Poškodba meniskusa: vzroki, simptomi in rehabilitacija

Meniskus ima zaradi svoje ključne vloge v stabilizaciji in blaženju sil v kolenskem sklepu pomembno nalogo pri vsakodnevnem gibanju. Vendar pa lahko že manjša poškodba, če ni pravilno in pravočasno zdravljena, povzroči resne težave.

Poškodbe meniskusa zajemajo približno 15 % vseh športnih poškodb. Poškodba se po navadi izrazi v obliki delne ali popolne rupture, pogosteje pa se pojavi na medialnem meniskusu kot na lateralnem. Poleg poškodb zaradi športa lahko meniskus razpoka tudi spontano zaradi obrabe in degeneracije, denimo pri osteoartritisu.

Epidemiološke raziskave kažejo, da številne poškodbe meniskusa ostanejo neprepoznane, saj ne povzročajo vedno značilnih simptomov in se včasih pozdravijo spontano.

Kako je sestavljen meniskus?

Za boljše razumevanje poškodb in njihovega zdravljenja je pomembno poznati osnovno zgradbo meniskusa. Meniskus je srpasto oblikovana hrustančna blazinica med stegnenico in golenico v kolenskem sklepu. V vsakem kolenu imamo dva: medialni meniskus (notranji) in lateralni meniskus (zunanji). Oba delujeta kot blažilca sil, prispevata k stabilnosti sklepa in zmanjšujeta trenje med sklepnima površinama.

Medialni meniskus je nekoliko večji in manj pomičen, saj je povezan s sklepno kapsulo in medialno kolateralno vezjo, zaradi česar je bolj podvržen poškodbam. Lateralni meniskus je bolj gibljiv, saj ima le dve glavni narastišči in pokriva večji del sklepne površine (do 68 %). Med gibanjem se lahko pomakne tudi do 11 mm.

Meniskus ima sprednji (anteriorni) in zadnji (posteriorni) rog, ki sta povezana z drugimi strukturami kolena, kot so križne vezi, kvadriceps, mišica semimembranosus ter ligamenti Wrisberga in Humphreyja. Zaradi teh povezav in različnih anatomskih variacij je vsak meniskus nekoliko drugačen.

Večji del meniskusa ni prekrvljen, kar pomeni, da se poškodbe v notranjem delu težje celijo. Le zunanji rob meniskusa ima kapilarno prekrvitev in zato večjo sposobnost samozdravljenja. Prav zaradi te anatomske posebnosti je pri določenih manjših raztrganinah v zunanjem delu meniskusa možno uspešno konservativno zdravljenje brez operacije.

V kliniki Medicofit pri zdravljenju poškodb meniskusa vedno upoštevajo anatomske posebnosti posameznika in oblikujejo individualiziran načrt terapije.

Zakaj se meniskus poškoduje?

Moški so bolj izpostavljeni poškodbam in pri njih so pogostejše obsežne poškodbe (predvsem če gre za poškodbo, ki je posledica športnih aktivnosti), ženske pa imajo pogosteje poškodbe ob periferiji meniskusa.

FOTO: Medicofit

Pri starejših (nad 55 let) se poškodbe zaradi degeneracije lahko zgodijo že ob manjših obremenitvah. Povprečna starost ob nastanku poškodbe se je v zadnjih desetletjih dvignila z 28 na 40 let. Poškodbe meniskusa so redke pri otrocih, mlajših od 10 let, mladostniki pa imajo pogosteje kombinirane poškodbe vezi in meniskusa.

Za meniskus je značilno, da obstaja dva glavna mehanizma izvora: travmatske in degenerativne poškodbe.

Travmatske poškodbe meniskusa so najpogostejše pri mlajših in športno aktivnih posameznikih. Nastanejo pri nenadnih zasukih kolena, poskokih, hitrih spremembah smeri in zaustavitvah, pri čemer je stopalo fiksirano na tleh. Športi, kot so nogomet, košarka, rokomet in smučanje, so največje tveganje za tovrstne poškodbe. Do poškodbe pogosto pride tudi pri padcu na kolenu ali močnejšem udarcu, kar povzroči takojšnjo bolečino, otekanje in omejeno gibljivost.

Degenerativne poškodbe meniskusa so posledica obrabe in staranja. Pri teh poškodbah gre za razgradnjo elastičnosti in strukture meniskusa, ki z leti postaja tanjši in bolj krhek. Poškodbe nastanejo tudi brez konkretne travme – že vsakodnevna opravila, kot sta hoja po stopnicah in dvigovanje bremen, lahko povzročijo manjše razpoke. Degenerativne poškodbe so pogostejše po 40. letu starosti in pogosto prizadenejo ljudi z osteoartritisom.

Travmatska poškodba je pogosto spremljana s slišnim »pokom« in takojšnjo bolečino. Degenerativne poškodbe se razvijajo postopoma, simptomi pa se stopnjujejo s časom.

Prepoznajte simptome

Travmatska poškodba meniskusa se pogosto kaže z nenadno bolečino v kolenu, še posebej ob zasuku ali nenadnem gibu, kot je rotacija na mestu. Eden najpogostejših simptomov je občutek »pokanja« v kolenu v trenutku poškodbe. Temu navadno sledi bolečina na notranji ali zunanji strani sklepa, odvisno predvsem od tega, kateri meniskus je poškodovan (notranji ali zunanji).

FOTO: Medicofit

Poškodovano koleno v nekaj urah po poškodbi pogosto tudi oteče, gibljivost je omejena. Prizadeti lahko tudi občutijo nestabilnost v sklepu. Pri gibanju, kot so hoja po stopnicah ali v klanec, vstajanje, vstopanje ali izstopanje iz avtomobila, se pojavi bolečina nad mestom poškodbe.

V primeru degenerativne spremembe poškodba meniskusa so simptomi nekoliko drugačni in se razvijajo postopoma. Najpogostejši so občasna bolečina, rahla oteklina po telesni aktivnosti, občutek togosti in zmanjšanje gibljivosti v sklepu.

Za natančno diagnozo poškodbe meniskusa sta ključna temeljit fizični pregled in uporaba funkcionalnih testov. Eden izmed najbolj znanih je McMurray test, pri katerem zdravnik med rotacijo kolena oceni prisotnost bolečine ali zatikanja.

Pomembno je razumeti, da rentgensko slikanje ne pokaže poškodbe meniskusa, saj gre za mehko tkivo, vendar je kljub temu koristno za izključitev morebitnih kostnih poškodb ali znakov osteoartritisa. Zato se za potrditev poškodbe meniskusa in oceno obsega najpogosteje uporablja MRI (magnetna resonanca), ki omogoča natančen vpogled v stanje meniskusa, vezi, hrustanca in drugih struktur v kolenu.

Kako preprečiti poškodbo meniskusa?

Poškodbo meniskusa je težko čisto preprečiti, saj pogosto nastane nenadoma, kot posledica nesrečnega gibanja ali športne poškodbe. Kljub temu pa lahko z določenimi preventivnimi ukrepi zmanjšate tveganje za poškodbo kolenskega sklepa:

• Redno izvajajte vaje za krepitev stegenskih mišic, zlasti kvadricepsa.
• Pred vadbo se ogrejte z lahkimi aerobnimi aktivnostmi.
• Po intenzivni vadbi telesu zagotovite dovolj počitka – utrujene mišice slabše ščitijo sklepe.
• Nosite primerno športno obutev z dobro oporo in ustreznim prileganjem.
• Skrbite za gibljivost in razteznost mišic in sklepov.
• Intenzivnost vadbe stopnjujte postopoma – nenadni skoki v obremenitvah povečujejo tveganje za poškodbe.

Ali je operacija meniskusa vedno nujna?

Operacija meniskusa ni vedno nujna. Kirurško zdravljenje (delna odstranitev ali šivanje meniskusa) je smiselno predvsem pri večjih raztrganinah ali mehanskih simptomih, kot so zatikanje kolena in preskakovanje.

FOTO: Medicofit

V klinični praksi ločimo med konservativnim pristopom, artroskopsko odstranitvijo in šivanjem meniskusa. Fizioterapija kot oblika konservativnega zdravljenja je posebej učinkovita pri manjših in stabilnih poškodbah, zlasti v predelih z dobro prekrvitvijo. S pravilno usmerjenim treningom, zlasti krepitvijo kvadricepsa, lahko preprečimo oslabitev mišic in bistveno izboljšamo funkcijo kolena.

Študije kažejo, da dolgoročno fizioterapija pogosto prinese primerljive ali celo boljše rezultate kot operacija. Kirurški poseg pride v poštev le, če po vsaj treh mesecih strukturirane rehabilitacije ni bistvenega izboljšanja. Pomembno je vedeti, da odstranitev dela meniskusa lahko dolgoročno poveča tveganje za obrabo hrustanca in razvoj artroze.

Celostno zdravljenje v kliniki Medicofit

V kliniki Medicofit izvajajo celostno in individualizirano rehabilitacijo poškodbe meniskusa, ki poteka v štirih povezanih fazah: diagnostični pregled, akutna fizioterapija, postakutna kineziologija in preventivna kinezioterapija. Že v začetni fazi opravijo poglobljeno diagnostiko z oceno simptomov, biomehanike hoje, gibljivosti in mišične moči.

FOTO: Medicofit

Sledi akutna fizioterapija, s katero je najbolje začeti takoj po poškodbi – idealno že v treh do sedmih dneh. Ta vključuje protibolečinsko instrumentalno terapijo in vaje za ohranjanje mišične aktivacije in stabilnosti kolena. Pri tem uporabljajo najsodobnejše naprave, kot so TECAR terapija, diamagnetoterapija PERISO, laser Summus in Sixtus krioultrazvok.

V naslednji postakutni fazi se osredotočijo predvsem na funkcionalno vadbo za obnovo gibljivosti, moči in stabilnosti. Program se postopoma nadgrajuje z zahtevnejšimi vajami, vključno z agilnostjo in pliometrijo, kar je ključno za varno vrnitev k športu. Kineziološka vadba prispeva k povečanju ozaveščenosti pacienta o pravilnih tehnikah gibanja in obremenitvah kolena v vsakdanjem življenju, kar je ključnega pomena za preprečevanje novih poškodb.

Zadnji del rehabilitacije predvideva preventivno kinezioterapijo, s katero skušajo zmanjšati tveganje za ponovne poškodbe in poskrbijo za dolgoročno zdravje kolena. Vključuje ciljno vadbo za stabilnost, krepitev mišic in izboljšanje tehnike gibanja.

Primer uspešnega fizioterapevtskega zdravljenja poškodbe meniskusa

Dvaindvajsetletna študentka športa Kaja in aktivna odbojkarica je na enem izmed treningov utrpela poškodbo desnega kolena. Ob izvajanju visokih skokov je med pristankom začutila nenadno bolečino in pok v kolenu. V dneh po neljubem dogodku je bilo koleno otečeno, izrazito občutljivo in boleče. MR-slikanje je pokazalo longitudinalno rupturo medialnega meniskusa.

Po posvetu z ortopedom je bila izbrana konservativna pot zdravljenja v kliniki Medicofit, pred morebitnim kirurškim posegom. Kaja je obiskala diagnostično terapijo deveti dan po poškodbi. S kliničnim pregledom je bila ugotovljena zmanjšana gibljivost desnega kolena, ki jo je spremljala močna mišična inhibicija kvadricepsa. Sklep se je funkcionalno izkazal za nestabilnega. Ortopedsko testiranje je sprožilo nelagodje in izzvalo bolečine.

Na podlagi kliničnih ugotovitev je bilo predlagano 18-tedensko celostno zdravljenje, usmerjeno v odpravo bolečin in izboljšanje telesne pripravljenosti. Za obravnavo akutnih simptomov se je uporabljal širok spekter instrumentalnih postopkov, vključujoč terapijo TECAR, diamagnetoterapijo PERISO, laser Summus ter fokusne in radialne udarne valove. Za zmanjševanje otekline se je dodatno uporabljal kineziotaping.

Ob izboljšanju klinične slike so se obravnave vse bolj usmerjale v funkcionalni napredek. Terapevtska vadba je bila usmerjena v izboljšanje stabilizacije kolena in osnovno izboljšanje mišične moči. Kineziološka faza zdravljenja se je začela, ko je pacientka dosegla normalen obseg gibljivosti brez bolečin. Napredne kineziološke vaje so bile usmerjene v dodatno izboljšanje mišične moči, medmišične koordinacije in propriocepcije. Izometrične protokole treninga so postopno zamenjali ekscentrični.

Po 18 tednih zdravljenja je pacientka poročala o povrnitvi funkcionalnega stanja levega kolena. Gibljivost je bila popolna, mišična moč pa primerna za vrnitev k treningom odbojke. Bolečin ni bilo več. Kaja se je odločila podaljšati sodelovanje s strokovnjaki klinike Medicofit v okviru postkineziološke faze zdravljenja, ki je bila usmerjena v športnospecifično telesno pripravo.

FOTO: Medicofit

Naročnik oglasne vsebine je Medicofit