»Da je predsedničin mož zaupal svojo diagnozo javnosti, pozdravljam. Bolje, kot da se ugiba in se širijo govorice, s čimer se ustvarja tudi veliko napetosti. To še danes marsikje ostaja tabu, a mnogo manjši kot pred 20 leti. Tudi takšna diagnoza ne sodi več na področje mistike in smrtne obsodbe, v zahodnem svetu vsak tretji prebivalec lahko računa, da bo obolel za rakom,« prvi predsednik vlade samostojne Slovenije, nekdanji zunanji minister in evroposlanec, 77-letni Lojze Peterle, komentira javno zdravstveno stanje Aleša Musarja. Leta 2003 je bil prvi politik v Sloveniji, ki je kot poslanec spregovoril o svoji diagnozi – raku prostate.

Pred dvema desetletjema je bila to velika zgodba, se spominja. »Novinarka Lidija Hren me je vprašala, ali imam raka ali ga nimam. Vprašanje me ni presenetilo in sem nanj brez težav odgovoril. Nisem čutil nobenega nelagodja. Ljudem sem hotel jasno sporočiti, da sem dovolj dobro, da lahko opravljam funkcijo. V nekaterih državah moraš za takšne funkcije, kot sem jih imel, dokazati, da si zdravstveno sposoben,« odgovarja.

Verjetno pa ne bi silil v javnost s takšno novico, če ga novinarka ne bi vprašala, razmišlja na glas. Tedaj je bil poslanec in član predsedstva Evropske konvencije, edini od predstavnikov prihodnjih članic in kandidatk za članstvo, ki je sodeloval pri delu predsedstva, in bruseljski tednik European Voice ga je nagradil za dosežek leta v evropskem prostoru ter ga razglasil za Evropejca leta 2003.

Večina odzivov na njegovo diagnozo je bila sočutnih, zaskrbljenih, marsikdo mu je marsikaj svetoval, ne med strankarskimi kolegi ne med političnimi tekmeci ni srečal nikogar, ki bi se tega izrazito veselil, pravi. Medtem komentarjev na današnjih družbenih medijih raje ne citira, ne glede na to, kaj napiše, se usujejo besede: poberi se, izgini, umri in tako naprej ... Še zdaj ljudje na ulici – pogosto hodi peš, s kolesom ali avtobusom – nemalokrat pristopijo k njemu in mu zaupajo: »Jaz ga imam tudi.«

»Vem, kaj mi je človek povedal, in takoj mu tudi povem, da nimam ne zdravniške, ne duhovniške, ne kakršnekoli druge licence, da bi lahko komu kaj svetoval. Pripravljen sem se pogovarjati o svoji izkušnji, povedati, kaj sem bral, koga srečal in tako naprej, a nobena moja misel ni ne recept ne nasvet. Sicer pa danes ljudje pogosto sprašujejo kar umetno inteligenco,« ugotavlja.

Javni diagnozi, ki ju javnost ni dobro sprejela

Tudi večina medijskih zapisov je bila po njegovem korektna, ni bilo kakšne grdobije, tudi ne od tam, od koder bi pričakoval vsaj malo nagajanja. Odnos je bil v veliki večini etičen, human, z dovoljšnjo mero občutljivosti. Je pa doživel, kot poudarja, čudne stvari iz zdravniških krogov.

Od tam so se razširile govorice, da Peterle sploh nima raka, ampak samo vneto prostato. To je najprej slišal osebno, neposredno od znanega okulista, je že pojasnjeval na svoji spletni strani in facebook profilu. »Da imam raka, mi je diagnosticiral zdravnik, ki je avtoriteta za to vrsto raka. In to tudi piše v moji zdravstveni dokumentaciji,« pravi.

Leta 2006, ko je bil evropski poslanec, je dobil še eno javno diagnozo. S predsednikom države dr. Janezom Drnovškom jima je upokojeni abdominalni kirurg Tine Velikonja napovedal hitro smrt. V društvenem glasilu Nove slovenske zaveze je navedel nekaj podatkov o njunih boleznih, zaradi alternativnega zdravljenja pa je predsedniku napovedal preživetje do leta 2007, Peterletu pa do leta 2010. Odtekanje zaupnih medicinskih podatkov je obsodilo tudi razsodišče zdravniške zbornice. Leta 2007 je razsodilo, da je kršil kodeks medicinske deontologije, in Velikonji izreklo javni opomin, po teži tretji kaznovalni ukrep.

Kot pravi Peterle, mu ni zameril, delovalo pa ni dobro. »Nisem še srečal človeka, ki bi to prognozo pozitivno ocenil. Takrat sem bil še aktiven politik, in če uveljavljen zdravnik obelodani prognozo tega bo rak vzel v nekaj mesecih, si ljudje rečejo, tega bolnika pa že ne bomo volili. Tako da to ima posledice.

Kako bi bilo, če bi, denimo, kakšen znan ameriški zdravnik o predsedniku Trumpu izjavil, da bo umrl čez tri mesece? Dosti hudo je že, da zboliš za rakom, še huje je, če si politik. Drugače te jemljejo tudi zdravniki, ker nihče ne bi bil rad kriv. Češ, ta ga je operiral, kmalu zatem pa je umrl, tako da je to, kdo te operira, strokovno in politično vprašanje. Če si politik, se nekako pričakuje tudi, da boš šel na zdravljenje v klinični center, ker da je to edina prava bolnica. Ko sem šel enkrat na zdravljenje na Jesenice, ni bilo povsod dobro sprejeto, spraševali so se, kaj pa je Peterletu,« pravi in navede še druge izkušnje. Status politika po njegovih besedah položaja ne olajšuje.

