Kdo vse odloča o naši usodi

Med poslanci v evropskem parlamentu je vrsta spornih osebnosti, od ljubiteljev Hitlerja do sovražnikov priseljencev, ki pa ljudi iz drugih držav brez zadržkov najemajo kot cenene delavce.

Objavljeno
02. junij 2019 11.00
Posodobljeno
02. junij 2019 11.00
Zaradi uspeha skrajno desnih sil bo med novimi poslanci evropskega parlamenta gotovo precej ekstravagantnih osebnosti, kar pa nikakor ne pomeni, da jih do zdaj v evropskem parlamentu ni bilo. FOTO: Reuters
Gorazd Utenkar
Gorazd Utenkar
Evropske volitve so se odvrtele in v 751 foteljev evropskega parlamenta, ki ima sedež v francoskem mestu na meji z Nemčijo Strasbourgu, dejansko pa se sestaja predvsem v belgijsko-evropski prestolnici Bruslju, bodo sedli novi ali pa stari poslanci. Zaradi uspeha skrajno desnih sil bo med njimi gotovo precej ekstravagantnih osebnosti. Kar pa nikakor ne pomeni, da jih do zdaj v evropskem parlamentu ni bilo.

Predvsem se veliko piše o denarnih stranpoteh, ki si jih zaradi nedorečenih pravil lahko privoščijo poslanci in sebi povečujejo že tako visoke dohodke ter plače zagotavljajo tudi politično ali celo sorodstveno bližnjim. Vendar je veliko tudi drugače spornih osebnosti, od ljubiteljev Hitlerja do sovražnikov priseljencev, ki ljudi iz drugih držav brez zadržkov najemajo kot cenene delavce.


Hitler je bil dober


Eden najbolj živopisnih nekdanjih poslancev je gotovo Poljak Janusz Korwin-Mikke. Rodil se je med drugo svetovno vojno v okupirani Varšavi, po osnovnem in srednjem šolanju pa je študiral filozofijo. Že med študijem je imel zaradi javnega izražanja nasprotovanja komunizmu težave z oblastjo, saj so ga večkrat aretirali. Čeprav so ga tudi vrgli z univerze, mu je uspelo diplomirati.

image
Zdaj že bivši poljski evroposlanec Janusz Korwin-Mikke je iz protesta proti menda previsokim davkom pred sedežem poljske davkarije pojedel svojo davčno napoved. FOTO: Reuters


Kljub težavam z oblastjo je bil do 80. let član Demokratske stranke; komunistična partija na Poljskem je namreč dovoljevala nekatere druge stranke, a so bile pod njenim popolnim nadzorom. Nov svet se je za Korwin-Mikkeja odprl konec 80. let, ko se je v tretjo poljsko republiko vrnila demokracija. Ustanovil je časopis Najwyższy Czas!, kar bi lahko prevedli kot Bil je že čas!, v katerem je propagiral radikalno konservativen pogled na svet in radikalno liberalnega na gospodarstvo. V časopisu, ki še vedno izhaja, svoje mesto pogosto najdejo tudi antisemitske teme. Na njegovih straneh lahko Korwin-Mikke na široko razpreda o svojih priljubljenih temah, kot je ta, da ženske ne bi smele imeti volilne pravice, ter o bolj klasičnih idejah te baže, kot so odrekanje pravice homoseksualcem do poroke, prepoved splava in nasprotovanje davkom. V protest proti menda previsokim davkom je nekoč pred sedežem poljske davkarije pojedel svojo davčno napoved. Poleg tega je prepričan monarhist, o demokraciji pa pravi, da je najbolj neumna ureditev, kar so jih kdaj izumili.

Njegove najbolj kontroverzne teze pa so gotovo tiste o voditelju nacistične Nemčije Adolfu Hitlerju. Čeprav je njegova domovina glede na število umrlih v drugi svetovni vojni najbolj trpela, je trdil, da Hitler ni vedel za pomore Judov in da so preživeli holokavst spremenili v industrijo.

V evropski parlament so Korwin-Mikkeja izvolili leta 2014 na listi ene od številnih strank, katerih član je bil v življenju. V Bruslju se je proslavil z izjavo, da bi morali poslopje evropske komisije spremeniti v kurbišče; ker pozna tovrstne ustanove, je prepričan, da bi bilo zelo primerno za nov namen. Prislužil si je tudi več denarnih kazni za svoje izjave v parlamentu, recimo, da so begunci človeške smeti in da si ženske zaslužijo nižje plače, saj da so manjše, šibkejše in manj inteligentne kot moški.

Ženske si zaslužijo nižje plače, saj so manjše, šibkejše in manj inteligentne kot moški, trdi Poljak Korwin-Mikke.


Zanimiv je tudi nemški evroposlanec Udo Voigt. Član neonacistične Nacionaldemokratske stranke Nemčije je njen edini poslanec v Bruslju od leta 2014. Zaslovel pa je že prej, saj je leta 2007 predlagal, da bi posthumno podelili Nobelovo nagrado za mir Rudolfu Hessu. Ta je bil od leta 1933 Hitlerjev namestnik na čelu nacistične stranke, leta 1941 pa je sam poletel v Veliko Britanijo, kjer se je hotel pogajati o sklenitvi miru. Britanci nad njegovim podvigom seveda nisi bili navdušeni in so ga takoj zaprli, leta 1946 pa so ga obsodili na dosmrtno ječo. V njej je ostal do samomora leta 1987.

image
Evroposlanec nemških neonacistov Udo Voigt bi dal Nobelovo nagrado za mir Hitlerjevemu namestniku. FOTO: Reuters


To ni bil edini Voigtov z nacizmom povezani podvig. Prav tako leta 2007 je v intervjuju na veliko navdušenje iranskega novinarja povedal, da ne verjame v obseg pomorov v koncentracijskih taboriščih. Izjavil je namreč, da so v najstrašnejšem od njih Auschwitzu pobili največ 340.000 ljudi, čeprav se zgodovinarji strinjajo, da jih je tam umrlo najmanj milijon.


