Deliberacija ima pred referendumom več demokratičnih prednosti

Dušan Plut je v nedavnem prispevku z upravičeno kritičnostjo opozoril na poglabljajočo se krizo predstavniške demokracije v Sloveniji. In na ceno, ki jo bomo zato plačali pri naslavljanju vseh ključnih razvojnih izzivov – od realizacije posameznih podnebno-okoljskih strategij do oblikovanja ukrepov za odpravo ekonomske neenakosti.

Zaupanje v demokratične institucije sicer upada povsod po Evropi, so pa evropske države pri obnovi predstavniških sistemov po večini bolj aktivne od Slovenije. Pogledamo lahko Dansko, Irsko, Francijo, Nizozemsko, Španijo, pa Italijo in celo Bosno in Hercegovino.

Demokratični žreb in vladavina ljudstva

Eden zanimivejših in bolj spodbudnih primerov konstruktivnega odziva na krizo predstavniških sistemov prihaja iz pokrajine v vzhodni Belgiji (Ostbelgien). Ob klasičnem parlamentarnem sistemu so uvedli ljudsko skupščino (Bürgerversammlung) – forum 24 naključno izbranih državljanov, ki razpravlja le o tistih temah, ki so pomembne za širok krog ljudi in pri katerih je družbeni konsenz ključen. Gre za premišljeno uvajanje načel deliberativne demokracije, ki ne nadomešča moči predstavniške (parlamentarne) ureditve, temveč jo dopolnjuje in krepi.

Poglobljena študija, ki jo je OECD izvedla leta 2021 – torej dve leti po vzpostavitvi ljudske skupščine –, je pokazala več kot le visoko zadovoljstvo udeležencev. Kar 70 odstotkov sodelujočih je izrazilo pripravljenost, da bi v takšnem procesu sodelovali znova, kljub temu da so razprave potekale ob vikendih in da funkcija ni profesionalna. Študija pa je razkrila še pomembnejše učinke: občutek demokratičnosti se je povečal za 25 odstotkov, zaupanje v delo parlamenta pa se je okrepilo kar za 32 odstotkov.

Deliberativni forum 100 državljanov je razpravljal o pogojih izgradnje dveh novih nukleark. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Belgijski primer je posebej zanimiv, ker ponuja model postopne prenove demokratičnega sistema – torej konkreten pristop, ki bi bil uporaben tudi v Sloveniji. Pri nas namreč ne gre pričakovati, da bi se parlamentarne stranke kmalu poenotile o tem, da bi državni svet nadomestili z ljudsko skupščino in v njej predstavnike interesnih skupin zamenjali z državljani. Zato je ključno poiskati vsebinsko temo in izvedbeni okvir, ki bi omogočila prvo uporabo deliberativnega procesa v praksi. In tu se lahko povsem strinjam z razmislekom Dušana Pluta – tako temo že imamo. Glede na politično in razvojno težo, pa tudi glede na dosedanja nasprotja v javnosti bi bila odločitev o drugem bloku Jedrske elektrarne Krško (Jek 2) nedvomno primerna za takšno obliko državljanskega posvetovanja. Namesto da se vlada znova zateka k referendumu – ki ga mnogi dojemajo kot prenos odgovornosti z oblasti na ljudi –, bi lahko ubrala drznejšo in bolj konstruktivno pot: v sodelovanju s posavsko regijo bi omogočila izvedbo deliberativnega foruma, v katerem bi predloge oblikovali z žrebom izbrani prebivalci. Deliberacija ima pred referendumom več demokratičnih prednosti: namesto klasičnega referendumskega »za ali proti«, ki vselej vodi v polarizacijo in konflikt, omogoča odgovor na vprašanje »kako«. Kar omogoča korak v smeri konsenza. Namesto agresivne enomesečne, čustveno nabite kampanje pa vodi v poglobljeno in argumentirano razpravo.

Pri razmisleku o tem, kako diskusijo o Jek 2 zastaviti, se je smiselno zgledovati po Borseleju, kjer je deliberativni forum 100 državljanov razpravljal o pogojih izgradnje dveh novih nukleark. Ljudem so zastavili vprašanje, »pod kakšnimi pogoji ste v svoji bližini pripravljeni sprejeti izgradnjo dveh novih jedrskih objektov«. In dobili jasne odgovore.

Marinblu ali prekarnost 4.0

Možno bi bilo sicer slediti tudi pobudi mladih za podnebno pravičnost, ki predlaga, da bi deliberativni proces namenili primerjavi različnih energetskih scenarijev ter v skupnem razmisleku odgovorili na vprašanje, kateri med njimi bi bil po mnenju ljudi najbolj ustrezen. Bi bila pa takšna zasnova seveda zahtevnejša in proces bistveno daljši. Razprava bi morala potekati trezno in razumsko, brez emotivnih poenostavitev, ki so značilne za vprašanja tipa »za ali proti«. Ključno bi bilo širše izhodiščno vprašanje, denimo: »Ali so družbeni, ekonomski in okoljski vplivi energetskega sistema, katerega del je tudi jedrska energija, za nas bolj sprejemljivi kot vplivi katerega drugega sistema – in zakaj?« Ko bi člani foruma oblikovali mnenje o najbolj smiselnem scenariju, bi bilo treba sklicati še drugi deliberativni forum, ki bi ta scenarij poglobil in konkretiziral (in odgovoril na vprašanje: »Pod kakšnimi pogoji?«).

Pri uvajanju deliberacije kot nove demokratične prakse je potrebno pričakovati izzive.

Gre za spremembo, ki zahteva politično zrelost, jasno vizijo ter pripravljenost na sodelovanje med državnimi institucijami, regionalnimi akterji in lokalnimi skupnostmi.

Je pa potrebno poudariti, da utrjevanje demokracije in posodabljanje političnega sistema nista zgolj programski točki, temveč zavezi, ki so ju vladajoče stranke sprejele ob podpisu koalicijske pogodbe. Ker številne evropske države z deliberativnimi praksami že dolgo uspešno nadgrajujejo svoje predstavniške ureditve, bi tudi v Sloveniji moral biti razvoj takšnih pristopov razumljen kot strateška politična naloga – ne le kot tehnično-organizacijski izziv. V več kot treh desetletjih slovenske demokracije nismo bili priča resni modernizaciji načina vključevanja državljanov v procese odločanja. Zdaj je čas, da to spremenimo – in da svoj politični sistem končno uskladimo z demokratičnimi standardi 21. stoletja.

***

dr. Črt Poglajen, politični analitik, Ljubljana