Mali, mali plašček

Že skoraj leto dni vsako jutro gledam in poslušam različne posnetke tuljenja volkov. Ne brez vzroka. Nekateri volkovi sicer nimajo ne posluha ne smisla za tovrstno početje. Mnogi volkovi pa ustvarjajo prave solistične in zborovske »umetnine«, ki so preprosto blizu mojemu glasbenemu okusu. Jutranji obred seveda ne bi bil mogoč brez sodobne tehnologije in navdušencev, ki po svetu snemajo volkove in njihove vedno nekoliko mistične tulilne podvige. Kmalu spoznaš, da pri tovrstnem poslušanju nisi sam. »Skladbe« običajno komentiramo in všečkamo eni in isti. Izjemni dosežki pa pridejo tudi med širši krog ljudi. Moja zvezda je »solistka« Alawa, volkulja snežno bele barve, baje tudi vodilna v svojem tropu (in občasno prav neverjetno lenobna). Ko se vključi v tuljenje drugih, dobi značilen izraz, ...