Kako zapisati priimek italijanske premierke

Avtor pisma Anton Rupnik pogreša razpravo o jezikovnih zagatah. Toda takšna razprava je živa in poteka tako rekoč vsak dan, le da se je iz tiska preselila na splet, ki omogoča hitro odzivanje. Načinov za uravnavanje knjižnega jezika je več – od priložnostnega svetovanja in pomoči pri interpretaciji podatkov v jezikovnih priročnikov do uveljavitve odločitev v pravopisnih pravilih, slovnici, slovarju knjižnega jezika ali v učbenikih. Trenutno so aktivni prav vsi našteti »kanali«, katerih koordinacijska točka je na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, ki deluje kot eden od 17 inštitutov na ZRC SAZU (Znanstvenoraziskovalni center SAZU), ki je eden od največjih raziskovalnih centrov v Sloveniji. Najbolj živahna razprava poteka v Jezikovni svetovalnici (svetovalnica.zrc-sazu.si), kjer bo v naslednjih mesecih objavljen že štiritisoči odgovor jezikovnim uporabnikom. Pripravljamo povsem nov, digitalni dobi prilagojen slovenski pravopis in na portalu Pravopis 8.0 (pravopis8.fran.si) se odvija živahna javna razprava ob novih pravopisnih pravilih. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša v skrbi za knjižni jezik letno objavlja na portalu Fran.si dopolnitve k nastajajočim slovarjem (eSSKJ, ePravopis, Sprotni slovar). Če bi avtor pisma pogledal na ta portal, bi takoj dobil odgovor na svojo dilemo. Za mlade je na voljo portal Franček.si, za prevajalce Franja.si, za strokovno izrazje v slovenščini pa skrbimo na portalu Terminologišče.

Seveda pa se jezikoslovci odzovemo tudi na vsak časopisni izziv. V časniku Delo tako redno objavljamo tedenske komentarje v rubriki Beseda tedna (ob koncu leta pa izbiramo Besedo leta).

Pri vseh projektih našega inštituta sodelujejo strokovnjaki različnih provenienc, povezani v telesa, ki »svetujejo, urejajo, vodijo javne razprave« …, pri določanju smernic pa se na najrazličnejše načine posvetujejo z uporabniki slovenščine. Ob tem tudi skrbijo, da jezikovne navade ne bi ostale prezrte in da bi bila raznolikost sodobne slovenščine ustrezno opisana v priročnikih.

Za vse, ki so odraščali v času, ko je imela slovenščina še lahko nadeto enotno »uniformo«, je sodobna jezikovna resničnost zagotovo stresna. Slovenščina je med nekaj deset najbolj razvitimi in opremljenimi jeziki na svetu, uporabljamo pa jo v neprimerljivo več vlogah kot pred nekaj desetletji – saj jo tudi zapisuje bistveno več ljudi. Okrog leta 1950 je javno objavljalo v slovenščini nekje do 3.000 ljudi (novinarji, pisatelji, uredniki, akademiki, uradniki na višjih položajih), leta 1980 jih je bilo že od 5.000 do 10.000, a še vedno relativno malo. Po osamosvojitvi in pojavu spleta je številka začela naglo naraščati na 20.000 do 50.000. Danes pa slovenski knjižni jezik uporabljamo množično. Če upoštevamo vse oblike javnega pisanja v slovenščini – od poklicnih piscev besedil do komentatorjev na facebooku –, potem verjetno aktivno piše v slovenskem knjižnem jeziku približno 700.000 ljudi. (Številke so relativne, a razmerja držijo, sredi 19. stoletja je na primer v knjižnem jeziku javno pisalo le okrog 300 ljudi.) To je vzrok, da je »oblek slovenščine« kar naenkrat več in v vseh okoliščinah ne zadostuje samo »ena uniforma«. Zato smo jezikoslovci pri odgovorih pazljivi in se vedno naslanjamo na stvarne podatke in raziskave, ne več na svoj občutek ali samovoljo.

