V članku preberite še:

Pred 1700 leti, poleti leta 325, se je končal prvi krščanski ekumenski koncil. Udeleženci so že davno sprhneli v prah, do današnjih dni pa je ostala živa njihova nicejska veroizpoved – cerkveni šlager, ki se ga v nekaj variacijah vsakodnevno deklamira v milijonih. S tem se ponavlja tudi sledi davnega prepira, ki je bil hkrati prepir o nečem in ničemer.

Okoli leta 320 sta se na južni obali Sredozemskega morja, v Aleksandriji, sprla tamkajšnji škof Aleksander in njemu podrejeni prezbiter Arij.

Aleksander se je ponašal tudi z naslovom patriarha – in papeža, kot vsi drugi pomembnejši škofje tistega časa. Arij je bil visokorasel, temnopolt Libijec s slovesom izvedenca za logiko. Kritično se je odzval na Aleksandrovo pridigo o trojstvu.

Očital mu je napačno pojmovanje nauka o odnosu med bogom Očetom in božjim Sinom (Jezusom). Doletelo ga je izobčenje. Zatekel se je v Palestino.

Morda je Aleksander svojo potezo začasno obžaloval; spor se je razširil, namesto da bi se polegel, saj si je zgovorni Arij v novem okolju hitro našel somišljenike. Z njim so soglašali številni škofi, med njimi vplivna Evzebij iz Cezareje in Evzebij iz cesarske Nikomedije.