Porušena razmerja

Z zakonom je mogoče dvigniti le minimalno plačo, za dvig povprečja pa je treba veliko več.
Objavljeno
24. september 2018 06.00
Posodobljeno
24. september 2018 06.00
Karikatura: Marko Kočevar
Levica še ni pripravljena podpisati doslej le parafiranega protokola o sodelovanju z vladno peterico tudi zato, ker so nezadovoljni z izvajanjem sporazuma. Postavljena je pred precejšnjo dilemo tudi zaradi projektov, ki si jih je zastavila kot prioritete in jih, če se bo odločila, da bo postala popolna opozicija, ne bo mogla izpeljati. Med njimi so dvig minimalne plače na 700 evrov brez dodatkov, vzpostavitev formule za izračun minimalne plače in dvig denarne socialne pomoči za samsko osebo na 442 evrov do leta 2020.

Ti ukrepi, ki jih je mogoče izpeljati z zakonskimi spremembami, bi olajšali življenje več deset tisoč prejemnikom, izzivi pred vlado pa bi morali biti precej večji.

Najbrž ni nikogar, ki bi oporekal temu, da si človek, ki je delal 40 let, zasluži vsaj 613 evrov pokojnine. Problematično pa je, da je sistem omogočil, da je z vplačanimi prispevki ni dosegel za toliko. Prav tako je problematično, da je danes minimalna pokojnina po 40 letih dela 516 evrov, kar je manj, kot znaša varstveni dodatek, 577 evrov, za katerega ni treba imeti nič delovne dobe.

Problematično je, da je približno 33.000 zaposlenih januarja letos, ko je ministrica za delo ob hudem nasprotovanju delodajalcev povišala zakonsko določen znesek, dobivalo zgolj minimalno plačo. Mnogi med njimi delajo tudi v panogah, kjer menda nenehno primanjkuje delavcev. Problematično je, da se več kot 5000 javnim uslužbencem ob vseh sproščanjih varčevalnih ukrepov in poviških v skupini J pri izplačilu ni poznalo nič, ker mora država še doplačevati, da sploh dosežejo minimalno plačo. In problematično bi moralo biti tudi, da po vseh letih neprekinjene rasti tri četrtine zaposlenih prejema manj, kot je povprečna plača, ta pa je od leta 2014 do maja 2018 zrasla s 1008 na 1077 evrov neto.