Pozdravljeni!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Potovanja

Otok, kjer lahko praznujemo dve veliki noči

Čeprav njegova slava izginja, je otok še vedno osrednje križišče pomorskega prometa na Egeju.
Glavno mesto v velikem zalivu FOTO: Katarina Pavliha
Glavno mesto v velikem zalivu FOTO: Katarina Pavliha
Aleš Nosan
27. 3. 2024 | 09:00
11:13

Obožujem samoto in zato sem šel na Siros v osamljenem letnem času, pozimi. V srcu vsakega Grka je shranjen menih, ki čaka, da se pojavi, ko usoda zavije na slabo pot in ko mladost mine; niso samo razbojniki tisti, ki sanjajo o tem, da se umaknejo v oddaljen samostan.

Lawrence Durrell je imel prav, ko je dejal: »Najdite Stavrosa ali Zorbasa, prosite ga, da vam posodi vrečo za spanje, in v njo spravite dvajset steklenic piva, malo šunke, tanek kos masla, kos kruha in nekaj sadja. Dogovorite se, da vas odpelje v katerikoli zaliv (pozimi so na Sirosu samotni prav vsi), in izrecite dobrodošlico celodnevni tišini in na koncu – izjemnemu zahodu sonca.«

image_alt
Kitera: dovolj je en sam pogled in smrtnik je ujet

Res je, pozimi na Sirosu ni treba postati menih, da lahko uživaš v miru in zgodovini in v spalni vreči čakaš, da se pokaže mesec. Toliko meseca v toliko vode. Treba je zapisati pošteno. Čeprav njegova slava izginja, je Siros še vedno osrednje križišče pomorskega prometa v Egeju. Pred pojavom parnikov je bil pomembna tovorna luka za vse morske linije in turisti so svoje potovanje po Kikladih začenjali tukaj. Omenjajo ga viktorijanski spomini na potovanja in današnji človek si zlahka sestavi zabaven zbornik vtisov o tem otoku iz časov, ko je bil eleganten Ermupoli, sicer največje mesto Kikladov, preplavljen s turškimi in grškimi obiskovalci v tradicionalnih oblekah. Tod so šli mimo vsi, ki so potovali proti turški Smirni ali egiptovski Aleksandriji.

Otok ne živi od turizma

Ogromen naravni pristan, uspešna ladjedelnica, pomembno premogovno nakladališče – vse to je bil v 19. stoletju Ermupoli, ki je dobil ime po Hermesu, zavetniku trgovcev. Mesto, grajeno kot amfiteater okrog pristanišča, kronata dva griča s cerkvama na vrhu: pravoslavni Vrondado na jugu in katoliški Ano Siros na severu. Vsa zgodovina je v enem pogledu. Siros je sicer latinski kraj. Več kot polovica prebivalcev se je v srednjem veku pod vplivom Benečanov in francoskih kapucinov spreobrnila v katoliško vero.

Obe veliki noči praznujejo na isti dan. FOTO: Katarina Pavliha
Obe veliki noči praznujejo na isti dan. FOTO: Katarina Pavliha

Otok ne živi od turizma – to se vidi tudi poleti, ne le pozimi, čeprav se obiskovalcem posveča precejšnja pozornost. Težko je pozabiti salonski plašč pisatelja Gérarda de Nervala, ki je izzval toliko smeha na obali, da so mu nadeli vzdevek »Katolikos«. Zasmehovali so ga kot tipičnega Franka z zahoda, na koncu pa je neka stara čarovnica v starem mlinu na veter nad njim skoraj izvedla spolno nasilje – tako vsaj piše Larry Durrell v knjigi o grških otokih. De Nerval je bil le eden od mnogih, ki so v tranzitu čakali svojo ladjo. Po drugi svetovni vojni se je pomen pristanišča začel zmanjševati, čeprav ni nevarnosti, da se mu zgodi kot sosednjemu Kitnosu, kjer je stari svečenik na oslu in s svilenim sončnikom nad glavo, ko je srečal Durrella, začudeno izjavil: »Nihče nikoli ne prihaja na Kitnos.« Siros je še vedno chief-lieu te otoške skupine in igra pomembno vlogo kot potovalno vozlišče.

