Temni turizem v mestecu Gori, Stalinovem rojstnem kraju

»Še preden je s svojim neiskrenim nasmehom prvikrat vstopil v moje stanovanje v Moskvi, bi moral slutiti, da Josif Stalin diši po težavah.« Te besede bi zlahka pripisali voditelju ruske revolucije Leninu, čeprav jih ni na ta način nikoli izrekel. Vemo pa, da je pred smrtjo opozarjal na nevarnost, da Stalin v Sovjetski zvezi prevzame oblast.

V dolgi zgodovini socializma v 20. stoletju pa so obstajali tudi ljudje, ki so o hazjajinu iz Gruzije razmišljali pozitivno. Leta 1953, denimo, je ob Stalinovi smrti čilski politik Chico Allende dejal približno takole: »Stalin je bil zgled ustvarjalnosti, humanizma in vzgojni primer miru in junaštva. Vse, kar je storil, je storil v službi ljudstva. Naš oče Stalin je mrtev, toda ko se bomo spominjali njegovega zgleda, bo naša naklonjenost do njega okrepila naše roke za gradnjo velikega jutrišnjega dne …« Ostaja vprašanje, ali je mislil iskreno, toda Allende vendarle ni bil kdorkoli. Kot socialist, ki je leta 1970 postal predsednik Čila, je veljal za zgled poštenosti v skorumpiranem svetu komunizma.

Smo v Evropi ali v Aziji?

Oboževalci, ki še danes polagajo cvetje na Stalinov grob ob kremeljskem obzidju ali se po ulicah sprehajajo z njegovimi fotografijami, niso edini obiskovalci gruzinskega mesta Gori blizu meje z Južno Osetijo. Tej enklavi ves čas vojaško pomaga Rusija in s tem ohranja svojo navzočnost globoko na Južnem Kavkazu. Turistom iz Gruzije je vstop na to območje strogo prepovedan.

V Gori prihajajo mnogi domačini in turisti, čeprav vedo, da je bil junak tega mesta eden največjih zločincev minulega stoletja. Negativne osebnosti in dogodki, povezani z njimi, vzbujajo zanimanje. Tako imenovani temni turizem z nekakšno čarobno močjo neustavljivo privlači. Prav v Goriju ima še posebej velik razlog za to. To je Stalinov rojstni kraj in tu še vedno stoji hiša, v kateri se je rodil.

Prvo vprašanje, ki se nam po prihodu v Gruzijo vztrajno ponavlja, je: Smo v Evropi ali v Aziji? Meja med celinama je prav v gorovju Kavkaz najslabše definirana, ker geografi niso enotni. Obstaja vsaj pet različnih teorij o poteku meje. Najlepši dokaz, da pravega poenotenja ni, je salomonska rešitev, ki so jo sprejeli osvajalci najvišjih vrhov vseh celin. Za vpis v ta elitni klub je treba v Evropi osvojiti Mont Blanc v Alpah in Elbrus, najvišjo goro Kavkaza. Ne samo enega, oba. V zadnjih letih sicer prevladuje dogovor, da meja poteka po najvišjem grebenu Kavkaza. V tem primeru Gruzija seveda ni evropska država. Ker pa po njenem ozemlju potekajo še vsaj trije predlogi za določitev mejne črte, lahko vzamemo vse skupaj z rezervo in pustimo, da končna odločitev zdrsne v prihodnost.

Kaj je lepega v Goriju

Seveda v Goriju obstaja tudi svetli turizem, čeprav so domačini presenečeni, kadar je nekdo v njihovem mestu pripravljen ostati pet ali več dni. Popotnica Sam Dawson v svojem blogu odločno zapiše, da se Gori, če izvzamemo bizaren Stalinov muzej, izkaže za turistično podcenjen kraj. Njenemu mnenju zlahka pritrdimo. Mesto ima odlično hrano in neverjetno prijazne ljudi, celo vrsto izjemnih detajlov, je pa tudi primerno izhodišče za obisk bližnjega starodavnega podzemnega mesta Uplistsikhe, enega najstarejših naselij na Kavkazu, ki so ga opustošili Mongoli.

