Kako pa si vi predstavljate boljšo Slovenijo?

»Se samo meni zdi ali je ta svet res vedno bolj nor?«
Fotografija: Ali imamo tudi sposobne politike, ki znajo voditi državo, ali pa je le še vprašanje časa, kdaj bo tudi na slovenskih volitvah zmagal nevaren populist, ki bo zbral glasove preslišanih, neuspešnih in zapostavljenih?
Odpri galerijo
Ali imamo tudi sposobne politike, ki znajo voditi državo, ali pa je le še vprašanje časa, kdaj bo tudi na slovenskih volitvah zmagal nevaren populist, ki bo zbral glasove preslišanih, neuspešnih in zapostavljenih?

Se samo meni zdi ali je ta svet res vedno bolj nor? je retorično vprašanje, s katerim se začne film Joker Todda Phillipsa, ki je dobil letošnjega beneškega zlatega leva ter razdeljuje kritike in občinstvo, v kinematografih, tudi pri nas, pa dosega rekordno gledanost.

Joker je film o osamljenem človeku, polnem frustracij, njegov občutek, da ga nihče ne sliši, da nikomur ni mar zanj, da je v življenju popolna zguba, ni varljiv, je resnično dejstvo. Ko vidite zgodbo o Jokerju, razumete, da je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo na čelo države prišel populist, ki bo nagovarjal atomizirano in nepovezano družbo ter se sam razglasil za zastopnika njihovih interesov, za borca proti njihovim vsakodnevnim krivicam.

V ZDA se je po štirih desetletjih erozije srednjega razreda, po vse težje dosegljivem ameriškem snu o izpolnitvi svojih sanj, po vse redkejših možnostih za družbeni vzpon to zgodilo z izvolitvijo Donalda Trumpa. A ZDA niso tako daleč, kot se zdijo …
 

Paradoks protestov


Četrtkov protivladni protest v središču Ljubljane ima nekaj paradoksov. Najbolj primerljiv je verjetno s tako imenovanimi vseslovenskimi ljudskimi vstajami pred sedmimi leti, ki so bile nadaljevanje mariborskih vstaj zaradi Kanglerjevih radarjev. Udeležencev je bilo ta četrtek sicer nekajkrat manj. Ampak paradoks protestov je ekonomski, navajam zgolj štiri osnovne ekonomske kazalnike:

– leta 2012 je bilo delovno aktivnih 810.000 Slovencev, letos jih je 894.000;

– leta 2012 je bilo v Sloveniji 110.000 registriranih brezposelnih, septembra letos jih je manj kot 70.000;

– leta 2012 je povprečna neto plača v Sloveniji znašala 991 evrov, julija letos je povprečna mesečna neto plača znašala 1119 evrov;

– leta 2012 je država za pomoč brezposelnim in zagotavljanje socialne varnosti namenila 479 milijonov evrov, v zadnjih 12 mesecih pa kljub manjšemu številu brezposelnih 535 milijonov evrov.
 

Občutek nepravičnosti


Iz ekonomskih razlogov je proteste zelo težko upravičiti. A čeprav nam ekonomsko ne gre slabo, je občutek krivic med državljani velik. Jeza, nezadovoljstvo in občutek frustracij so kot lava, zbrana pod površjem zemlje in nakopičena skozi leta. Vsak novi dan ponuja primere, ki potrjujejo ta občutek nepravičnosti in nedelujoče države.

Se vam zdi, da je slovensko sodstvo res enako za vse državljane ali pa je odvisno od priimka, ki ga uporabljate? Ko se zjutraj po polžje premikate v koloni in se prebijate proti službi, se vam zdi, da javni promet deluje? Kakšni so vaši občutki, ko šest ur in več čakate v vrsti na urgenci, nato pa imate zdravnika na voljo pet minut?

Da ne bo pomote, zdravniki niso pri tem popolnoma nič krivi, govorim o zbirokratiziranem zdravstvenem sistemu, govorim o neživljenjskem sistemu zavoda za zdravstveno zavarovanje, ki ga hoče Levica še dodatno napolniti z denarjem.

Ko smo ravno pri denarju, številke vseh prispevkov za zdravstveno zavarovanje so zelo enostavne. Če imate bruto plačo tisoč evrov, mesečno v zdravstveno blagajno vplačate 164 evrov; pri bruto dveh tisočakih plače vplačate 294 evrov; pri treh tisočakih plače pa 423 evrov. Če bi morali vsak mesec osebno plačati položnico s takšnim zneskom, bi še stoično prenašali nesposobnost zavoda za zdravstveno zavarovanje?

K nezadovoljstvu in občutku krivic pripomore tudi dejstvo, da glavno mesto Slovenije v kotlini pogosto prekriva megla in je zato pogled v druge predele države zelo nejasen. K temu dodatno pripomore še to, da ko gre človeku dobro, pogosto postane do drugih ignorantski in brezbrižen. Če ste zaposleni v Ljubljani, je vaša plača povprečno za 13 odstotkov višja od povprečne slovenske plače in za 17,5 odstotka višja od povprečne plače v Mariboru, kaže statistika. Senzibilnost in čuječnost se v kotlini izgubljata. A drži tudi, da so stroški bivanja v Ljubljani višji kot drugje.
 

Umanjkanje dialoga


Pri tem pa pridemo do dveh zelo različnih družbenih dogajanj. Prvo je, da se (tudi) Slovenija vse bolj polarizira. Posledica tega je, da ni več dialoga med nasprotnimi deležniki, ampak stran z vzvodi odločanja vsiljuje svoje poglede vsem drugim. Ne da bi pomislila, da morda ne bo imela vedno odločevalskih vzvodov v upravljanju. Posledica je, da se v Sloveniji tisti, ki bi se morali, ne pogovarjajo več.

Drugo je razumevanje solidarnosti. Jo razumemo tako, da vsi malo prispevamo za majhno število ljudi, ki potrebujejo pomoč? Ali pa na način zunajkoalicijske partnerice, za katero solidarnost pomeni prispevanje tistih, ki imajo več, tistim, ki imajo manj?
In ker se ne pogovarjamo, ne gre za konsenz, kakšno solidarnost hočemo v slovenski družbi, temveč za to, kdo je močnejši in mu bo uspelo vsiliti svoj pogled.

Prav zato je humanitarna akcija zbiranja pomoči za Krisovo zdravilo dosežek, na katerega moramo biti ponosni. Človekoljubje je tista vez, ki preprečuje razpad družbe. A če bo zmagal predlog Levice, da se dopolnilno zdravstveno zavarovanje preprosto ukine in se ta prispevek zgolj pretoči v okosteneli mastodont zavoda za zdravstveno zavarovanje, potem je humanitarna akcija za Krisa potuha sistemu. Zdaj smo državljani Krisovo bolezen razumeli kot izredni dogodek, ki ga zdravstveni sistem upravičeno ne more predvideti, zato smo bili pripravljeni pomagati. Ne moremo pa skrbi za osnovno zdravje državljanov prevaliti na humanitarnost državljanov.

S humanitarno akcijo za Krisa smo prebivalci Slovenije dokazali, da imamo veliko srčnosti. A nič manj pomembno ni, ali imamo tudi sposobne politike, ki znajo voditi državo, ali pa je le še vprašanje časa, kdaj bo tudi na slovenskih volitvah zmagal nevaren populist, ki bo zbral glasove preslišanih, neuspešnih in zapostavljenih.

Preberite še: