Oprsje na kipu nima patine, Julijini dojki se bleščita zaradi dotikov rok

Popotnik, ki v Verono prispe z vlakom, že takoj spozna, da se pred njim razprostira staro, pomembno mesto. Železniška postaja je namreč tik pred trdnjavskim obzidjem, skozi katero pridemo do širšega mestnega središča. Verona dokumentirano obstaja več kot dve tisočletji.

Večina tistih, ki pridejo peš, gre skozi stara mestna vrata Porta Nuova, ena od več podobnih v Veroni. Za njimi se začne širok bulvar Corso Porta Nuova, ki vodi do še enega, starejšega obrambnega obzidja okoli zgodovinskega jedra mesta. Mestno središče leži na odlični lokaciji, na polotoku v obliki jezika, okoli katerega vijuga Adiža, druga najdaljša italijanska reka.

Bavarski dvorci in ​​parki: harmonija arhitekture in narave

Corso Porta Nuova se konča pri mestnih vratih Portoni della Bra, za katerimi je zelo velik trg, Piazza Bra. Tukaj spoznamo, zakaj je Verona svetovno znana: na drugi strani trga je znamenita arena, razmeroma dobro ohranjen starorimski amfiteater, eden največjih v Italiji. Množice obiskovalcev čakajo v vrsti, da bi kupili vstopnico in si ga ogledali. Tudi sicer se po trgu Bra sprehaja veliko ljudi, mnogi posedajo v gostinskih lokalih ob arkadah stavb, ki mejijo na trg na zahodni strani.

Ena od več starih mestnih vrat na vhodu v mestno jedro. FOTO: MIlan Ilić

Večnamenskost antičnega amfiteatra

Veronska arena je bila verjetno zgrajena v 1. stoletju našega štetja. V preteklih dva tisoč letih se je v njej dogajalo marsikaj, med drugim gladiatorski boji in drugi spektakli, bikoborbe (eno si je ogledal tudi Napoleon), stoletja so ljudje v njej živeli, tam so bila skladišča, taborišče za vojne ujetnike, zaklonišče pred bombardiranjem ...

Od sredine 19. stoletja v areni prirejajo operne predstave. Iz te tradicije se je razvil zdaj svetovno znani festival Arena di Verona, serija opernih predstav, ki jih vsako poletje prirejajo v amfiteatru. Festival je uradno obliko dobil leta 1936. Avditorij, v katerem z veseljem prepevajo največje svetovne operne zvezde, lahko sprejme 30.000 ljudi. Veronska arena je prizorišče še številnih drugih odrskih in športnih dogodkov – večkrat je bila tam ciljna črta kolesarske dirke Giro d'Italia, zadnjič leta 2022. Tudi sklepna slovesnost zimskih olimpijskih in paraolimpijskih iger leta 2026, ki jih organizira dvojec Milano-Cortina d'Ampezzo, bo v tej areni.

Čar Shakespearove junakinje

Pozornejši opazovalec pročelij na trgu Bra ne bo spregledal spominske plošče na obzidju nedaleč od omenjenih mestnih vratih, posvečene drugi »ikoni« Verone, Shakespearovi drami Romeo in Julija. Na plošči, poleg katere je umetnikov doprsni kip, so vklesani verzi iz tretjega dejanja, Romeove obupane besede, potem ko ga izženejo iz Verone. Ivan Cankar, ki je poslovenil tragedijo v petih dejanjih, jih je prevedel takole:

Sveta nikjer ni kakor kakor v tem zidovju,

drugod so vice, muke, je pekèl!

Odtod prognan je iz svetá prognan,

prognanstvu temu pa se pravi smrt.

Biblioteca Capitolare je najstarejša neprekinjeno delujoča knjižnica na svetu. FOTO: MIlan Ilić

Bistveno več ljudi obišče tesno dvorišče v ulici Via Cappello z Julijinim kipom in njeno domnevno hišo z balkonom. Vstop v hišo (ki je iz poznega srednjega veka) in na balkon se zaračunava, ne pa tudi na dvorišče. Obiskovalcev je marsikdaj toliko, da čakajo v dolgi vrsti in jih varnostniki občasno spuščajo naprej. Oprsje na kipu nima patine, ki bi jo lahko pripisali času, Julijini dojki se bleščita zaradi dotikov rok, saj velja prepričanje, da bo imel tisti, ki se ju dotakne, še posebej desne, srečo v ljubezni. Mnogi na tem »romarskem« kraju tudi puščajo ljubezenska sporočila.

Zgodba o Romeu in Juliji je literarna in nima podlage v dokumentiranih dogodkih. Shakespeare jo je resda proslavil, vendar ni njen prvotni avtor. Kot več drugih del, na primer Mnogo hrupa za nič in Dvanajsta noč, jo je zasnoval na zgodbah patra in nato škofa Mattea Bandella, nekoč najbolj znanega evropskega pisca krajših pripovedi. Bandello je umrl leta 1562, dve leti pred Shakespearovim rojstvom.

