Leti, leti lastovka
Tekstilna industrija v taki obliki je boj za preživetje izgubila povsod v državi.
Odpri galerijo
Karikatura: Delo
Hiše, kjer so gnezdile lastovke, so včasih veljale za srečne. Tako niti pomislili niso, da bi lastovkam razdirali gnezda.
Polzelska lastovka ima gnezdo že nekaj časa načeto. Čeprav je država v podjetje, katerega nogavice so poznali vsi prebivalci nekdanje Jugoslavije in tudi zunaj njenih meja, vložila več milijonov evrov. Pomagala ni niti državna pomoč niti dokapitalizacija. Tovarna nogavic po več kot devetdesetih letih delovanja zapira vrata.
V pletilnici, kjer so pred manj kot tremi leti z ministrom Počivalškom zagnali program konopljinih nogavic, so dolge vrste strojev, ki so jih ugasnili že pred tedni. Nekatere še prej. Če bi tovarna delala, bi bilo v pletilnici peklensko vroče. Tako pa je v tem temnem prostoru hladno. Žalostno. Kljub barvni preji, ki je še ostala.
Pred manj kot 40 leti je tovarna zaposlovala več kot 1200 ljudi. Na delo so jih vozili z avtobusi, ki so bili last podjetja. Številni so opravili pripravništvo drugje, potem pa prvo zaposlitev dobili v »štumf fabriki«, kjer so vedno koga potrebovali. Zadnji mesec jih je bilo tam le še okoli 80.
Razplet pravzaprav nikogar ni presenetil. Tekstilna industrija v taki obliki je boj za preživetje izgubila povsod po državi. Ali bi bilo bolje tovarno zapreti že prej, so ugibali mnogi. Dejstvo pa je, da so s poslovanjem tudi v stečaju nekateri delavci dočakali pokoj. Tovarna je do pred kratkim pokrivala tudi stroške stečaja.
Čeprav so vsi, ki so še ostali v tovarni, pričakovali, da bodo prej ali pozneje morali oditi, so upali. Tudi zato, ker si življenja brez te tovarne, ki je dobesedno gradila Polzelo, nihče ni mogel predstavljati. Jutri bo to realnost. A če že za tovarno ni zanimanja, za blagovno znamko obstaja. Morda bo tako preživela vsaj lastovka, kamorkoli bo že odletela.
Polzelska lastovka ima gnezdo že nekaj časa načeto. Čeprav je država v podjetje, katerega nogavice so poznali vsi prebivalci nekdanje Jugoslavije in tudi zunaj njenih meja, vložila več milijonov evrov. Pomagala ni niti državna pomoč niti dokapitalizacija. Tovarna nogavic po več kot devetdesetih letih delovanja zapira vrata.
V pletilnici, kjer so pred manj kot tremi leti z ministrom Počivalškom zagnali program konopljinih nogavic, so dolge vrste strojev, ki so jih ugasnili že pred tedni. Nekatere še prej. Če bi tovarna delala, bi bilo v pletilnici peklensko vroče. Tako pa je v tem temnem prostoru hladno. Žalostno. Kljub barvni preji, ki je še ostala.
Pred manj kot 40 leti je tovarna zaposlovala več kot 1200 ljudi. Na delo so jih vozili z avtobusi, ki so bili last podjetja. Številni so opravili pripravništvo drugje, potem pa prvo zaposlitev dobili v »štumf fabriki«, kjer so vedno koga potrebovali. Zadnji mesec jih je bilo tam le še okoli 80.
Razplet pravzaprav nikogar ni presenetil. Tekstilna industrija v taki obliki je boj za preživetje izgubila povsod po državi. Ali bi bilo bolje tovarno zapreti že prej, so ugibali mnogi. Dejstvo pa je, da so s poslovanjem tudi v stečaju nekateri delavci dočakali pokoj. Tovarna je do pred kratkim pokrivala tudi stroške stečaja.
Čeprav so vsi, ki so še ostali v tovarni, pričakovali, da bodo prej ali pozneje morali oditi, so upali. Tudi zato, ker si življenja brez te tovarne, ki je dobesedno gradila Polzelo, nihče ni mogel predstavljati. Jutri bo to realnost. A če že za tovarno ni zanimanja, za blagovno znamko obstaja. Morda bo tako preživela vsaj lastovka, kamorkoli bo že odletela.
