Ozdravljiva paraliza
Pri poučevanju tujih otrok bi bil morda lahko prvi premik premik v glavah. Da bi končno ugotovili, da vsi ti otroci bogatijo naš prostor.
Odpri galerijo
FOTO: Jure Eržen
Medtem ko sva se s sodno tolmačko za albanski jezik Vero Haliti pogovarjali o nujnosti, da bi dobili medkulturne mediatorje, je Halitijevi zazvonil telefon. Nekaj minut dolg pogovor je opravila v albanščini. Lahko bi ga tudi v kitajščini ali kakšnem še bolj eksotičnem jeziku, pa ne bi bilo razlike. Popolnoma ničesar nisem razumela. Tako se počutijo otroci, ki pridejo avgusta v Slovenijo iz neke tuje države, 1. septembra pa sedejo v šolske klopi.
Ne le da ničesar ne razumejo, ampak tudi nihče ne razume njih. Stiske so lahko zelo hude. Komu pravzaprav naj otrok sploh pove, kako se počuti, če nihče ne razume njegovega maternega jezika, tudi če bi mu še tako rad pomagal? Otroke je strah. Strah paralizira.
V tem šolskem letu je v slovenskih vrtcih več kot 4600 otrok priseljencev. V osnovnih in srednjih šolah je bilo lani skupaj skoraj 4000 takih, ki so v Sloveniji manj kot dve leti. Otrok, ki prihajajo tudi med letom, je vse več. Ministrstvo za šolstvo šolam lahko odobri dodatne ure slovenščine. Bo dodatna ura slovenščine rešila stisko otroka, ki se je včeraj igral doma, s svojimi prijatelji, zdaj pa je v popolnoma drugem, tujem okolju? Ali je za kakovost bivanja in ne nazadnje učenja zgolj znanje jezika dovolj?
Nekdanja ministrica za šolstvo je konec avgusta dobila predlog programa za delo z otroki priseljenci, ki so ga napisali učitelji in strokovnjaki v projektu Izzivi medkulturnega sobivanja. Na težave so sicer učitelji in občine, ki so ustanoviteljice osnovnih šol in vrtcev, opozarjali že več let. Zahtevajo sistemske rešitve, avgusta predan program jih tudi predlaga. Tudi zato da bi tuje otroke pred vstopom v šolo vključili v intenzivne programe slovenščine, saj ni smiselno, da sedijo v šoli, kjer ne razumejo ničesar.
Projekt, v katerem je nastal program, je ministrstvo podprlo. Prav tako je pripravilo nekatere programe za opolnomočenje učiteljev, da bi se v razredu, kjer so tuji otroci, lažje znašli. To seveda ni zakon. Tudi niso pravila, ki bi jih učitelji morali upoštevati, je pa pomoč. In tudi če oziroma ko bomo imeli sistemsko rešitev, bo zelo veliko odvisno od izvajalcev na terenu. Torej učiteljev, ki so v razredu. Če smo konkretnejši. Otroci, ki imajo različne primanjkljaje, dobijo odločbo z natančnimi navodili, kako je treba z otrokom delati. So odločbe res vedno in v vseh razredih spoštovane? Je torej sistemska rešitev edina rešitev za dobro počutje otrok priseljencev in otrok večinske kulture v enem in istem razredu?
Nekatere šole po državi s tujimi otroki dobro delajo. Same iščejo rešitve in možnosti, kako nove učence, ki prihajajo z drugačnimi izkušnjami in iz drugih kultur, vključiti v pouk. Je pa res, da tak pristop zahteva angažma. Predvsem učiteljev. Ko je Halitijeva pripravila tečaj albanskega jezika za učitelje celjskih šol, je na tečaj prišlo šest oseb. Štiri so bile učiteljice.
Rešitve na papirju, ki jih ponuja ministrstvo, so dobre. A so prišle pozno. Kdaj bodo uresničene tudi v praksi, ni znano. Morda pa sistemsko rešitev potrebujemo že zato, da se ne bodo našli nekateri, ki bodo zgolj preštevali opravljene ure in razmišljali, zakaj nečesa ni treba storiti. Ne glede na to, kako bomo vprašanje tujcev v šolah reševali, pa je dejstvo, da bomo morali narediti premik. Že zato, ker lahko pričakujemo, da bo v Sloveniji vse več tujcev, s tem pa tudi njihovih partnerjev in otrok.
