Ob 80. obletnici fašističnega zločina na Predmeji
V noči s 24. na 25. februar 1943 se je zgodila ena najhujših tragedij, ki so jih kdajkoli doživeli ljudje v mojem rojstnem kraju. Vojaki redne vojske Kraljevine Italije so v tej noči zverinsko pobili petčlansko družino Bizjak, po domače »pri Brigiti« na Predmeji. Požgali so domačijo in postreljeno družino zmetali v ogenj. To naj bi storili, ker je mati prižgala »brljavko« (svečo), da bi bolnemu otroku skuhala kamilice. Bila je namreč stroga zatemnitev (»coprifuoco«).
Resnici na ljubo je italijanska vojska čakala v bližnji vojašnici in izrabila ta trenutek za obračun z družino, ker je bil sin Slavko v partizanih. Le nekaj trenutkov je bilo, ko so vojaki sprožili rafale v hišo od vseh strani. Pokalo je, se bliskalo iz orožja, krogle so švigale po zraku in se odbijale od hiše. Prestrašeni sosedje so le nemo strmeli iz zatemnjenih hiš in čakali, kaj bo. Domači sin Emil (Milko), invalid, se je hotel rešiti skozi okno, kjer ga je zadela krogla v hrbet. Obvisel je čez okno. Takrat je pobesnela vojaška drhal začela streljati vsevprek, vdrla v hišo in s streli pokončala očeta Štefana in mater Brigito. Snaha, žena partizana Slavka, noseča, z dveletnim sinom Brankom v naročju, je obstala pred rablji. Otrok je jokal, zato ga je vojak Angelo Saberdi odnesel iz hiše. »Tenente«, poročnik, poveljnik postojanke Enzo Capaccioli mu je ukazal, naj otroka nese nazaj v hišo. Otrok je še naprej jokal in poročnik ga je brezobzirno ustrelil. Mama Ivanka je okrvavljenega otroka pobrala in ga stisnila k sebi. Zato je poveljnik ustreli še njo – v trebuh. Takrat se je izkazalo, da babica Brigita ni mrtva. Okrvavljena je vstala, se z rokami zagnala poročniku v obraz, ga opraskala in se mu s prsti zarila v oči. Z bajoneti v trebuh so vojaki babico Brigito utišali za vedno. Pa še roki v zapestju so ji odsekali, ker si je drznila napasti njihovega »tenenteja«.
Pobesnela vojaška horda se je spravila še nad na oknu visečega Milka. Sneli so ga z okna, mu nadeli vrečo z moko na hrbet in ga spravili na kamion. Potem so v hišo nanosili cepljena drva, ki so bila zložena pred hišo, in hišo zažgali. Trupla pokojnih so zgorela, da je ostalo le nekaj ožganih kosti. Naslednjega dne so mrtvega Milka na kamionu peljali v Ajdovščino in Gorico. Po ulicah so ga ljudem prikazovali kot »il ribello« (bandit). Milko Bizjak je pokopan v Gorici v skupni partizanski grobnici.
Vse, kar se je dogajalo tiste noči v hiši družine Bizjak, »pri Brigiti« na Predmeji, bi ostalo za vedno skrivnost, če … Vojak Angelo Saberdi, ki je bil navzoč pri tem masakru, je zbral pogum, ker ga je pekla vest, in vse podrobnosti kasneje opisal vaščanom – sosedom. Vojak Angelo je bil namreč znanec družine. Zahajal je v hišo, ker mu je babica Brigita prala perilo, pa tudi otroka Branka je večkrat pestoval ob večerih, ko je posedal »pri Brigiti«. Tako lahko z zanesljivostjo trdimo, da v opisu dogodkov, ki so se dogajali opisane noči v hiši družine Bizjak, ni nobenega pretiravanja.