Vendar ljudje radi verjamejo v zgodbe, zato jih veliko obišče tudi »Julijin grob« v širšem mestnem središču, v kripti cerkve, zdaj muzejskega kompleksa San Francesco al Corso, kjer je bil nekoč frančiškanski samostan. V njem naj bi se zaljubljena junaka tudi poročila. Pred vhodom spet vidimo Shakespearov doprsni kip, na steni je plošča z delom Romeovega zadnjega monologa pred smrtjo: ​

Očí, ozrite

se nanjo zadnjikrat! Roké, vzemite

objem poslednji! Ustnice, ve duri

življenja, zapečatite s poljubom

pravičnim najino pogodbo večno

skopuhu smrti!

Julijin sarkofag je brez pokrova in prazen, pa vendar privablja številne obiskovalce. Na eni od sten lahko preberemo citate iz zapisov iz 19. stoletja, ki so jih pustili znani pisatelji, Lord Byron, Heinrich Heine, Charles Dickens ... V kompleksu nekdanjega samostana je danes tudi zanimiv muzej fresk.

Arche Scaligeri, z ulice vidni sarkofagi nekaterih članov družine Scaligeri, vladarjev Verone v poznem srednjem veku. FOTO: MIlan Ilić

Stara stavba z veliko starejšimi knjigami

V zgodovini literature je Verona med drugim znana po tem, da je v njej večkrat bival pesnik Dante Alighieri. Prvič je v mesto prišel leta 1304, potem ko je bil v rodnih Firencah obsojen na izgnanstvo. V Veroni pa hranijo knjige, ki so veliko starejše od Dantejevih. Biblioteca Capitolare je najstarejša dokumentirana knjižnica na svetu. Ne gre za najstarejšo stavbo za shranjevanje knjig, temveč za najstarejšo zbirko knjig, ki neprekinjeno obstaja kot knjižnica. Najdemo jo na vrhu veronskega »jezika«, tik ob katedrali, kjer je bil nekoč skriptorij. Stavba je iz prve polovice 18. stoletja, toda knjige na tem mestu sistematično hranijo že več kot poldrugo tisočletje, od leta 517. Vstop v knjižnico ni brezplačen, vendar jo je vredno obiskati.

Turistični magnet mesta sta impozantna trga v starem mestnem jedru, Piazza delle Erbe, kjer je večja tržnica, naokoli pa palače in druge stare hiše, mnoge okrašene s freskami, in Piazza dei Signori, ki je kot salon na prostem. Nad tem trgom se dviga 84 metrov visoki mestni stolp, Torre dei Lamberti, katerega gradnja se je začela v drugi polovici 12. stoletja. Nedaleč stran so Arche Scaligeri, razkošno okrašene grobnice nekaterih članov družine Scaligeri, ki so sklenili svoje sarkofage postaviti na odprt javni prostor med družinsko palačo in cerkvijo. Zanimivo je, da je edini simbol na njihovem grbu lestev, kar tudi pomeni njihov priimek.

Po tej družini se imenuje utrjeni most Ponte Scaligero (tudi Ponte Castelvecchio) na zahodni strani vznožja veronskega polotoka. Do njega pridemo skozi ohranjeni Castelvecchio (stari grad). Njegovo prenovo po drugi svetovni vojni je zasnoval slavni arhitekt Carlo Scarpa, po čigar načrtih je bil umeščen tudi umetnostni muzej. Verona je namreč igrala pomembno vlogo v bogati zgodovini italijanske likovne umetnosti. Sloviti slikar Veronese se je tam rodil in več let ustvarjal, po mestu je tudi dobil ime. Slavni Pisanello, poimenovan po rodni Pisi, je v Veroni ustvaril več pomembnih slik, prav tako nič manj znani Andrea Mantegna.

Množica turistov na trgu Bra, nedaleč od arene  FOTO: MIlan Ilić

Na drugi strani Adiže

Ko pridemo čez most Scaligero, se je lepo sprehoditi po zunanjem, levem bregu Adiže in opazovati spreminjajočo se panoramo mestnega središča. Na konici polotoka je Ponte Pietra, obokani most, najstarejši v Veroni.

Preden se obiskovalci skozenj vrnejo v središče mesta, ne bodo obžalovali, da so se še nekaj časa zadržali na levem bregu in se povzpeli do starorimskega gledališča ali se z vzpenjačo zapeljali do gradu San Pietro na vrhu hriba, s katerega je najboljši panoramski razgled na staro Verono in okolico. Za tiste, ki radi obiskujejo cerkve, pa je pravi naslov San Zeno Maggiore, eno najlepših del sakralne romanike v severni Italiji. Veliki oltarni triptih v njem je izdelal Mantegna.