Veliko vsega je videti na tem kraju in veliko vsega se lahko zve. Tukaj je filozof, ki je Pitagoro učil matematiko, odkril krožnico. Čeprav: de Nerval in njegov salonski plašč – to je verjetno najzabavnejša zgodba na Sirosu. Lord Byron, Chateaubriand in drugi, ki so romali mimo in trpeli za morsko boleznijo, so nam zapustili svoje opise. Potem je prišel roj zanimivih, izobraženih lovcev na starine. Moderni Siros nekako živi v njihovi senci, vendar mu njegov položaj še omogoča raztegovati lovke kakor hobotnica in tako bo – predvidevam – ostalo, dokler bo obstajalo toliko ladijskih smeri. Navsezadnje – razvpiti Mikonos je le deset minut stran.

Poseben dogovor s papežem

Prve naselbine Sirosa izvirajo od Feničanov, toda glavno mesto je mlado – nastalo je po začetku grške revolucije leta 1821. Valovi beguncev z drugih otokov so prispeli sem, v kraj, ki je užival nevtralnost in veljal za varno zatočišče. Del mesta celo nosi ime Chiosova vas – ustanovili so jo begunci z otoka Chios – in je znan po »raketnih spopadih« med veliko nočjo. Mimogrede, samo tukaj lahko praznujete dve veliki noči na isti dan. Siros je o tem s papežem sklenil poseben dogovor. Bogataši – aristokrati, ladjarji, bankirji – so svoje vile zgradili v četrti Vaporia, kar v grščini pomeni parnik. Verjetno je ime dobila po mlinih na veter, ki so bili tam in so njihove vetrnice spominjale na kolesa parne ladje.

Nekateri domačini živijo visoko v gorah FOTO: Katarina Pavliha
Nekateri domačini živijo visoko v gorah FOTO: Katarina Pavliha

Zima v Ermupoliju, velikem, razvlečenem mestu, je labirint osamljenosti. Vse je zaprto, vse stoji. Kot da je vse odrezano od preostalega sveta. To je ta šarm zime na grških otokih. Sem in tja je kakšen trg, ki omogoča očem, da se raztegnejo, preden se ponovno usmerijo naprej in v naslednji zavoj ozkih belih zidov, modro obarvanih vrat in beneških balkonov. Samo glavni trg je izjema, Ernest Ziller, nemški neoklasicistični arhitekt, ki je zgradil marsikaj v Grčiji, je zasnoval njegovo podobo. To so Kikladi pozimi, Siros ni nobena izjema. Toda – sončni zahodi ob katedrali sv. Jurija in predstave v Apolonovem gledališču, ki so ga zasnovali kot kopijo Scale in je bilo prva operna hiša v Grčiji, odtehtajo morebitno osamljenost.

A čeprav ni nikjer skoraj nikogar, je težko govoriti o samoti na Kikladih. Povsod okoli mene so grički, okrog kamenja, med kamenjem rastejo visoke suhe trave, kakor papirusi, ki jih lahko vidimo na prelepih vazah Minojcev. Henry Miller, še en zaljubljenec v Grčijo, je to občutil takole: »To je fizični vtis, da se je nebo približalo zemlji, kot v prvem trenutku tega sveta, ko sta zemlja in nebo živela objeta drug z drugim.«

»Vsi smo le veje drevesa«

Tudi na Sirosu ribičem pomagajo sirene. FOTO: Katarina Pavliha
Tudi na Sirosu ribičem pomagajo sirene. FOTO: Katarina Pavliha
Pripomba, ki jo je o Markosu Vamvakarisu izrekel veliki grški skladatelj Mikis Theodorakis, pravzaprav pove vse o tem ljudskem pevcu, rojenem na Sirosu, ki se ni nikoli naučil brati not. Tega preprosto ni potreboval. Živel je med dvema pristaniščema – Sirosom in Pirejem, kjer se je rodila glasba, ki jo je vse življenje igral. Na majhnem trgu v Ano Sirosu, ki nosi Vamvakarisovo ime, stoji njegov doprsni kip in gleda morje, ki ga je imel tako rad. Marko, kot so mu rekli vsi, je bil največji mojster, patriarh rembetika, grškega bluesa, te glasbe najnižjih mestnih slojev, hašišarskih beznic in nepridipravov. Predstavlja dušo Grčije in vsebuje močne vplive bizantinske in islamske glasbe, igra se na starih lutnjah z različnimi imeni. Prav Vamvakaris je bil prvi glasbenik, ki je v grško diskografijo uvedel pesmi ob njihovi spremljavi.

