Kolesarjenje po krajih, kjer ni napačnih poti
Skozi Ilirsko Bistrico in okoliške kraje že vrsto let teče pomembna prometna žila do Istre in Kvarnerja, zato gostje tam niso kakšna posebnost, a kaj, ko se jih večina samo mimogrede ustavi. Toda tudi to se spreminja, med drugim zaradi strategije, ki so si jo s Turističnoinformacijskim centrom Ilirska Bistrica zastavili turistični ponudniki iz teh krajev. Za primer dobre prakse so pokukali tudi na drugo stran državne meje, predvsem v občino Matulji, ki se je v zadnjih letih iz turistično degradiranega območja spremenila v zgodbo o uspehu.
Padec schengenske meje je nov mejnik na več področjih, a so temelj za razvoj turizma v prvi vrsti še vedno nastanitve. Ker pa so gostje vse bolj zahtevni, jim je treba ponuditi nekaj več, le naravne zanimivosti navadno niso dovolj. Tudi zato, ker vseh v znane in turistično oblegane kraje ne vleče pretirano, ampak stavijo na butični turizem, aktivno preživljanje prostega časa in gastronomijo.
Navkreber, proti gradu Prem
Pod gradom Prem je turistična kmetija Ivankotovi, kjer so gostilno oziroma restavracijo pred časom razširili na prenočišča. »Aprila smo odprli pet sob. To smo sicer nameravali že prej, ampak se je zavleklo,« je pojasnila gospodarica Valentina Malečkar. Kljub podaljšani časovnici se je na koncu dobro izšlo: »Sobe smo opremili tako, kot sem si zastavila. Predvsem pa je najpomembneje, da so gostje zadovoljni. V naslednji fazi imamo namen preurediti še okolico.«
Čeprav so še sveži v poslu, so jih našli predvsem tuji gostje. »Nekaj jih ostane po več dni in se od tu podajajo na dnevne izlete po Sloveniji, pa tudi na Hrvaško in v Italijo.« In kaj od vsega najbolj cenijo? »Pravzaprav naravo in to, da ni gneče, da so čez dan lahko aktivni, zvečer pa je mirno in spokojno,« je povedala.
Da je treba gostom ponuditi nekaj več, se zaveda tudi sama. Poudarek je na dobri hrani, iz karseda lokalnih sestavin. Ker se na kmetiji ukvarjajo s sadjarstvom in govedorejo, so mesne dobrote tako rekoč njihov zaščitni znak. Postrežejo tudi s tradicionalno domačo hrano, krompirjem v zevnici, joto s klobaso, orehovimi in kraškimi štruklji, jabolčnim zavitkom ...
»Jejta, bosta še potrebovala, saj je tu kar nekaj vzponov,« naju je s prijateljem bodrila med zajtrkom, obilnim narezkom, saj je vedela, da je namen najinega obiska Ilirskobistriškega in Brkinov predvsem raziskovanje s kolesom. »Kar tukaj za domačijo zapeljita po travnati in gozdni poti in prišla bosta naravnost do gradu Prem,« je pojasnila in nama zaželela prijetno kolesarjenje. Še preden sva po nekaj sto metrih navkreber prišla do skupne ugotovitve, kako prijazni so ljudje, sva doživela novo potrditev. Ko sva spraševala domačine, kje v vasi je rojstna hiša Dragotina Ketteja, sva dobila odgovor s povabilom. »Malo naprej, ob cesti, ampak jo ravno zdaj nekaj prenavljajo. Pridita, bosta sok ali vodo?« naju je pobarala domačinka.
Zgodovina gradu Prem sega najmanj v leto 1213, ko je v virih omenjen prvič. Danes sta tako grad kot okolica zelo lepo urejena, za pogled v notranjost pa je treba plačati vstopnino. Kot rečeno, je Prem tudi rojstni kraj znanega slovenskega pesnika. Iz vasi pa se odpirajo čudoviti panoramski razgledi.
Iskanje okrepčevalnice
Začrtana pot naju je vodila proti Brkinom, toda kmalu sva spoznala, da sva nekoliko skrenila. To nikakor ne pomeni, da sva bila prikrajšana za užitke. Bistvo raziskovanja neznanih krajev je ravno v tem, da se brezskrbno podaš na pot, cilj pa je vedno dosežen, le da ga sproti prilagajaš. Nekaj časa sva kolesarila v objemu sence, drugič v sončni pripeki po asfaltirani podlagi – mimogrede, na lokalnih cestah so avtomobili prej izjema kot pravilo. Čez čas pa naju je premamila želja po hladnem hmeljnem napitku. A glej ga zlomka ... Edini minus, če temu sploh lahko tako rečemo, je bil, da nikjer v odročnih krajih (v smeri Dobropolje, Harije, Pregarije) na poti ni bilo ne lokala ne trgovine. Naposled sva se osvežila v Pregarijah, a še to v manjši zasebni kmetijsko-tehnični trgovini. Prijazna lastnica je v senco, ki jo je dajala košata krošnja, postavila stola, da »reveža ne bosta trpela na soncu«.
Po okrepčilu je sledil prijeten krajši spust po gozdni poti, a se je ta kar na lepem končala. V takšnih primerih je človek še posebej hvaležen e-kolesu, saj je brez dvoma izrečena kakšna kletvica manj, če takole zatavaš. Proti Janeževemu Brdu je šlo spet gladko, nato je sledil čudovit dolg spust v dolino. Ko je bil krog sklenjen, je vse skupaj naneslo okoli 40 kilometrov ter slabih tisoč višinskih metrov.
Naslednji dan sva obdelala drugo stran, proti Knežaku. Če ne kolesarimo ravno po glavni cesti, gre v tistih koncih bolj kot ne samo navkreber. Nedaleč od Knežaka je grad Kalec, od katerega danes stoji le še stolp. Mimo njega vodi Krpanova pohodniška pot. Pri gradu naj bi pisatelj Fran Levstik dobil idejo za svojega knjižnega junaka Martina Krpana, a temu na bloškem koncu oporekajo, češ da imajo neizpodbitne dokaze, da je bil najbolj znani tihotapec doma pri njih. Kakorkoli, od kod izvira, si bo vsaka stran vedno interpretirala po svoje, pomembno pa je, da bo to povsod še naprej ena od turističnih posebnosti.
Šilentabor
Od Knežaka se 751 metrov nad morjem dviga Šilentabor, domačini mu pravijo Tabor, ki je najvišji vrh grebena na jugozahodni strani Pivške kotline. Tudi tam je nekoč stal grad, a danes le še nekaj kamnov priča o mogočni utrdbi. Se je pa ohranila cerkev sv. Martina, v kateri so freske iz leta 1464. Najvišja točka kraja je razgledna točka, od koder se na vse strani ponujajo pogledi na kraško in sredozemsko razgibano pokrajino. Vsekakor vredno vzpona in vsake kaplje znoja.
V dveh dneh sva nabrala dobrih 1600 višinskih metrov in približno 80 kilometrov in ves čas uživala v neokrnjeni naravi, ki so jo še nadgradili prijazni ljudje. Spoznala sva tudi, da iz Ilirske Bistrice do okoliških naravnih in kulturnih znamenitosti vodijo številne poti in stezice. Pravzaprav napačne poti ni.
