V nadaljevanju preberite:
Slovenijo je avgusta lani prizadela najhujša ujma v zgodovini. Podivjane vode so rušile vse pred seboj, odnašale ceste, mostove, stavbe, kot da so hišice iz kart, brežine, svet pred seboj. Odnašale niso le vode, ampak na močno namočenem terenu tudi številni plazovi. Ko preštevamo večmilijardno škodo, je težko verjeti, da bi lahko bilo še slabše. Ukrepi, mnogi sploh še niso zaključeni, so se izkazali za učinkovite. Na tem področju smo večinoma delali, delamo in bomo delali z evropskimi sredstvi.
Poplave v Sloveniji niso nekaj neobičajnega, čeprav nanje (pre)hitro pozabimo. Tudi po tistih leta 1990, ko smo mislili, da se kaj tako groznega ne more več pripetiti, je večkrat več območij uničevala voda. Leta 2004 smo vstopili v Evropsko unijo in odprle so se možnosti za črpanje evropskih sredstev. Za državo, ki za protipoplavne ukrepe oziroma ukrepe za zmanjšanje poplavne ogroženosti, kot temu rečemo danes, ni namenjala veliko, skoraj nič, edina prava rešitev.
»Po osamosvojitvi je bilo zmeraj manj denarja za vodno gospodarstvo, za redno vzdrževanje. Po poplavah leta 2007 so vsi govorili, da potrebujemo 25 milijonov evrov na leto, ampak tega denarja ni bilo, bilo je od osem do deset milijonov evrov, za investicije pa sploh ne,« se spominja nekdanji direktor Direkcije RS za vode Roman Kramer. Po njegovem brez evropskih sredstev ne bi naredili ničesar: »Pravzaprav je bil to edini vir.«