Zdaj pa odgovor na izpostavljeno dilemo. Uradna oblika slovenskih priimkov ženskih oseb nima nobenega posebnega spolskega obrazila – ženski priimki so enaki moškim: Dragica Čadež ima enak priimek kot Janez Čadež. Drugače je v nekaterih slovanskih jezikih, kjer imajo priimki za ženske drugačno obliko, ki je uradna in jo zato zapisujejo tudi v potne liste (Ivanov: Ivanova). Nekako od 19. stoletja dalje so tudi v slovenščini (po zgledu nekaterih slovanskih jezikov) pri javno delujočih posameznicah priimkom začeli dodajati tako imenovano slovansko žensko pridevniško obrazilo -ova ali -eva (Mira Danilova, Mila Kačičeva). V drugi polovici 20. stoletja se je uveljavila ta slovanska neuradna oblika priimka »na silo« – zgolj kot slogovno pomagalo le v položajih, kadar ne želimo ponavljati imena in priimka, ampak le priimek, npr. Prešernovo nagrado je prejela Dragica Čadež […] Čadeževa ustvarja v lesu. To je način, ki ubesedovalcu olajša sporočanje, saj s to obliko priimka sporoči, da gre za osebo ženskega spola, tudi če ne pozna njenega imena. V zadnjih letih pa se je začelo spontano (ne pod vplivom slovnice, pravopisa ali jezikoslovcev!) uporabljati priimek v uradni obliki tudi ob odsotnosti ženskega imena (Čadež ustvarja v lesu; umetnost me uči Čadež, ki je dobra učiteljica). Del javnosti je novi način neobičajno hitro posvojil, zagotovo tudi pod vplivom RTV Slovenije, ki je osnovno obliko priimka začela najbolj odločno uveljavljati. Njihova utemeljitev je, da pridevniška oblika (Čadeževa) namiguje na zastarelo »pripadanje« Čadežu in da je takšna oblika v resnici »nova in umetna«, saj so jo uvedli pred manj kot sto leti. Drugi del javnosti pa zavrača izenačevanje ženskih in moških oblik priimkov (Čadež in Živadinov sta letošnja Prešernova nagrajenca …), še zlasti pri sklanjanju in naštevanju oseb obeh spolov v neimenovalniških sklonih (nagrada za Živadinova in Čadež).

Kaj lahko stori jezikoslovje? V Jezikoslovni svetovalnici smo že takoj pripravili o tem več obsežnih odgovorov. Ob očitno različnih jezikovnih navadah še vedno usmerjamo k najbolj nevtralnim, in sicer najbolj razširjeni obliki, da (če je le mogoče in ne po nepotrebnem) ob priimku uporabimo ime ali drugačno skladenjsko jedro – nagrada za Dragana Živadinova in Dragico Čadež ali za režiserja Živadinova in kiparko Čadež. Je pa to eden od primerov, kjer so razlike v rabi mogoče, saj je tudi raba, ki je nekaterim samoumevna, sad novejšega posega v jezik. Ob tem se moramo vprašati, zakaj bi se bilo treba povsem poenotiti in k čemu bi prepoved enih ali drugih oblik pripomogla. Najbolj strastni zagovorniki takega avtoritativnega posega v jezikovno rabo zagotovo pričakujejo, da bodo uzakonjene kot edino »pravilne« edino njihove (!) jezikovne izbire, druge pa označene kot napake.

A jezikovnih navad mlajše generacije govorcev ni mogoče kar prezreti, saj želimo, da se tudi oni počutijo v slovenščini »doma«. Nekoč so otroci starše onikali, navada se je izgubila, najverjetneje v nekem časovnem obdobju tudi to ni bilo vsem povšeči. Za sobivanje v jeziku moramo občasno preslišati kaj, kar je drugačno od naših pričakovanj.

Pričakovanja popolne enotnosti pa so tudi zaradi rekordnega števila govorcev slovenščine nerealna. Slovenščina je vmes odrasla in postala »velik« jezik, v katerem aktivno piše približno 700.000 ljudi. Jezikoslovci to množico še vedno opozarjamo na napake v jeziku in še bolj dejavno kot nekdaj svetujemo, katere oblike (jezikovne izbire) so v knjižni slovenščini najprimernejše, in tako usmerjamo njen razvoj. Kadar soobstaja več povsem funkcionalnih izraznih možnosti, pa ne moremo več samovoljno »zaukazovati« posameznih izbir, ampak moramo dopuščati, da lahko »povemo isto stvar na različne načine«. Tem spremenjenim okoliščinam prilagajamo tudi metode normativnega jezikoslovja.

**

izr. prof. dr. Kozma Ahačič, predstojnik

izr. prof. dr. Helena Dobrovoljc, vodja Oddelka za pravopis

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU