Žižek: Nujna je revolucija, ta pa je mogoča le, ko upanja ni

V časih, ko se zdi, da se politična krajina Evrope in sveta nepovratno nagiba v desno in ko vzpon radikalnega populizma ni več presenečenje, temveč pričakovana stalnica, se tradicionalne politične sile nemočno sprašujejo, kje so zgrešile.

V to intelektualno praznino vstopa slovenski filozof Slavoj Žižek, ki v provokativnem eseju z naslovom Opustite vse upanje, vi, ki vstopate v radikalno politiko, ponuja odgovore, ki vsekakor niso tolažilni.

Nasprotno, bralca povabijo v »puščavo realnosti«, kot bi rekel sam, v prostor, kjer ni lahkih odgovorov, temveč le soočenje z globokimi paradoksi našega časa.

Za vsakim fašizmom stoji izjalovljena revolucija

Žižek svojo analizo zasidra v znameniti, skoraj preroški izrek nemškega filozofa in kritika Walterja Benjamina: »Za vsakim fašizmom stoji propadla revolucija.« Ta misel, ki jo je, kot sam priznava, v svojih delih uporabil že neštetokrat, danes odmeva z novo močjo. Z njo pojasnjuje fenomen sodobnega konservativnega populizma, ki ga pooseblja lik Donalda Trumpa, a se razteza daleč onkraj ameriških meja.

Žižek svojo analizo zasidra v znameniti, skoraj preroški izrek nemškega filozofa in kritika Walterja Benjamina: »Za vsakim fašizmom stoji propadla revolucija.«  FOTO: Press Release

Po Žižkovem mnenju je hegemona liberalna demokracija, s svojo osredotočenostjo na teme, kot so multikulturalizem, prebujenska kultura in politika identitete, popolnoma spregledala in odtujila »tiho večino« delavskega razreda. Ti ljudje se v razpravah o varnih prostorih in kulturnem prilaščanju niso prepoznali, čutili pa so se ekonomsko zapostavljene in kulturno prezrte.

To ogromno praznino, napolnjeno z jezo in občutkom nemoči, so spretno zapolnili novi, neofašistični populisti. Predstavili so se kot edini pravi glas ljudstva, kot tisti, ki si upajo spregovoriti v imenu pozabljenih, ki jih izkoriščajo pokvarjene liberalne elite v navezi z globalnim kapitalom.

Koga se bojijo fašisti?

A tu se, kot opozarja Žižek, pojavi ključna in najbolj boleča uganka našega časa: zakaj je revolucija, torej levičarski odgovor na to nezadovoljstvo, sploh propadla? Zakaj je vso to surovo energijo, jezo in bes »običajnih ljudi« uspelo zajeti in usmeriti novi desnici, ne pa levici?

Je kriva filozofija ali globlja, strukturna nemoč?

Mnogi, ugotavlja Žižek, v iskanju krivca s prstom kažejo na akademsko sfero, na intelektualce in filozofe. Pri tem citira Otta Paansa, ki je v svoji analizi na portalu Against Professional Philosophy zapisal, da od akademikov, ujetih v ideološki mehurček »multikulturalizma, razsvetljenega ateizma in poenostavljenega egalitarizma«, preprosto ni mogoče pričakovati tehtnih političnih alternativ.

Žižek opozarja, da so neofašistični populisti spretno zapolnili praznino, ki jo je za seboj pustila nemočna levica. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Živijo v svojem »slonokoščenem stolpu«, daleč od skrbi navadnih ljudi. Prav ta zaprtost je menda vzrok, da jih je Trumpova zmaga tako presenetila in da niso znali predvideti nevarnosti, ki jo Žižek ironično imenuje »regresija v neofašistično diktaturo«.

Na prvi pogled se Žižek s to kritiko strinja, a jo takoj obrne na glavo in uporabi za globljo ugotovitev. V svojem eseju se sprašuje: ali ni ravno to nenehno pričakovanje, da morajo filozofi ponuditi »konkreten program« in »tehtne rešitve«, pravzaprav znak nemoči današnje radikalne levice? S tem, ko zahtevajo preproste odgovore, levica in njeni kritiki morda nezavedno priznavajo, da sami nimajo novih idej.

Žižek: Smo v dobi nesramnosti, kjer levica potrebuje svojega Trumpa

To ni nov pojav. Žižek spomni, da niti veliki misleci preteklosti, kot sta bila Theodor Adorno in Max Horkheimer iz znamenite Frankfurtske šole, na katera se sklicuje tudi Paans, niso imeli lahkih odgovorov.

Adorno je na znamenito vprašanje »Kaj storiti?« v nekem svojem poznem zapisu odgovoril brutalno iskreno: »Ne vem.« S tem je priznal, da naloga filozofa ni nujno pisanje političnih programov, temveč predvsem kritična analiza družbe, četudi ta ne pripelje do enostavnih rešitev.

Žižek spomni, da niti veliki misleci preteklosti, kot sta bila Theodor Adorno in Max Horkheimer iz znamenite Frankfurtske šole, na katera se sklicuje tudi Paans, niso imeli lahkih odgovorov. FOTO: Jjshapiro/Wikipedia

Žižek pri tem poudarja, da tudi sam kritik Paans, kljub ostrim besedam na račun akademikov, na koncu ne ponudi drugega kot ponavljanje zahteve, da bi morala filozofija nekaj storiti – a kaj točno, ne pove.

Dve slabi možnosti za prihodnost

Po Žižkovi analizi sta na mizi ostali le dve precej klavrni možnosti, med katerima je razpeta sodobna levica:

Pragmatizem »tretje poti«: To je politika liberalne levice (kot sta jo, denimo, poosebljala Tony Blair in Bill Clinton), ki se osredotoča na »realistične« in pragmatične rešitve. Vendar se je v praksi izkazalo, da ta pristop ne spreminja sistema, temveč le upravlja obstoječe stanje. Gre za politiko, ki ohranja kapitalizem pri življenju z manjšimi popravki, ne ponuja pa resnične alternative.

Vračanje k propadlim idealom: Druga skrajnost je obujanje propadlih socialističnih režimov 20. stoletja. Zagovorniki te poti menijo, da je zahodni marksizem naredil napako, ko se je distanciral od revolucionarnih gibanj v tretjem svetu, in da bi se morali vrniti k pozitivnejšemu vrednotenju ne le Maa, ampak celo Stalina.

Politika liberalne levice, ki sta jo v preteklosti poosebljala Tony Blair in Bill Clinton, se osredotoča na »realistične« in pragmatične rešitve. FOTO: Clodagh Kilcoyne/Reuters

Žižek odločno zavrača drugo možnost. Trdi, da je zahodni marksizem ravnal povsem pravilno, ko je prekinil vezi z »realno obstoječim socializmom«.

Te režime označuje za »gigantsko polomijo«, ki so bili gospodarsko vsaj delno uspešni le takrat, ko so v svoj sistem na skrivaj vključevali najbolj surove in izkoriščevalske elemente kapitalizma.

Po njegovem mnenju je vračanje k tem ideologijam ne le zgrešeno, ampak tudi nevarno. Težava torej ni v tem, da bi filozofi morali ponuditi preproste recepte, ampak v tem, da levica trenutno ni sposobna zamisliti si resnično nove in delujoče alternative obstoječemu sistemu.

Globalna zmešnjava in nujnost univerzalizma

Da bi ponazoril to stanje popolne brezizhodnosti, ko se zdi, da nobena smiselna alternativa ne obstaja več, Slavoj Žižek deli pismo, ki ga je prejel od mladega prijatelja z Japonske. Prijatelj, ki uporablja spletno ime Cabin, opisuje politično realnost v svoji državi, ki močno spominja na dogajanje drugod po svetu.

Na volitvah je zmagala skrajno desna stranka Sanseitō, ki je svoj uspeh zgradila na množičnem širjenju lažnih novic in hujskanju proti tujcem, s čimer je nagovorila predvsem mlade volivce na družbenih omrežjih, napiše mladi Japonec.

