Pritzkerjeva nagrada za samosvojega Liuja Jiakuna

Nagrado Pritzker, najvišje svetovno priznanje v umetnosti gradnje, je letos prejel kitajski arhitekt Liu Jiakun, ki ubira drugačne poti kot njegovi kolegi. Medtem ko mnogi načrtujejo osupljive ikonične stavbe, se 69- arhitekt načrtno izogiba, da bi ustvaril izrazit in prepoznaven stil.

Večino 40-letne kariere je posvetil načrtovanju akademskih stavb, muzejev in javnih prostorov v rodnem Čengduju in bližnjem Čongquigu na jugozahodu Kitajske. Z uporabo lokalnih prvin in tehnološko nezahtevnih pristopov je izoblikoval povsem svojo estetiko, v kateri je metodologija pomembnejša od forme. Prav to je izpostavila tudi žirija: da namesto stila daje prednost strategiji. Njegov arhitekturni biro Jiakun Architects je zasnoval več kot 30 projektov in njegov vodja je navdih večkrat našel v zgodovini. Tako je na strehi Muzeja kraljevih opek kiln (Museum of Imperial Kiln Brick) v Suzhouju postavil tradicionalne paviljone, poklon preteklosti so tudi balkoni stavbe, ki je del Novartisovega kampusa v Šanghaju.

Večino del je projektiral v rodnem Čengduju, tudi Muzej ur. FOTO: Afp

Arhitekt v pogovoru za CNN ni skrival, da ga je t. i. Nobelova nagrada za arhitekturo presenetila. Pojasnil je, da skuša biti pri svojem delu kot voda. »Trudim se, da prodrem v prostor in ga razumem … Ko pa se vse utrdi, se rodi ideja o stavbi.« V dobrem desetletju, ko je kitajska arhitektura postajala vse bolj drzna in bombastična, je Liu Jiakun ostal zvest sebi in nepretencioznim načrtom. Zanimata ga predvsem javni prostor in povezovanje arhitekture z naravo. Simbioza med obema se lepo kaže v njegovem ambicioznem projektu West Village, kjer je okrog petnadstropne stavbe ustvaril poti za pešce in kolesarje, na njenem notranjem dvorišču pa so igrišča in zelene površine, ki se raztezajo tudi v vertikalo.

Rodil se je leta 1956, tri leta pred veliko kitajsko lakoto, in že v otroštvu pokazal zanimanje za umetnost in literaturo. Po diplomi iz arhitekture je delal na enem od institutov za dizajn, nad katerimi je roko ves čas držala država, pozneje je celo razmišljal, da bi opustil svoj poklic, saj se je zdelo, da za arhitekte ni dela. Potem so se razmere začele spreminjati in leta 1999 je ustanovil svoje podjetje, eno prvih zasebnih v državi. Že v enem svojih prvih projektov je razkril svojo filozofijo. Muzej kamnitih skulptur Luyeyuan, ki so ga 2002 odprli v Čengduju, je umestil v spokojni bambusov gozd, stavba iz grobega betona in sivega skrilavca pa je v harmoniji s kamnitimi artefakti, ki jih hrani.