Bog naj bi Judom podaril ekskluzivno prednost pred vsemi ostalimi ljudstvi

Prispevek o prvem krščanskem ekumenskem koncilu, leta 325, razkriva, kako hitro se je Jezusov nauk izgubil v pogosto manipulativnih idejah različnih samozaverovanih cerkvenih avtoritet. Zdi se, da besed prebujenega mladega moža niso razumeli že njegovi učenci, z vsakim naslednjim »prevodom« pa je bil njegov nauk vse slabše razumljen oziroma namensko spremenjen, v skladu s trenutnimi potrebami institucije, ki se je postavila v pozicijo Jezusovega predstavnika. Še danes se ta institucija, namesto s spodbujanjem intimnega iskanja božanske biti pri svojih sledilcih in kultiviranja ljubezni, veliko preveč ukvarja le s površino in nepomembnimi vsebinami. V prispevku jih je nazorno prikazal avtor, profesor Marjan Smrke.

V kotlu bojev za prevlado

Ko postane vera orodje politike in začnemo v božja usta polagati manipulativne besede, ima takšno početje lahko grozljive posledice. Zgodovina jih je polna, neverjetno gnusno početje »od Boga izbranega ljudstva« pa lahko neposredno spremljamo prav zdaj. Ob občutku ogroženosti, ki je po hudih travmah številnih pregonov in morij vsajena v psihološko strukturo judovske skupnosti, radikalni sionisti namreč še vedno spretno izkoriščajo tudi manipulativne vsebine starozavezne religije. Čas bi bil, da bi izraelsko ljudstvo spregledalo, da ni prav nič posebnega in da jih Bog ne ljubi nič bolj, kot ljubi njihove muslimanske sosede. Resnično veliki Judje to razumejo, kot ilustracijo pa naj navedem Alberta Einsteina, ki je nekoč povedal, da verjame v Boga, ki se razkriva v harmoniji vsega, kar obstaja, in ne v Boga, ki naj bi se ukvarjal z usodami in delovanjem človeških bitij. Tako je namreč Boga razumel Baruch Spinoza, eden največjih filozofov, ki je v 17. stoletju postavil filozofske temelje moderni liberalni družbi in Judom že kot mladenič postavil »diagnozo« za njihovo usodo permanentnega preganjanja. Pri rosnih triindvajsetih letih je svoje razmišljanje, v judovskem predelu Amsterdama, plačal z ekskomunikacijo (herem) iz tamkajšnje skupnosti sefardskih Judov. Izgon iz sinagoge je pomenil veliko več kot le prepoved izvajanja verske prakse. Mladenič je moral prekiniti tudi vse vezi z družino in prijatelji, vendar je Spinoza novo identiteto sprejel z olajšanjem. Njegov Bog je namreč povsem drugačen od avtoritarnega judovskega Boga, ki v njihovi tradicionalni družbi upravlja z moralnim in logičnim redom družbene konvencije. Spinoza je bil seveda kritičen do vseh organiziranih religij, rabini v njegovi skupnosti pa so mu med številnimi »prestopki« najbolj zamerili kritiko ideje o tem, da naj bi Bog Judom podaril ekskluzivno prednost pred vsemi ostalimi ljudstvi. V povezavi s tem je veliki filozof zapisal sledeče; »tako glede razuma kot resničnih vrlin je vsak narod enak ostalim in Bog v tem pogledu ni izbral enega ljudstva pred drugimi«. Julija 1656 si je s tem prislužil prekletstvo in izgon iz judovske skupnosti.

Naj se vrnem k sledilcem Jezusove besede. Če bi jih verniki resnično razumeli, bi aktivno izražali podporo palestinskemu narodu (ne glede na vero), kot to počno sočutja sposobni Judje. Žal se je intimno iskanje, ki je temelj duhovnosti, že zdavnaj spremenilo v pobožnjakarstvo, ki ga Šri Aurobindo v svojem Človeškem ciklusu opisuje kot prevlado razumskih dogem, zunanjih oblik in verskih ceremonialov. Ostala je samo površina, zunanjost, ki namesto iskrene odprtosti do resnice služi ločevanju in pomaga pri političnem nadzoru nad množicami. Spinozev Bog seveda ne zanima tudi populističnih politikov tega trenutka. Niso ga sposobni razumeti – če bi ga, bi populizem takoj zamenjala iskrena skrb za človeka in planet, ki nam ponuja gostoljubje.

***

Samo Pitamic, Ranče