Francoski fašistični dvojec


Veliko dlje vleče evroposlansko plačo član francoske skrajno desne Nacionalne fronte oziroma po novem Nacionalnega zbora Bruno Gollnisch. Diplomirani japonist in politolog ter doktor prava je delal kot odvetnik. Politična pot zdaj 69-letnega Gollnischa se je začela, ko je postal profesor japonščine na univerzi v Lyonu, katere humanistične katedre so bile znane po tem, da so na njih poučevali številni skrajni desničarji in zanikovalci holokavsta. V evropski parlament so ga prvič izvolili leta 1989 in je v njem ostal vse do letošnjih volitev, ko ga niso več uvrstili na strankarsko listo. Njegov najbolj znan incident je bil, ko je leta 2004 modroval o tem, da sicer ne zanika obstoja koncentracijskih taborišč, koliko ljudi je umrlo v njih, pa je stvar za zgodovinarje. Prav tako bi po njegovem morali zgodovinarji ugotoviti, ali so plinske celice res obstajale.

Po mnenju Bruna Gollnischa bi morali zgodovinarji šele ugotoviti, ali so plinske celice res obstajale.


Ker imajo v Franciji zakon, da je zanikanje holokavsta in vsega, kar je povezano z njim, kaznivo, so Gollnischu prisodili 55.000 evrov globe. Vrgli so ga tudi z univerze v Lyonu, vendar je sodišče odločitev preklicalo. Ko se je vrnil na univerzo, so se pred njegovo predavalnico stepli člani levičarskih in judovskih organizacij, ki so hoteli študentom preprečiti vstop v predavalnico, na eni strani in člani takratne Nacionalne fronte, ki so študentom hoteli vstop omogočiti, na drugi strani.

Gollnisch se je sicer izvlekel brez posledic. Na ponovnem sojenju glede zanikanja holokavsta je namreč zatrdil, da verjame v holokavst, koncentracijska taborišča in plinske celice. Zato so ga oprostili vseh obtožb. Kazni ni plačal, na univerzi pa poučuje še zdaj.

Po stažu je poslanec evropskega parlamenta še dlje njegov mentor v politiki in ustanovitelj Nacionalne fronte Jean-Marie Le Pen. Sedež namreč greje že od leta 1984. Le Pen je fašist starega kova, saj je star že 90 let in je torej na svoje oči videl njegovo originalno obliko. Po nekaj letih v vojski, ko je bil svojemu francoskemu poreklu navkljub v tujski legiji, je doštudiral politologijo. S politiko se aktivno ukvarja že več kot šest desetletij.

image
Francoska ostanka preteklosti Bruno Gollnisch (na fotografiji levo) in Jean-Marie Le Pen (desno). FOTO: Reuters


Od leta 1972, ko je ustanovil Nacionalno fronto, se je ves čas zavzemal za konservativne vrednote. Znan pa je postal predvsem kot eden najbolj vztrajnih zanikovalcev holokavsta. Ker je trdil, da nacisti niso pobili šest milijonov Judov, so ga obsodili na 183.000 evrov kazni. Leta 2003 so ga za eno leto izključili iz evropskega parlamenta, s čimer se je končal postopek proti njemu, ker je leta 1997 med kampanjo za francoske parlamentarne volitve napadel kandidatko socialistov. Poleg tega so ga vsaj šestkrat obsodili zaradi rasizma in vzbujanja nestrpnosti.

Čeprav na zadnjih volitvah za evropski parlament ni več nastopil, se za njegovo zapuščino ni bati. V Franciji je namreč nekoč njegov Nacionalni zbor, ki ga zdaj vodi njegova hčerka Marine Le Pen, na zadnjih evropskih volitvah dobil največ glasov. Čeprav sta uradno sprta, že bežno spremljanje hčerinih pogledov pokaže, da jabolko tudi tokrat ni padlo daleč od drevesa.


Proti priseljencem?


Zelo zanimiva sta dva poslanca, ki sta po besedah zelo proti priseljevanju, dejansko pa ga še kako izkoriščata. Nathana Gilla so leta 2014 izvolili za evroposlanca na listi (med drugim) protipriseljenske britanske stranke Ukip, njegovo podjetje pa je za nego starejših najemalo na desetine tujcev, predvsem iz Poljske in s Filipinov. Dvoličnost Gillu sploh ni tuja. Letos je nastopil na listi stranke Brexit, katere edini cilj je odhod Velike Britanije iz EU, kar pa mu ne bo preprečilo, da bo kot spet izvoljeni poslanec evropskega parlamenta vlekel bruseljsko plačo tako dolgo, kot bo le mogoče.

image
Bivši in bodoči poslanec britanskih izolacionistov Nathan Gill je proti priseljencem, njihovih uslug pa se ne brani. FOTO: Reuters


Če jih potrebuje, nima nič proti priseljencem niti Angelo Ciocca, čeprav je njegova nacionalistična Liga, prej Severna liga, ena bolj ekstremno protipriseljenskih strank v Italiji. Za reklamo, s katero je leta 2014 podprl svoj uspešni naskok na evroposlanski sedež, je namreč najel delavce iz Angole, Indije, Pakistana, Severne Afrike in s Šrilanke, ki svoje rojake prepričujejo, naj raje ne hodijo v Italijo, saj so gospodarske razmere slabe. Tudi Ciocca bo po nedavnih volitvah ostal v evropskem parlamentu.