Iza Bizjak, Slavkova sestra, ki je stanovala v sosednji hiši, je naslednji dan poskušala ugotoviti, kaj se je zgodilo z njenimi starši, svakinjo in otrokom. Pa ji je zločinska vojaška združba prepovedala dostop do požgane hiše. Bilo je vse zastraženo in stražarji so odganjali vsakogar. S posredovanjem družine Likar (Pavel in žena Anica, moja sestra, sta imela malo pekarijo in trgovino le streljaj od požgane hiše Bizjakovih) so le dovolili, da sestra Iza pobere ostanke pokojnih in jih odnese na pokopališče na Otlico. Vojaki in karabinjerji (orožniki) so običajne krste s pogrebci prepovedali. Prepovedali so tudi navzočnost farnemu župniku, da bi pokojne pospremil z molitvijo. Družina Likar je sestri Izi izročila zaboj od makaronov (»kišta od pašte«, 70 x 50 x 40 centimetrov). Ta zaboj je zadostoval za vse, kar je ostalo od družine Bizjak. Imajo skupni grob na pokopališču na Otlici.
Novice se v tistih časih niso širile z današnjo hitrostjo. Zato ne morem trditi, kdaj je vest o tem zločinu prišla tudi do nas v sosednjo vas na Otlico. Vem le to, da sem hodil v šolo in mi je bilo trinajst let. Dan ali dva po zločinu pri Brigiti sem šel v šolo kakor običajno. Učitelj Gallo Pietro, zagrizen fašist (partijski sekretar, »segretario politico«), »ni nič vedel o zločinu«, čeprav je več dokazov, da je zločin zrežiral prav on. In potem je moj otroški spomin takole shranil ta dogodek. Po končani šoli sem obrnil korake k starejši sestri (družina Likar), ki je imela z možem pekarijo in malo trgovinico (»bitego«) na Dolu (sedaj Predmeja), »na Hribi« se je reklo po domače. Šel sem k sestri, da bi mi odrezala kos kruha, ker sem bil lačen, doma pa tudi ni bilo hrane v obilju, ker je bilo vse racionalizirano (na »tesere«). Kos kruha je takrat veliko pomenil, čeprav je bil mešan s krompirjem. Zaradi pomanjkanja žita so italijanske oblasti odredile, da je treba v pšenični kruh zamešati tretjino krompirja. Sestra mi je odrezala zajeten kos kruha in mi v grobem povedala, kaj se je pri sosedih zgodilo čez noč.
Hiša moje sestre je bila le streljaj od Bizjakovih, ki so čez noč izginili v plamenih lastne hiše. Odšel sem na dvorišče in pri sosedih, »pri Brigiti«, zagledal pogorišče. Tramovi so še tleli, smrdelo je po dimu in ožganem. Žive duše ni bilo nikjer. Ljudje so se zaprli v domove. Tišina in groza je vela čez travnik do mene. Stal sem s kosom kruha v rokah. Otroški razum ni bil sposoben dojeti celote te tragedije. Čutil pa sem, kako mi groza leze v kosti in se zajeda v mojo dušo. Ne vem, koliko časa sem strmel v pogorišče. Tudi tega ne vem, koliko kruha sem pojedel in koliko ga je v drobtinah padlo na tla. Grlo je bilo suho, jezik brez sline. Samodejno so roke drobile kruh, da je več drobtin padlo po tleh, kakor sem jih stlačil po suhem grlu.
Vest o italijanskem zločinu nad družino Bizjak je prišla tudi v partizansko enoto, kjer je služil sin, mož Slavko Bizjak. Sotovariši mu vesti niso zaupali, pa je vseeno slutil, da se je nekaj zgodilo pri njih doma. Prosil je soborca, vaščana, naj gre z njim domov. Na Krekovši nad Idrijo so taborili takrat. Prijatelj mu je odsvetoval pot domov. Pa se je Slavko odločil, da gre sam. »Tako ti povem,« je dejal prijatelju. »Če bom videl dimnik pokonci na domači hiši, pridem nazaj. Če ne, me ne bo.« In je šel. Iznad »Štalarske« hiše na Predmeji je zagledal pogorišče svoje domačije. Zlomilo ga je. Vzel je košček papirja od cigaretne škatle »Comune« in napisal: Nisem mogel drugače. Gor v Krneh si je vzel življenje. Našli so ga domačini in ga pokopali v skupni grob na Otlici.
