Grdi raček iz Sevnice gre v Ameriko

Bernard Pungerčič in njegova soproga Snježana sta alfa in omega Grajskega lutkovnega gledališča Sevnica. Ona, Rečanka, je profesionalna igralka lutkarica, on je ustanovitelj, direktor lutkovnega zavoda, izdelovalec lutk, scene, (ko)scenarist. Spozna se na zdravilna zelišča, ima navtični center na morju, imel je prvo hitro pošto v Jugi ...

Takoj mi razložita, da v svetu lutk najviše kotirajo marionete, »mi pa uporabljamo vse tehnike«, in mi naštejeta lutkovne razrede. Prstne lutke, ročne, ročne mimične, te poznate, kajne, Mup­pet Show, pa enostavne na palici, pa na palici z vodili, tem pravijo javajke, namizne ...

Sevniško grajsko gledališče deluje deseto leto, predstave uprizarjajo v grajski Felicijanovi dvorani, prostor, sobana, v kateri besedujemo, pa je lutkovni salon, namenjen predvsem demonstracijam sveta lutk za otroke, ne nazadnje že osem let »pripravljamo lutkovno-slikarske kolonije za osnovne šole«.

Druščina ima sedem, osem stalnih članov, potrebovali bi jih približno ducat, poračunata Snježana in Bernard, vsi delajo prostovoljno. Na leto izvedejo dve premieri in »40 do 50 uprizoritev«.

Človek lutka, človek in lutka, človek o lutki. »Lutka v naših rokah oživi, lutkar ji vdihne dušo.« Lutkarju največ pomeni, ko otrok ob koncu predstave »obnemi, obstane v tišini, kot bi bil v stanju hipnoze«. Bistvena pri lutki je neverbalna komunikacija, besedilo je daleč zadaj. »Ko smo nastopili s slovensko predstavo v tujini, Avstriji, zgodba ni izgubila prav nič, ko je publika ni razumela.«

Predvsem pa se trudijo ustvarjati dinamične vzgojne uprizoritve. Pungerčičeva nadaljujeta, da so lutke namenjene tako otrokom kot odraslim, njihova sugestivnost pa seže po njunem mnenju tako daleč, da »otrok bolj verjame njim kot staršem«.



Od kod taka moč nad otroško dušo, domišljijo? Pred otrokom, ki je emocio­nalen, ki ne uporablja toliko razuma, logike, »lutka kot predmet dobesedno vstane od mrtvih, lutka je inteligent­na igrača. Ki govori univerzalni jezik.« Zato lahko deluje kjerkoli, ta teater predmetov.

Marčni dan

Pred tremi leti, 21. marca, ko je prvi pomladni dan ter svetovni dan lutk in rojstni dan gledališča, »smo ugotovili, da ima dan pozneje rojstni dan sin naše slavne someščanke Melanie Trump, Baron. Zamislili smo si, da bi mu poklonili predstavo, povezali smo se z Uradom za Slovence po svetu, se prijavili na razpis, a se je izkazalo, da finančno ne bi šlo,« tako da so se projektu, poti v ZDA, odpovedali.

Vendar so tedanji stiki ostali in letos so Sevničani spet kandidirali za nastope prek luže, vendar ne v povezavi z otrokom Melanie in Donalda Trumpa, ampak predvsem za nastop na Kids Euro Festival v Washingtonu, na katerem sodelujejo vse evropske države, s filmi, lutkovnimi predstavami, glasbo ... za otroke. Nastopili bodo v Kennedyjevem kulturnem centru, Atlas theatru, Shakespeare theatru, »v Washingtonu bomo imeli šest predstav v angleščini«.



Predstava? Grdi raček H. C. Andersena, kajne, s katerim bodo veselili še slovenske rojake v Chicagu, Clevelandu in Pittsburghu. Med Slovenci onkraj iz generacije v generacijo resnici na ljubo slovenščina usiha. Dvanajst predstav čaka Sevničane. Večinoma so bili naprošeni za angleško izvedbo.

A ko bodo gostovali med Slovenci, bodo del vsake uprizoritve po koncu angleške različice odigrali tudi v slovenščini, ne nazadnje »so predstave naš dar rojakom v Ameriki«. Ob svoji odisejadi bodo posneli film o kulturnem utripu med Slovenci v ZDA, o povezavah z matico.

Pa nazaj k veščini, umetnosti. Snježana pove, da je lutka lahko vse, tudi čevelj, in vse je lahko lutka. »Lutka je kiparstvo, tridimenzionalna.« Preprosta, vsakdanja kot obuvalo ali vredna kot manjši avto.

Njeno upravljanje je fina motorika, lutkar vadi pred ogledalom, »da lutko vidiš, kakor jo vidi občinstvo«. Ko igra, pa je vsa koncentracija usmerjena v oživ­ljeni predmet. »Z lutko se moraš energijsko povezati.«

Pa spet k potovanju, tehnološke zadeve predstave so v rokah multipraktičnega Bernarda, »a pri nas je vse skupaj preprosteje, v ZDA pa bo digitalizirano, česar sem se moral naučiti«. Poleg tega so imeli težave s kovčkom za nastopajoče, lutke torej, problematična ni bila teža, ampak volumen. Slednjič so se odločili za kartonasto škatlo, oblečeno v močno pletivo. Ne nazadnje lutke niso lomljive, večina je iz spužve, manjše poškodbe pa vdihovalec duš sproti popravi.

Snježana in Bernard, na prvi in sedmi pogled je jasno, da živita s svojimi ustvarjenkami, povzameta, da so lutke kot trojanski konj. Nenevaren konj, ki prodre tja, kamor politika in ekonomija ne moreta. V otroško dušo. Ali dušo vsakogar, ki mu je ne glede na leta uspelo ohraniti njeno neomadeževanost.

Če se kdo zdrzne ob zaporedju pojmov Amerika, Sevnica, raček, grdi, pa to ni problem lutkovnega, ampak človeškega sveta.