To je bil tvoj dan ljubezni, najlepši dan, ki ne mine nikdar, bodo danes prepevali v različnih krajih. Pobuda za prepevanje pesmi o ljubezni skupine Pepel in kri je prišla pred dobrimi desetimi leti, mene pa že nekaj časa ne izpusti druga (ljubezenska) pesem. Življenje teče in nič ne reče, samo nasmeh je bolj grenak. Ob čudoviti popevki Ditke Haberl, ki v sebi nosi žalostno zgodbo – a ljubil ni le mene –, se zastavlja mnogo vprašanj.

Kakšen bi bil svet brez ljubezni? Obstajajo sorodne duše? Zakaj ljudje varajo? Kaj nas žene, da se vedno znova, ne glede na naše na tisoče koščkov zlomljeno srce, zaljubljamo, da iščemo, da hočemo ljubiti in biti ljubljeni? In kot se je spraševal Minatti: Reci, kolikokrat bo treba še oditi in za vselej pustiti ob poti drobec srca?

V ljubezni se ratio umakne emocijam. Četudi vedno govorimo o srcu, pravzaprav ljubimo z možgani. Verjetno si vsakdo želi razvozlati skrivnosti ljubezni: Kdo nas privlači in zakaj? Zakaj imajo, kot se zdi, nekateri srečo v ljubezni, drugi pa iščejo in vedno znova izberejo napačne? Se ljudje delimo na tiste, ki zlahka najdejo življenjskega sopotnika, in na tiste, ki se jim to zdi nemogoče?

Ko opazujem najstnike, ki se držijo za roke in poljubljajo na ulici, se vprašam: Ali v tistem trenutku res verjamejo, da bodo večno ostali skupaj? Verjamejo, da so našli edino pravo ljubezen? Vedno znova se čudim in občudujem starejše pare, ljudi, ki ostanejo skupaj za vedno.

Ker navsezadnje je danes razvez čedalje več … Kako v svetu, v ­katerem se partnerja izbira z drsanjem po zaslonu v desno, še zaupati v ljubezen? Še verjeti, da obstaja tisti »nekdo«, še verjeti v dan ljubezni? Če je verjeti splet­nim člankom, menda vsakega v življenju čakajo tri velike ljubezni. V tretje gre menda rado. Četudi je takrat nasmeh že precej bolj grenak.