mehčalca, banan, kosa tehničnega blaga ... Po tekmah sem užival v tradicionalni hrenovki s kajzerico, starejši soigralci so mi odredili nagradno pivo gösser, če sem bil po njihovi strokovni oceni dovolj dober na zelenici, gostija pa se je prehransko in pivsko močno okrepila, če je bila tekma, denimo, del programa vaške veselice. Takrat sem ekspresno hitro usvojil besedo schatzi.

Na stadionih v Pliberku, Žitari vasi, Globasnici in drugod po avstrijskem Koroškem se je med publiko vselej našel kdo, ki nas je zmerjal z jugoschweine, slowenische banditen in podobnim. Tu in tam je zavrelo tudi na igrišču (zanimivo, nikoli na veselici!), a smo vselej v športnem duhu hitro umirili strasti. Običajno smo na teh tekmah zmagovali, med igro smo bili ponosno glasni v slovenskem jeziku, naši tekmeci so ga kombinirali z nemščino. Nihče – niti sodniki – nam niso solili pameti, da se tam govori zgolj in samo nemško. Če bi takrat obstajala spletna družabna omrežja, bi zagotovo poželi nešteto všečkov. Morda bi pod mojo fotografijo kakšna mladenka hrepeneče zapisala jugo schatzi.