Dolge ure v zanikrnih tavernah, težke in s polno glavo, na plastičnih stolih, na katerih so ostanki obrokov, prazne škatle cigaret Papastratos ali Sertika lamias, bokali vina in muzika v ozadju s spraskane plošče na starinskem gramofonu. To je bila atmosfera rembetika: molčeči in izraziti moški obrazi, namizni tavli in posamezni vzkliki, premešani vonji uza in recine, sveže črepinje pod mizami in ohlajeni ogorki.

Tudi zdaj, ko je turizem taverne spremenil v neonske izložbe z ohlajenimi jastogi in kozarci in krožniki, ki jih utrujeni gostje razbijajo z vzklikom hopa v želji, da bi pokazali, kako neskončno se zabavajo, rembetiko ni umrl. Neko obdobje pa je vendarle odšlo. Harmonika in kitara sta zamenjali saz, baglamo, tamburico, oud in kar je starih inštrumentov. Le buzuki je ostal … in seveda Vamvakarisov rembetiko. Vsak Grk bo njegovo Dekle s Sirosa pel z vami: »Kakšen izbruh plamena imam v srcu, /kot da si me začarala, /sladka Frangosiriani … /Spet te bom prišel srečat na obalo, /rad bi, da me napolniš z božanji in poljubi … /Pridem, da te odpeljem v Finiko, Parakopi, Galico in Delagracio, /tudi če mi odpove srce, /moja sladka Frangosiriani …«

Reminiscenca Hermana Melvilla

Markov kip ni edini spomenik na otoku. Na obali stoji tudi morska deklica z ribičem v naročju. Le kje je lepše postaviti kip sirene kot na grškem otoku? Deklica je Panagia Gorgona, zavetnica ribičev, postavljena v poklon vsem, ki so se izgubili v prostranstvih morja. Lokalna legenda je zelo preprosta. Ribič pade s čolna, sirena ga odnese na obalo in položi na plažo … nič presenetljivega ni v tem.

Otok ne živi od turizma – to se vidi tudi poleti, ne le pozimi, čeprav se obiskovalcem posveča precejšnja pozornost. FOTO: Katarina Pavliha
Otok ne živi od turizma – to se vidi tudi poleti, ne le pozimi, čeprav se obiskovalcem posveča precejšnja pozornost. FOTO: Katarina Pavliha

Na drugi strani ulice sedijo v taverni pod akacijo na lesenih stolih lovci na spužve, stari ribiči, v puloverjih iz grobe bele volne, potemnele od morskega pršca, ki jih ne slečejo ne podnevi in ne ponoči, z belimi nakodranimi bradami, ki jim skoraj skrivajo obraze. Iz teh mask, stkanih iz južnjaških ljubezni na pesku in dolgih ribiških noči na morju, izvira vsa siroška zgodba, ki jo je leta 1856 na krovu parnika Egyptian prišel pogledat tudi avtor enega največjih ribiških likov v svetovni književnosti – kapitana Ahaba – ameriški novelist Herman Melville in jo več kot trideset let kasneje opisal v pesmi Syra (Siros) iz zbirke Timoleon.

V pesmi Melville predstavlja prebivalce Sirosa kot ljudi, vajene preprostega življenja, katerih prirojeno dobrohotnost bo prehiter razvoj v prihodnosti pokvaril. Njegova poetična predstavitev otoka ponovno obravnava koncept »plemenitega divjaka«, že uporabljen v podobah treh harpunarjev z ladje Pequod v Moby Dicku. Razmišljal sem o Melvillovi poemi, ko sem zadnji dan odšel do prazne plaže Sikamija. Tukaj je v votlini siroški filozof Ferekid izumil heliotrop – zgodnjo sončno uro. In konec koncev, morda je bila prav tukaj tista obala, ki jo je ustvaril Bog kot mavzolej neznanemu mornarju in neznani sireni.

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine