Ko Janša pohvali Goloba, je to konec sveta?
Skoraj ni dneva, da ne bi kje prebrali, kako zelo turistično draga je Hrvaška. Nam vestni poročevalci sporočajo, kako raztreseno potujejo po svetu? Morda upajo, da bodo koga obvarovali pred hudo nesrečo, se komu maščevali ali preusmerili delček deroče turistične reke v svojo vas? Ali pa so res prepričani, da bodo premagali draginjo?
Podpisani se pred dopustom večinoma pozanima, koliko stane vozovnica za trajekt, koliko stane bencin, parkiranje, prenočišče, vstopnina v muzej ... in se potem odloči: gre na smučanje v Madonno di Campiglio ali v Madonno dei Poveri, na najbližji razpoložljiv zasnežen hribček, na katerega je treba seveda štamfati (Toporišič tega ni nikoli počel). Naj grem torej na Hvar ali v najbližji vaški gozdiček, kjer celo gobe rastejo brezplačno? Na recepciji hotela iz verige Kempinski vedno vprašam za cenik, in če denarnici hotel ne ugaja, potrkam v najbližjem samostanu pri sestrah usmiljenkah. V restavracijah podobno: še preden sedem, si radovedno ogledam kreativnost kuharskih šefov pri sestavi jedilnikov. In če se ustrašim, da mi bo hrana obležala na želodcu, zavijem raje v prvo delikateso po žemljico in malce mortadele (brez oljk, za vsak primer). V sili namočim trnek v morje.
Turizem je zelo kreativna dejavnost. Lahko kampiram na prvem parkirišču, lahko vzamem od doma domače paradižnike, vložene kumare, 20 litrov vina in doma spohane piške. Zato sem raje turist pohanih pišk kot paradajz turist. Morda si za nameček izposodim račun iz kake malce bolj fine restavracije, ga objavim na spletu in vzbujam zavist vsem, ki si letos niso mogli privoščiti potovanja.
Je pa objava takih računov priročna tudi za druge reči. Na primer, da nam ne bi bilo treba pisati o tem, kako zamočvirjena je obstala turistična ponudba v domači vasi, in da se nam ni treba primerjati s tistimi, ki so nas prehiteli, še preden smo se leta 2010 odločili za arbitražo o meji. Na celi črti smo pogrnili, zdaj pa smo našli nenavadno uteho: še enkrat se jim pustimo nategniti. In to se zdi bistvo današnjega popotništva. Po mojem bi se zares slabo počutili šele tedaj, če bi za vse te dobrote in lepote revežem plačali le drobiž. Zelo slabo bi se počutila vsa ta fina gospoda, če bi se hvalila, da je vse to užila le za pest kovancev. Taka hvala se v današnjem človekoljubnem in pravičnem svetu nekako ne spodobi. Danes je pravi turist samo tisti, ki je (vsaj malo) žrtev. Žrtvovanje je smisel novodobnega turizma. Analizirajte objave: večja žrtev, bolj turističen turist.
Golob Noe na svojo barčico tovori vso živino, ki bo do konca svojih dni živela v slogi in miru.
Tudi politiki se nemalokrat čudno obrne. Trump je, na primer, odpovedal tiskovno konferenco o volilnih prevarah v ZDA. Kakšna škoda! Prikrajšal nas je za dokaze o goljufivi zibelki demokracije. Tudi Janši se je svet čudno postavil: pohvalil je Golobove protipoplavne ukrepe in zatrdil, da leti v pravo smer. Kaj vse sproži tak vesoljni potop! Golob postane Noe, na svojo barčico tovori vso živino, ki bo do konca svojih dni živela v slogi in miru. Še Urbanija ponudi Zvezdanu »gentlemanski agriment« – odstop brez zapletov in odškodnin, zaposlenim pa poceni oddih na Veliki planini. Politika izgubi smisel. Celo Putin umakne vse tanke iz Ukrajine, ker je specialna operacija (seveda) uspela. Kitajci smejo prodajati svoje telefone tudi Američanom, Kurz prizna, da je krivo pričal v aferi Ibiza, Joe Biden povabi Greto Thunberg za državno sekretarko za podnebje in prepoved izdelave orožja, vse imperatorke tega sveta vrnejo nakradeno bogastvo in umetnine oropanim deželam, banke znižajo obresti na toliko, da bančniki preživijo z zgolj zelo dobrimi plačami (in brez halucinantnih profitov), svet preneha uporabljati strupene snovi v živilski industriji in kmetijstvu, turisti iz Hrvaške ne objavljajo več visokih računov, v Sloveniji pa gradijo le še mostove, ceste in železnice ... Matr, kakšen dolgčas.
Izolani bodo skupinici piranskih občanov, ki ji je uspelo 2,2 milijona ribiških evrov preusmeriti iz Pirana v še en del novega izolskega pristanišča, podelili posebno občinsko priznanje, s povabilom, da preusmerijo iz Pirana še kaj evropskega denarja. Pirančani so se izkazali kot vizionarji. Tistih zavrnjenih 15 piranskih protipoplavnih milijonov bo zdaj prišlo zelo prav pravim poplavljencem. Ob tako praznem morju in takšni evropski meji na morju je popolnoma vseeno, ali imamo v Piranu ribiče ali ne. Da o turistih, ki jih ni bilo, ker so taborili na cestah, niti ne govorimo.
