Neslišna teža velikih korakov

Včasih so kaki tedni težki. Ne zato, ker bi se kaj posebnega zgodilo, morda niti ne zato, ker bi bilo dela v njih objektivno več. Vsaj zame so težji tisti, v katerih vsak poskus načrtovanja časa odpove in v katerih se enemu ali dvema večjima opraviloma pridruži še nepregledna vrsta manjših, popolnoma nepomembnih, a uničujoče motilnih. Tedaj običajno izklopim glasbo, izklopim pravzaprav vse zunanje čute. Ne slišim ljudi okrog sebe, čeprav ti pravijo, da jim vljudno odgovarjam z avtomatičnim da ali ne, ne slišim šumov, premikov ljudi, prometa. Sama intenzivnost dela, popoln kaos in nemir nalog povzroči stanje popolne in nepričakovano mirne zatopljenosti v delo. Takšno je moje najbližje srečevanje z »gluhoto«. Ne morem reči, da je neprijetno, a po njem sem vedno kar konkretno utrujen. Pred ...