Rešitev za konec vojne v Ukrajini, ki jo svet noče slišati že tri leta

V Rimu je potekala konferenca o povojni obnovitvi Ukrajine. V Ukrajini so razmere take, da se vsi bojimo tretje svetovne vojne. Ali je bila na rimski konferenci mišljena že obnova po tretji svetovni vojni?

Rešitev ukrajinske vojne je vendarle mogoča še pravočasno. Nakazal jo je bivši nemški kancler Gerhard Schröder v intervjuju za revijo Stern pred točno tremi leti (4. avgusta 2022). Svojo modrost je ta pokončni mož pogumno izkazal že med iraško krizo, ko se ni uklonil Bushevim pritiskom in je obsodil napad na Irak.

Tako v Kijevu kot Moskvi načrtujejo zmago

Schröderjevo videnje, povzeto v dveh točkah:

Krim je Ukrajini v dobri veri, da bo Sovjetska zveza trajala tako dolgo kot Katoliška cerkev, podaril Hruščov. Izvzemši tatarsko manjšino je ta regija ruska. Ni ruskega predsednika, ki bi se Krimu odrekel. Tudi z vojaško nevtralnostjo so se Ukrajinci (prvotno) strinjali.

V Donbasu, kjer je položaj bolj zapleten, bi se lahko zgledovali po švicarskem kantonskem modelu. Dogovor iz Minska je predvideval, da Donbas ostane v mejah Ukrajine, s tem da bi ruska manjšina dobila več pravic. Schröder ugotavlja, da je bila v nasprotju s tem dvojezičnost tam celo odpravljena. In nadaljuje: »Velika napaka je morebitni ukrajinski pristanek na kompromise vnaprej omalovažujoče označiti kot vsiljeni mir.« In še zaključuje: »Brez podpore Američanov na pogajanjih ne bo prišlo do rešitve.« (Prevodi S. B.)

Schröder, ki je doma padel v nemilost, ker se je – čeprav je vojaški napad na Ukrajino večkrat obsodil – leta 2022 sestal in pogovarjal s Putinom, je že takrat poudarjal, da brez pogajanj ne bo miru.

Rešitev ukrajinske vojne je vendarle mogoča še pravočasno. Nakazal jo je bivši nemški kancler Gerhard Schröder v intervjuju za revijo Stern pred točno tremi leti (4. avgusta 2022). Svojo modrost je ta pokončni mož pogumno izkazal že med iraško krizo, ko se ni uklonil Bushevim pritiskom in je obsodil napad na Irak. FOTO: Uroš Hočevar/Delo

Ta resnica neomajno drži še danes, ko so se zdramili tudi nekateri politiki v Nemčiji, med drugimi Armin Laschet in Rolf Mützenich (Stern, 28. maja 2025) ter Ralf Stegner (Focus, 27. junija 2025), tudi v želji vzpostaviti komunikacijske kanale z Moskvo.

Najtrši oreh na poti do miru v Ukrajini se zdi v premagovanju napuha politikov. Če bi prišlo do dogovora na podlagi opisane Schröderjeve ocene stanja izpred treh let, bi se seveda na obeh straneh kot upravičen očitek postavilo vprašanje, zakaj se je umiralo ves ta čas.

Edina rešitev tega gordijskega vozla je verjetno v tem, da zrela diplomacija pretehtano najde in obema stranema ponudi sprejemljive koncesije, tako da bi – ob ohranitvi neokrnjenega imidža – lahko napravili korak nazaj.

Zgodovinarji nad Scholzevo nejasno politiko do Rusije

To se more seveda zgoditi samo za mizo, ob navzočnosti treznih nevtralnih zunanjih pogajalcev. Iz sodne prakse je znano, kako uspešna je lahko mediacija. Tu bi slovenska diplomacija lahko odigrala pomembno vlogo. Zakaj ne bi ponudila posredovanja? Putin in Bush sta si za prvo srečanje izbrala prav Slovenijo.

Če je res, da ukrajinski predsednik podpisuje rakete, ki potem sejejo smrt med nedolžnimi ljudmi, ob tem pa se zaveznikom zahvaljuje za vojaško pomoč, ki da rešuje življenja, ni pričakovati, da bo sicer kadar koli prišlo do miru.

Nemški kancler, ki bo ostal brez privilegijev

Kdor verjame v neodgovorno (samo)prevaro, da bo z dodatnim oboroževanjem Nata dosežen mir, je »prešprical« lekcije iz zgodovine. Več kot očitno je, da se z vedno novim oboroževanjem in stopnjevanjem medsebojnih sovražnosti mir odmika v vedno bolj nevarno prihodnost, ki se ob taki trdoglavosti na obeh straneh ne more končati drugače kot v katastrofi.

Za konec še avstrijski pregovor v prostem prevodu: Pametnejši popusti, neumni se utopi.

***

Stojan Bračič, Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.