Na volitvah na Japonskem je zmagala skrajno desna stranka Sanseitō, ki je svoj uspeh zgradila na množičnem širjenju lažnih novic in hujskanju proti tujcem, s čimer je nagovorila predvsem mlade volivce na družbenih omrežjih. FOTO: Kim Kyung-Hoon/Reuters

Medtem pa na ulicah Kjota ostareli, a »iskreni levičarji«, stari sedemdeset in osemdeset let, v neznosni poletni vročini zaman protestirajo in pozivajo k spremembam, nadaljuje.

Njihovi glasovi se zdijo kot odmev preteklosti, ki ne doseže več nikogar. To stanje popolne nemoči je Cabina pripeljalo do bridkega spoznanja, ki ga zapiše Žižku: »Iskreno povedano, skoraj ne verjamem več, da je svet mogoče spremeniti. Kam lahko pobegnemo? Za nas ni ostala nobena celina več.« Ta stavek povzema občutek generacije, ki se zdi ujeta v svetu brez izhoda.

Pogum se začne tam, kjer se upanje konča

Žižek tega krika obupa ne poskuša omiliti s poceni tolažbo ali lažnim optimizmom. Nasprotno, sprejme ga v celoti, saj prav v njem vidi jedro današnje situacije. To je osrednja teza, ki jo je podrobneje razvil že v svoji knjigi Pogum brezupa. Po njegovem mnenju se prava, radikalna politika ne začne z vero v boljšo prihodnost, ampak prav na točki, ko to upanje povsem izgine.

Pri tem se sklicuje na znameniti napis nad vhodom v Dantejev pekel v Božanski komediji: »Opustite vse upanje, vi, ki vstopate«. Za Žižka to ni poziv v pasivnost, temveč pogoj za resnično akcijo.

Trump je po Žižkovem mnenju izvedel »heretični prelom z globalnim neoliberalizmom«. FOTO: Mandel Ngan/AFP

Ko odvržemo lažno upanje, da se bodo stvari nekako uredile same od sebe ali da obstajajo preproste rešitve, šele takrat se lahko soočimo z resničnostjo v vsej njeni surovosti. Zato je, kot pravi Žižek, povsem zgrešeno za to stanje brezupa kriviti akademsko filozofijo.

Kaj je Žižek vedel, mi pa še ne?

Situacija sama po sebi, način, kako jo doživljamo, ne ponuja obetavne prihodnosti. Čeprav čutimo, da je radikalna sprememba nujna, se nam hkrati zdi popolnoma nemogoča.

Revolucija brez zemljevida

Tu Žižek izpostavi ključno razliko med današnjim stanjem in komunističnimi revolucijami v preteklosti. Te so, vsaj v teoriji, temeljile na prepričanju v »znanstveni socializem« – na ideji, da zgodovina sledi določenim zakonitostim, ki jih je mogoče razumeti in predvideti. Revolucionarji so verjeli, da imajo »kognitivno mapo«, nekakšen zemljevid zgodovinskega razvoja, ki jim kaže pot naprej.

Danes takšnega zemljevida nimamo več. Plujemo po popolnoma neznanih vodah, podobno kot prvi pomorščaki. Žižek tu citira francoskega revolucionarja Louisa Antoina de Saint-Justa, ki je že leta 1794 zapisal: »Tisti, ki delajo revolucije, so kot prvi pomorščak, ki ga vodi zgolj njegova drznost.«

Louis Antoine Léon de Saint-Just je bil francoski revolucionar, politični filozof, vodja jakobinskega kluba in ena ključnih osebnosti francoske revolucije ter Robespierrov tesni prijatelj. FOTO: Pierre Paul Prud'hon

A prav v tem pomanjkanju gotovosti Žižek postavi svoje najbolj provokativno vprašanje: »Kaj, če je prav to pomanjkanje kognitivne mape tisto, kar nam omogoča, da se izognemo totalitarni zaprtosti?«

Morda je prav dejstvo, da nimamo vnaprej določenega načrta ali ene same pravilne ideologije, naša največja prednost, je prepričan.

