V prejšnjem sistemu so bili tudi drugorazredni državljani

Milan Januška v Sobotni prilogi 19. julija zapiše: »Oglašam se kot državljan, ki odločno nasprotujem takšnim težnjam (ker se po njegovem nekateri evroposlanci iz Sloveniji trudijo jugoslovanski komunistični – socialistični sistem označiti kot totalitarnega, op. a.), saj sem živel ves čas v tem sistemu in omenjenega totalitarizma nisem občutil.«

Tudi sam se oglašam kot državljan, ki odločno trdim, da je bil jugoslovanski komunistični – socialistični sistem totalitaren, saj sem ves čas živel v tem sistemu.

Verjamem, da gospod Januška totalitarnega sistema ni občutil, ker je bil član komunistične partije in je bil ves čas prvorazreden. Ostali, ki smo članstvo v komunistični partiji zavračali (večkrat), pa smo bili drugorazredni. Ne bom se spuščal v mednarodna pravila, kaj je totalitarni sistem, ker je teh dokazov, da je bil v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni in vse do devetdesetih let totalitarni sistem, več kot dovolj. Ali Januška to prizna ali ne?

Lahko mu pa povem, da sem kot sin kmečkih staršev ta totalitarni sistem krepko občutil. Ko sem kot otrok leta 1965 prišel peš štiri kilometre daleč z močnim zobobolom k zobozdravniku, se je ta norčeval iz mene, ker nisem imel »pravega« zdravstvenega zavarovanja. »Se te bom usmilil,« je rekel, »in ti bom zob izpulil, a brez omrtvičenja z injekcijo.« Kmečki otroci namreč nismo imeli zavarovanja kot delavski otroci. Pa tu ne gre za en zob, gre za to, da smo bili ljudje in tudi otroci razlikovani med seboj glede državnih brezplačnih storitev (prvo- in drugorazredni).

Gonja proti kmetom je bila zelo huda. To smo otroci občutili finančno z obvezno oddajo pridelanih produktov in moralno v raznih občinskih in državnih uradih in celo med sošolci in prijatelji.

Kot otrok nisem videl morja. Prek poletja, med počitnicami, smo delali od jutra do večera. Prvič sem šel na morje na počitnice, ko sem zaslužil svoj denar prek študentskega dela med rednim študijem.

Kot diplomirani inženir strojništva sem bil kot drugorazreden poslan na služenje rednega vojaškega roka na bolgarsko-jugoslovansko mejo v pešadijo.

Pogosto se sliši, da smo v prejšnjem sistemu lahko vsi študirali, kar pa nikakor ne drži. V Sloveniji smo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja imeli najmanj študentov na število prebivalcev v primerjavi z drugimi republikami v Jugoslaviji in v primerjavi z drugimi državami v Evropi.

Moja tašča ni mogla napredovati v službi, ker je bil njen stric (ne starš) domobranec. Celo življenje je s sabo nosila te travme, ki so jih ji zadali prvorazredni (beri komunisti). Celo več, svojih otrok ni smela pošiljati k verouku in so bili ravno tako drugorazredni, čeprav rojeni krepko po drugi svetovni vojni.

Vedno se čudim ljudem, ki razlagajo svojo resnico in svoje občutke za vse zveličavne. Kako ne morejo razumeti dejanskih razmer po drugi svetovni vojni pri nas. Danes je na voljo mnogo literature, ki opisuje dejansko stanje v prejšnjem totalitarnem sistemu.

***

Dr. Janez Tušek, Ljubljana.