Kako je na stara leta videti sovjetski retro slog, ki je v Goriju viden povsod? Tukaj so zarjaveli znaki in stopnišča, simboli srpa in kladiva, poštni nabiralniki v cirilici, klasične lade, parkirane ob cesti, stanovanjski bloki v realsocialističnem slogu, manipulativni spomeniki, polni propagandnih parol.

Občutek je, kot bi gledali ulično umetnost, ki je v tem mestu tudi sicer ne manjka. Odlično prikazuje trenutne težave, s katerimi se srečuje Gori. Zid, prepreden z luknjami od krogel, ki je nastal med obstreljevanjem v času ruske okupacije leta 2008, je dokaz o tragični resničnosti poskusa širjenja ruske države na gruzinskem ozemlju. Neki drugačen zid, mnogo prijaznejši, predstavlja umetniško instalacijo iz tisoč in ene keramične ploščice. Vsaka je okrašena s tradicionalnimi gruzinskimi dizajni, vzorci in slikami. Pogled na vse te skrbno izbrane ploščice, postavljene skupaj, je aluzija na Šeherezado in ni naključna. Azija je za prvim ovinkom, Azija je tu.

Trdnjavski grič je neobičajna kombinacija zraka in spomina. Sprehod tja gor ima popoln razgled. Pripovedujejo, da je trdnjava v uporabi že od 7. stoletja, ker je, strateško umeščen na križišče glavnih tranzitnih poti, Gori pogosto menjal gospodarje. Zadnji so med gruzinsko-rusko vojno leta 2008 prišli Rusi. Vonj Azije, od koder so prihajali mnogi osvajalci, se dviga z ulic in sega v svežino gora, ki obdajajo mesto. Vseokrog so obrazi temnih gozdov.

Ko hodimo po prahu proti vznožju utrdbe, razmišljamo, da človek za zadovoljstvo včasih potrebuje samo lep pejsaž in neko nenavadno stvar. In to, kar nas pričaka spodaj, je res nepričakovano. Spomenik v parku ni podoben nobenemu obeležju, kar sem jih videl v življenju. Posvečen je gruzinskim vojnim junakom, sestavljajo pa ga kipi vojakov na veliki površini in vsak od njih predstavlja ranjenca s telesom, postavljenim v drugačen položaj. Prve besede ob njem bi lahko bile: pomagajte nam. Temu bi sledilo: ljubite nas. Nič temnega ni v tem. Samo svetloba v barvi snega, stopljenega na rokah lepega gruzinskega dekleta.

Za obisk železniške postaje obstajata dva posebna razloga: čakalnici. V prvi lahko čakamo na vlak za Kutaisi, kraj, znan po zgodovinskih katedralah, vstop v drugo pa je prepovedan. Na vseh vratih so znaki za prepoved, toda vrata so steklena in ne ovirajo pogleda v prostor, v katerem so beli nosilni stebri oblečeni v keramične plošče v barvi vina, prevrnjenega iz kozarca. In kaj je notri? Nismo presenečeni. V čakalnici z zaprtim dostopom je ogromen Stalinov kip.

Tja, kamor gredo vsi turisti

Sam Dawson si pred prihodom v Gori zastavlja zanimivo vprašanje: Ali res moramo obiskati Stalinov muzej? Je sploh etično, da gremo tja? Z obiskom Spominskega muzeja Auschwitz-Birkenau počastimo spomin na umrle, z obiskom Stalinovega muzeja počastimo spomin na hladnokrvnega morilca. Muzej Stalinovo življenje slika v rožnati barvi, celo majhen logotip za njegovo spletno stran je prijazna karikatura strička Joeja, kot so ga klicali Američani.