Totalitarni režimi 20. stoletja so temeljili na prepričanju, da imajo dokončen odgovor na vsa vprašanja. Današnja negotovost in brezup pa nas, tako meni Žižek, morda silita v to, da iščemo nove poti, ki so nujno bolj odprte, eksperimentalne in demokratične.

Prav v sprejetju dejstva, da nimamo odgovorov, se skriva možnost za prihodnost, ki ne bo ponovila napak preteklosti.

Za preživetje je dovoljeno vse

Ker je celo ta nora ideja preveč utopična, Žižek ponudi svojo zadnjo, najbolj kontroverzno formulo za uspeh: »načelni pragmatizem«.

To pomeni, da se moramo osredotočiti na en sam cilj: preživetje človeštva. In za dosego tega cilja je dovoljeno vse.

Elon Musk je napovedal ustanovitev svoje stranke, kar Žižek označi za žalostno novico, saj je desnica ponovno naredila tisto, kar bi po njegovem mnenju morala levica. FOTO: Allison Robbert/AFP

Njegove besede so neposredne: »Demokracija, ko deluje, avtoritarna državna kontrola, ko je potrebna, ... celo določena stopnja terorja, ko stvari postanejo zares obupne.«

To ponazori z nedavnima primeroma ustanavljanja novih strank.

Kot poroča BBC, je Elon Musk napovedal ustanovitev svoje stranke, kar Žižek označi za žalostno novico, saj je desnica ponovno naredila tisto, kar bi po njegovem mnenju morala levica.

Levo krilo demokratske stranke v ZDA, z Berniejem Sandersom in Alexandrio Ocasio-Cortez na čelu, bi se moralo po njegovem mnenju že zdavnaj odcepiti od »smrdljivega trupla« stranke.

Levo krilo demokratske stranke v ZDA, z Berniejem Sandersom in Alexandrio Ocasio-Cortez na čelu, bi se moralo po Žižkovem mnenju že zdavnaj odcepiti od »smrdljivega trupla« demokratske stranke. FOTO: Aude Guerrucci/Reuters

A Žižek takoj opozori, da ni enostavnega, univerzalnega odgovora. Včasih je treba poskusiti prevzeti obstoječo veliko stranko, kot je Trumpu uspelo z republikanci, včasih pa je nujen odločen razkol.

Potrebujemo herezijo, ki bo postala nova ortodoksija

Za konec se Žižek opre na misel velikega konservativnega pesnika in esejista T. S. Eliota iz njegovega dela Opombe k definiciji kulture. Eliot je zapisal, da pridejo trenutki, ko je edina izbira med herezijo in popolno nevero.

Včasih je edini način, da ohraniš vero (ali v tem primeru, politično idejo) pri življenju, da izvedeš sektaški, heretični odcep od njenega glavnega, mrtvega telesa.

Vladimir Lenin je to storil s tradicionalnim marksizmom, Mao Zedong na svoj način z leninizmom, Deng Xiaoping pa z maoizmom. Danes levica tega še ni storila. To je storil Trump, ki je izvedel »heretični prelom z globalnim neoliberalizmom«.

Včasih je edini način, da ohraniš vero (ali v tem primeru politično idejo) pri življenju, da izvedeš sektaški, heretični odcep od njenega glavnega, mrtvega telesa. Vladimir Lenin je to storil s tradicionalnim marksizmom. FOTO: Maxim Shemetov/Reuters

Žižkov končni poziv je zato jasen in brezkompromisen: »Ne smemo imeti predsodkov. Pripravljeni moramo biti, da od političnega sovražnika prevzamemo in na novo osmislimo teme, kot so patriotizem, obramba našega specifičnega načina življenja in celo družina,« je prepričan.

»Potrebujemo herezijo, a takšno, ki bo delovala in imela realno možnost, da postane nova vodilna sila, nova hegemonija,« še doda.

Žižek trdi, da bistvo ni v oblikovanju še ene majhne stranke, ki se ponaša s svojo moralno držo, a nima vpliva. Prav tako po njegovem mnenju cilj ne sme biti levica, ki zgolj trepeta za politično preživetje. Namesto tega Žižek vidi rešitev v levici, ki bo zmožna zbrati pogum, rojen neposredno iz občutka popolnega brezupa.