V obličju nekaterih temeljnih vprašanj mora analitični razum priznati svojo kapitulacijo – in odstopiti mesto duhovnemu uvidu.
Ne vem, kaj ga prime, morda so planeti v posebni konstelaciji, morda so možgani na kritični točki razvoja, najverjetneje pa oboje skupaj, a moj šestletni sin ima obdobja, ko me zalezuje z nenavadnimi vprašanji. Zadnjič mi je postregel kar s štirimi naenkrat: »Ali je luna samo sonce ponoči?«, »Zakaj zvezde ne padejo z neba?«, »Kdo je sploh naredil nebo in dal tja gor zvezde?« in še »Mami, kje sem bil pa jaz, preden sem se rodil?«.
Če se malo poglobimo, ugotovimo, da ta vprašanja lahko razdelimo na dve skupini: prvi dve vprašanji se nanašata na »dejstva« znotraj naše realnosti, ki jo lahko analiziramo in opisujemo. Sinu sem kupila knjižico o vesolju, kjer je našel razlago, kaj so zvezde, kakšna je razlika med zemljo, luno in soncem ter kaj se vrti okrog česa.
A sin kar ni nehal laziti za ...
Komentarji