Bolezen je prišla v času, ko je bil Lojze Peterle poslanec in član predsedstva Evropske konvencije, edini od predstavnikov prihodnjih članic in kandidatk za članstvo, ki je sodeloval pri delu predsedstva. FOTO: Blaž Samec

V celjski bolnišnici, kjer je tudi iskal pomoč, so ga namestili v edino sobo z eno posteljo, čeprav je sam vztrajal, da mu je vseeno tudi, če v sobi leži še s petimi ali sedmimi pacienti. »Rekel sem, bomo vsaj malo politizirali, vendar so v bolnišnici vztrajali, da moram kaj telefonirati in da gotovo potrebujem zasebnost. Čakal sem, da se je ta postelja spraznila, a sem že vnaprej pričakoval, da bo vse narobe.

Ko sem na facebooku objavil nekaj razmišljanj o življenju in smrti, me je nekdo napadel, češ, baraba skorumpirana je izsilil enoposteljno sobo, in tako naprej, in ko sem govoril z visoko zdravniško osebo, je rekla, pojdite, ker tu ne boste imeli miru. Odšel sem na operacijo v Italijo, tam sem bil eden od pacientov pri svetovno uveljavljenem zdravniku in niti ne vem, ali me je na koncu operiral on ali asistent, saj podpišeš, da te lahko operira tudi kdo drug,« pripoveduje.

Aktiven med bolniki, imeti bi morali tudi skupine zdravih

Danes politiki na družbenih omrežjih objavljajo fotografije z bolnišničnih postelj tudi ob bolj akutnih obolenjih ali poškodbah, toda po sogovornikovem mnenju javnosti ni treba vznemirjati z vsakim kašljem. Če pa je bolezen resna, dodaja, je prav, da državljani vedo, ali imajo na položaju opravilno sposobnega človeka.

Kako je na položaju dobiti diagnozo, ki lahko pomeni tudi smrt? »Drnovšek je za rakom obolel na zelo odgovorni funkciji. Če si resno bolan, se delu ne moreš ves posvetiti, kajti četudi lahko delaš, te to muči, ti jemlje energijo, čas,« odgovarja. Danes je govor o bolezni politika nekaj mnogo bolj vsakdanjega kot pred 22 leti, vendar je prepričan, da je sam ravnal prav, da je razkril svojo bolezen.

To dokazujejo tudi ljudje, ki mu zaupajo svoje zdravstvene težave. Zato je že leta aktiven kot ambasador programa Svit, tudi z zdravniki je sodeloval v različnih akcijah proti raku, vodil je evropsko parlamentarno interesno skupino MAC (MEPs Against Cancer) in se aktivno zavzemal za področje zdravstva v evropskem parlamentu, na temo raka je sodeloval pri veliko debatah, pomagal civilni družbi v boju proti raku po Evropi, tudi Turčiji, in v okviru različnih prizadevanj obiskoval znane bolnišnice ... »Pogosto so mi rekli kar Mr. Cancer,« pravi v smehu. Leta 2020 se mu je bolezen ponovila.

»Obolelim vselej prigovarjam, pohitite, čim prej boste vedeli, tem prej lahko kaj naredite. Čedalje več ljudi je, ki raka ne doživljajo kot smrtno obsodbo, in to kaže, da se je že veliko spremenilo. Čedalje več ljudi se zaveda tudi, da glede svoje bolezni lahko kaj naredijo, ne čutijo se več tako nemočne in ujetniki bele halje.

Iščejo drugo mnenje, raziskujejo, se pogovarjajo, se aktivirajo, vse to se mi zdi pozitivno. Sam pravim, dokler si živ, še zmeraj lahko delaš to in ono, razmišljaš pozitivno in gledaš na dobre strani življenja, čeprav srečujem tudi ljudi, ki kljub indikacijam raje živijo v zanikanju bolezni in nevednosti,« strne opažanja.

Po njegovem bi bilo treba ustanoviti tudi skupine zdravih, ki bi se podpirali v zdravem načinu življenja. Kot pravi, jo namerava ustanoviti sam. FOTO: Matej Druznik

Deliti izkušnje o bolezni je zelo pozitivno, še dodaja, vendar je prepričan, da bi bilo treba ustanoviti tudi skupine zdravih, ki bi se podpirali v zdravem načinu življenja. Kot pravi, jo namerava ustanoviti sam. Sam zdaj živi polno in precej športno. »Trenutno so izvidi ugodni, veliko potujem in čebelarim.

Nimam izvršnih funkcij, a sem mentor mladim politikom, sodelujem s Svetovnim forumom za poslovno etiko ter imam več vabil, kot se lahko odzovem nanje. Moja biografija je zanimiva, ker lahko razlagam tako o komunizmu kot o združeni in zdaj šibki Evropi, imam različna predavanja za mlade ljudi, ki si želijo kaj dobrega narediti za družbo, tako v Avstriji, na Finskem, na Norveškem, Portugalskem ...« sklene pogovor.

Ambasador presejalnega programa Svit so običajno ljudje, ki so zboleli za tema vrstama raka, oziroma njihovi svojci. FOTO: Alešš Černivec