Čeprav so tuji otroci morda prestrašeni, se zdi, da sta hujši strah in odpor prisotna med državljani te deželice. Tako bi bil morda prvi premik premik v glavah. Da bi končno ugotovili, da otroci, ki prihajajo od drugod, bogatijo naš prostor. In da bo ne le jezikovna, ampak tudi medkulturna pomoč, ki jo bodo dobili v prvih mesecih, naložba. Paraliza zaradi strahu pred drugačnostjo je ozdravljiva.
Ne le da ničesar ne razumejo, ampak tudi nihče ne razume njih. Stiske so lahko zelo hude. Komu pravzaprav naj otrok sploh pove, kako se počuti, če nihče ne razume njegovega maternega jezika, tudi če bi mu še tako rad pomagal? Otroke je strah. Strah paralizira.
V tem šolskem letu je v slovenskih vrtcih več kot 4600 otrok priseljencev. V osnovnih in srednjih šolah je bilo lani skupaj skoraj 4000 takih, ki so v Sloveniji manj kot dve leti. Otrok, ki prihajajo tudi med letom, je vse več. Ministrstvo za šolstvo šolam lahko odobri dodatne ure slovenščine. Bo dodatna ura slovenščine rešila stisko otroka, ki se je včeraj igral doma, s svojimi prijatelji, zdaj pa je v popolnoma drugem, tujem okolju? Ali je za kakovost bivanja in ne nazadnje učenja zgolj znanje jezika dovolj?
Nekdanja ministrica za šolstvo je konec avgusta dobila predlog programa za delo z otroki priseljenci, ki so ga napisali učitelji in strokovnjaki v projektu Izzivi medkulturnega sobivanja. Na težave so sicer učitelji in občine, ki so ustanoviteljice osnovnih šol in vrtcev, opozarjali že več let. Zahtevajo sistemske rešitve, avgusta predan program jih tudi predlaga. Tudi zato da bi tuje otroke pred vstopom v šolo vključili v intenzivne programe slovenščine, saj ni smiselno, da sedijo v šoli, kjer ne razumejo ničesar.
Projekt, v katerem je nastal program, je ministrstvo podprlo. Prav tako je pripravilo nekatere programe za opolnomočenje učiteljev, da bi se v razredu, kjer so tuji otroci, lažje znašli. To seveda ni zakon. Tudi niso pravila, ki bi jih učitelji morali upoštevati, je pa pomoč. In tudi če oziroma ko bomo imeli sistemsko rešitev, bo zelo veliko odvisno od izvajalcev na terenu. Torej učiteljev, ki so v razredu. Če smo konkretnejši. Otroci, ki imajo različne primanjkljaje, dobijo odločbo z natančnimi navodili, kako je treba z otrokom delati. So odločbe res vedno in v vseh razredih spoštovane? Je torej sistemska rešitev edina rešitev za dobro počutje otrok priseljencev in otrok večinske kulture v enem in istem razredu?
Nekatere šole po državi s tujimi otroki dobro delajo. Same iščejo rešitve in možnosti, kako nove učence, ki prihajajo z drugačnimi izkušnjami in iz drugih kultur, vključiti v pouk. Je pa res, da tak pristop zahteva angažma. Predvsem učiteljev. Ko je Halitijeva pripravila tečaj albanskega jezika za učitelje celjskih šol, je na tečaj prišlo šest oseb. Štiri so bile učiteljice.
Rešitve na papirju, ki jih ponuja ministrstvo, so dobre. A so prišle pozno. Kdaj bodo uresničene tudi v praksi, ni znano. Morda pa sistemsko rešitev potrebujemo že zato, da se ne bodo našli nekateri, ki bodo zgolj preštevali opravljene ure in razmišljali, zakaj nečesa ni treba storiti. Ne glede na to, kako bomo vprašanje tujcev v šolah reševali, pa je dejstvo, da bomo morali narediti premik. Že zato, ker lahko pričakujemo, da bo v Sloveniji vse več tujcev, s tem pa tudi njihovih partnerjev in otrok.
Čeprav so tuji otroci morda prestrašeni, se zdi, da sta hujši strah in odpor prisotna med državljani te deželice. Tako bi bil morda prvi premik premik v glavah. Da bi končno ugotovili, da otroci, ki prihajajo od drugod, bogatijo naš prostor. In da bo ne le jezikovna, ampak tudi medkulturna pomoč, ki jo bodo dobili v prvih mesecih, naložba. Paraliza zaradi strahu pred drugačnostjo je ozdravljiva.