Veličastne kamnite zgradbe, ki se nikakor ne sklada z drugimi stavbami v Goriju, seveda ni težko najti. Pred njo stoji vagon, ki ga je uporabljal diktator, ker se je bal letenja. Vstopimo v ogromno vhodno dvorano, podprto z marmornimi stebri, hodimo po rdeči preprogi po stopnicah, vrh katerih stoji ogromen hazjajinov kip. Tako so klicali tega človeka. Hazjajin – gospodar. Malo je oseb v svetovni zgodovini, ki bi se jih tako bali. Takoj po vstopu v posvečeni prostor nam postane jasno, da je muzej, zgrajen leta 1957, torej kmalu po Stalinovi smrti, ostal takšen, kot je bil. Bolj ko je šla Sovjetska zveza skozi proces destalinizacije, bolj je Gori postajal svetišče.

Na vodenem ogledu skozi stavbo ne slišimo niti enega negativnega stavka, vodička zveni, kot da se je posnela in pravkar pritisnila na gumb. Ni gulagov, ni proslule obveščevalne službe NKVD, ni nočnih racij, ni prisilne kolektivizacije, ni holodomorja, ni likvidacij, ni ovaduštva, ni kulta osebnosti. Ničesar ni. Stalin je bil velik voditelj Sovjetske zveze, zmagovalec nad Hitlerjem, poskrbel je za prepoznavnost Gorija in Gruzije.

Ti trije poudarki seveda držijo, nostalgija tukaj pa je očitno prevelika, da bi lahko govorili tudi o boleči resnici. Seveda vsi ne mislijo tako. Veliko je bilo predlogov, da bi v Goriju spremenili imena, ki spominjajo na Stalina, vendar so vsi naleteli na silovit odpor. Stalin je pač tisti, zaradi katerega Gori ostaja na turističnem zemljevidu. Krivično? O, da, Gori je preveč lep, da temu ne bi pritrdili. To je lepo zgodovinsko mesto s številnimi drobnimi detajli. Kot pa smo že rekli – temni turizem pač prekaša svetlega.

Klub oboževalcev se stara

Ali še obstaja klub Stalinovih oboževalcev? Slovenski spletni portal MMC je na to vprašanje pred približno desetimi leti odgovoril z da. Vendar je treba to ugotovitev jemati z rezervo. Kako je danes? Klub Stalinovih oboževalcev je že takrat vseboval predvsem priletne prebivalce. Ljudje so imeli v hišah plakate, slike in knjige o njem. Ogromne portrete na celotnih stenah dnevne sobe. »Vsako jutro grem v sobo in Stalinu voščim dobro jutro,« je povedala več kot sedemdesetletna gospa – od malih nog Stalinova oboževalka.

Stalin je zdaj v Gruziji – z izjemo Gorija – večinoma osovražen. Klub njegovih občudovalcev je majhen, stara se in odhaja. Vsako leto se le še nekaj njegovih članov zbere pred muzejem, da bi proslavili diktatorjev rojstni dan. Sprehodijo se do trga, kjer je nekdaj stal šestmetrski bronasti kip voditelja. Zdi pa se, da mladi zgodbo obsojajo in jih ne zanima več.

In to je v Goriju v glavnem vse. Iz filma o Stalinu odhajam v gruzinske gozdove. Zdi se, da sem našel izhod iz dvorane, iz katere sem želel oditi. Samo starci v predmestju se ozirajo za mojim korakom. Pot je zdaj makadamska. Skozi velike luknje v ograjah kmetij vidim sijoča ustja cvetlic, katerih čista barva je posuta s prahom. Zgoraj v naravi ležem na mehko listje, pod glavo položim nahrbtnik, prekrižam noge, potem pa opazujem nebo. Sonce se odbija od stekel v oddaljenih oknih. Nobenega dogajanja ni, nobenega oblaka v brezhibno modri barvi. Samo velika širjava. Nebo v Gruziji je vendarle podobno nebu v Montani, za katero pravijo, da je največje in najbolj širno na svetu.