Ukrajina ne sme postati Palestina za EU

Boris Nemec je v odzivu na pogovor med Jožetom P. Damijanom in mano, ki ga je objavilo Delo, navrgel nekaj trditev, na katere bi rad odgovoril.

Prvič, Nemčev uvodni zapis, češ da se »Luka Lisjak Gabrijelčič prišteva med pravičnike«, ne drži. Te oznake nisem nikoli uporabil zase (niti, kolikor se spomnim, za koga drugega). To je oznaka, ki jo zame uporabljajo moji kritiki.

Proti njihovemu posmehljivemu tonu ne mislim protestirati; to bi bilo precej svetohlinsko, glede na to, da se ga pogosto poslužujem tudi sam. Je pa zelo povedno, da se Borisu Nemcu zdi moje »zagovarjanje suverenosti Ukrajine iz leta 2014« (kot pravilno povzame moje stališče) vredno posebne zasmehljive oznake.

Za Borisa Nemca in somišljenike je »pravičništvo« razlog za prezirljiv posmeh, ko gre za Ukrajino, obenem pa se sklicujejo na pravičnost, humanost in mednarodno pravo, ko gre za druga žarišča, začenši s Palestino in drugimi konflikti na Bližnjem vzhodu.

Njihova hipokrizija me spominja na krilatico, ki jo je v kritiki nemške nacionalistične propagande zgodnjega 20. stoletja podal G. K. Chesterton: »Definicija pravega divjaka je, da se smeje, ko te prizadene, in cmeri, ko prizadeneš njega.«

Nemčeva trditev, da Ukrajini vlada fašistični režim, je enakovredna trditvam Miloševićevega režima, da Hrvaški vladajo ustaši, oziroma retoriki Karadžićevega režima, da se v Bosni borijo proti islamistom. Gre za diskurz, ki legitimira agresijo in poskus izničenja posebne ukrajinske narodne identitete. O tem so pisali številni strokovnjaki za fašizem in skrajno desnico.

Nemčeva primerjava Ukrajine s fašistično Italijo je groteskna. Za odtenek bližje resnici bi bil, če bi rusko govorečo manjšino v Ukrajini namesto s primorskimi Slovenci primerjal s sudetskimi ali poljskimi Nemci med svetovnima vojnama: a analogija bi ga privedla do neprijetne resnice, da so njegova stališča na las podobna stališčem tistih, ki so v letih 1938-39 opravičevali Hitlerjevo razkosanje Češkoslovaške in agresijo na Poljsko leta 1939.

Za trenutek odmislimo dejstva, da je ruski govorec tudi Zelenski, da je njegova podpora najmočnejša na jugovzhodu države, od koder izhaja tudi sam, in da so se pretežno rusko govoreča mesta, začenši s Harkivom, junaško uprla ruski invaziji. Namesto tega se obrnimo k času, na katerega se sklicuje Nemec, dvajseta in trideseta leta prejšnjega stoletja. Tedaj sta bili vzhodna in južna Ukrajina večinsko ukrajinsko govoreči (z izjemo Krima, kjer so bili pred Stalinovim etničnim čiščenjem prevladovali Tatari), milijonska ukrajinsko govoreča manjšina pa je živela v Ruski sovjetski socialistični republiki.

Sedanja jezikovna slika, vključno s skorajšnjim izničenjem ukrajinskega jezika in kulture v jugozahodni Rusiji (o kateri Nemec, velik borec za pravice manjšin, ne ve povedati ničesar), je posledica sistematične rusifikacije v času Sovjetske zveze, ki je z drugimi sredstvi nadaljevala politiko carske Rusije. Situacija v Ukrajini je zato bolj primerljiva s postkolonialnimi državami, kjer so bili domači jeziki deležni večdesetletnega sistematičnega zapostavljanja.

Na Zahodu je mogoče vzporednice potegniti tudi z večstoletnim privilegiranim statusom francoščine v Flandriji, angleščine v Quebecu ali italijanščine na Malti. Danes v vseh teh deželah nekdanji vladajoči jezik uživa znatno manj pravic kot ruščina v Ukrajini: po Nemčevi logiki bi smele ZDA, Francija in Italija začeti invazijo nanje, da zaščiti svoje »nacionalne interese«.

Ko Boris Nemec primorske tigrovce primerja z Wagnerjevimi milicami v Donbasu, se sprašujem, kje je ogorčenje tistih naših levičarskih politikov, ki protestirajo vsakič, ko kdo primerja ukrajinski odpor s partizani.

Nemčevo sklicevanje na antifašizem je vredno natanko toliko kot Miloševićevo. Partizanska rdeča zvezda, na katero se sklicuje Boris Nemec, je v resnici rdeča zvezda, ki so jo na svojih oklepnikih ohranjali oblegovalci Sarajeva, Vukovarja in Dubrovnika. Del zahodne javnosti je nasedel njihovi propagandi, vključno z nobelovcem Handkejem. Danes se je na podobne limanice ujel del slovenske javnosti.

A Borisu Nemcu je treba vendarle priznati, da je svoja stališča pripravljen privesti do njihovih logičnih zaključkov, medtem ko se večina njegovih slovenskih somišljenikov ustavi na polovici. Tako je Boris Nemec že leta 2016 slavil Trumpovo izvolitev, dejstvo, da je večina ameriških intelektualcev nasprotovala Trumpu, pa štel za »še dokaz več, da so intelektualci veliko bolj skorumpirani kot običajni sleherniki«. Ko sem januarja 2021, po napadu na ameriški kongres, Nemca vprašal, ali še vedno vztraja pri svoji podpori Trumpa, mi je odgovoril pritrdilno, strinjal pa se je tudi s teorijami, da so bile volitve 2020 »ukradene«.

Mislim, da ta stališča dovolj jasno povedo, koliko je vreden Nemčev »antifašizem«. Morda je Nemčev prezir do intelektualcev povezan tudi s tem, da se prav nihče izmed svetovno priznanih strokovnjakov za fašizem ne strinja z oceno, da Ukrajini vladajo fašisti, zato pa jih kar nekaj (denimo Robert Paxton) opozarja na fašistične elemente v Trumpovem gibanju ter Putinovi Rusiji. O vrednosti njegovih analiz pa veliko pove njegova tedanja ocena, da je Trump porok svetovnega miru.