Družba na pesnjenje ne gleda več ne s fascinacijo ne z zavistjo, nasprotno – do poezije je brezbrižna.

Galerija
V luči razmišljanj Brodskega bi lahko rekli, da se člani pesniških žirij ne zavedajo dobro svoje vloge. FOTO: Jure Erzen/Delo
Pri esejih Josipa Brodskega, rusko-ameriškega pesnika in esejista, nas ne povleče toliko zgodba, kolikor bogatija avtorjeve izkušnje in miselni tok, ki na obrežje naše zavesti naplavlja vsakič nove aforizme. Najboljše izmed njih prežvekujemo tako, kot prežvekujemo dobre pesmi. »Če na ustvarjalnost gledamo od zunaj, je to predmet fascinacije ali zavisti; če jo motrimo od znotraj, pa je to neskončno urjenje v negotovosti in odlična vzgoja v pomanjkanju samozavesti,« zapiše o svojem poslanstvu. Brodski sicer govori o »ustvarjanju«, a jaz se bom tu omejila na poezijo – predvsem zato, ker se zdi, da prav v zvezi z njo ta misel dandanes več ne drži: družba na pesnjenje ne gleda več ne s fascinacijo ne z zavistjo, nasprotno – do poezije je brezbrižna. Celo pesniki sami, sploh kadar se znajdejo v ...
Komentarji