Meje naših občin
Pred dnevi je bivši hrvaški minister povedal, da je poletna turistična sezona na Jadranu iluzija.
Odpri galerijo
Da smo bili zaprti v lastno občino, se nam bo v primerjavi z možnostjo nočne more, imenovane brez dopusta na Hrvaškem, zdelo kot lepe sanje. FOTO: Leon Vidic
V teh dneh se držim bolj doma. Ne zato, ker bi se bal epidemije ali ker bi slepo upošteval ukaze oblasti, ampak predvsem zato, ker je bolj malo kandidatov za skupno kršenje teh ukazov.
Marsikomu se zdijo ukrepi za preprečevanje širjenja novega koronavirusa in bolezni, ki jo povzroča, pretirani. Za večino najbrž zares so, če ne živite na primer v Šmarju pri Jelšah, kjer se je virus najbolj razširil. O njegovi nevarnosti je težko soditi, saj ni verodostojnih podatkov, kdo je umrl oziroma umira. Kolikor spremljam dogajanje – priznam, da ne pretirano podrobno, saj se mi zdi neumno izgubljati čas za neprestano prebiranje najnovejših številk o okuženih, tistih v bolnišnicah in svežega bodycounta –, se mi zdi, da zaradi bolezni vsaj pri nas ni umrl še noben prej čisto zdrav človek. Torej kdo, pri katerem je covid-19 edini vzrok za smrt.
Najbolj skrajen ukrep, o katerem poteka tudi najbolj živahna debata, je gotovo omejitev gibanja na občino stalnega ali začasnega prebivališča, o ustavnosti katerega trenutno premleva tudi ustavno sodišče. Njegove končne odločitve verjetno ne bo pred koncem prihajajočih praznikov, po katerih bodo prepoved gibanja najbrž tako ali tako odpravili.
Kot marsikdo se z mejami občine, v kateri živim, nisem nikoli pretirano obremenjeval. Približno jasno mi je, kako je velika. Za slovenske razmere kar, čeprav s svojega balkona na vrhu precej visoke stolpnice vidim, takole na pamet ocenjujem, dele vsaj še petih, šestih občin.
In tu hitro trčimo ob logičnost prepovedi gibanja med občinami. Jasno je, da so jo uvedli zato, da ljudje, ki imajo zadnje čase za početi precej manj kot po navadi, ne bi ob lepih dnevih drli na izletniške točke. Kjer je na začetku epidemije res vladala gneča. Vendar bi to lahko preprečili z razmeroma preprostimi ukrepi, s katerimi bi omejili prihod do samo teh točk.
S splošno prepovedjo ob nekaterih nujnih izjemah pa so marsikje povzročili velike težave, kar je pokazalo na škodljivost ukinjanja pošt, bank, bankomatov, trgovin in še marsičesa v manjših krajih. Se pravi tam, kjer prinašajo po neoliberalnih računih premalo dobička. O logiki razbitja države na več kot 200 občin pa najbrž tako nima smisla izgubljati besed.
Zakaj se oblast ni odločila samo za prepoved dostopa do najbolj vročih izletniških točk, seveda ne vem. Nekateri so prepričani, da zato, da ugotovijo, koliko omejitev so ljudje pripravljeni požreti. To bo dobro vedeti za kdaj v prihodnje, ko bodo šli ven ne na sonce, ampak zaradi drugih vzrokov, ki bodo posledica prihajajoče krize, s katero institucije, domače in tuje, ki so pozabile napovedati veliko recesijo leta 2008, zdaj na veliko grozijo. Omejitev gibanja na osnovno občino je pokazala, da so ljudje pripravljeni požreti marsikaj, tudi če tega ne pojasnimo zdravorazumsko, zabeleženo!
A najhujša, tako rekoč nepredstavljiva, je tista prepoved gibanja, za katero je mogoče, da se bo obdržala precej dlje kot med občinami. Čez slaba dva meseca se začenja sezona dopusta. In vsaj za polovico prebivalcev Slovenije ima dopust samo en in nespremenljiv pomen.
Namreč odhod na našo, se pravi hrvaško obalo. Dopust je že tako dolgo, več generacij, neločljivo povezan s hrvaško obalo, da odhod kam drugam sploh ne velja za dopust. Koga briga, če ne bi mogli v Avstrijo ali Italijo. Tja se gre kvečjemu smučat, smučarska sezona se je itak že končala, poleti pa nihče pri zdravi pameti ne gre v Avstrijo ali Italijo, na Madžarsko, če pogledamo samo sosednje države, pa sploh nikoli.
Težava je Hrvaška. Čeprav Slovencev tam ne marajo pretirano in nas v gostilnah pustijo čakati celo dlje kot Čehe, čeprav se vsi pritožujejo, da nas Hrvati s cenami vsaj skubijo, če že ne odirajo, čeprav nas gledajo zviška, kakor da so oni nekaj več, se gre poleti tja. To se je v dolgih desetletjih preprosto zapisalo v narodov DNK. Tako kot ne morete spremeniti dejstva, da imate rjave ali modre oči, ne morete spremeniti dejstva, da boste šli poleti na (hrvaški) Jadran.
A pred dnevi je bivši hrvaški minister za ne vem točno kaj – predvidevam, da ima gospod z gladko obrito glavo dobre informacije, vendar mu jih v nasprotju z aktualnimi ministri ni treba držati zase – za hrvaške medije povedal, da je poletna turistična sezona na Jadranu iluzija. Da bodo hrvaške meje ostale zaprte oziroma da tudi če bi jih odprli, druge države svojih prebivalcev ne bodo spustile na dopust v tujino.
To bo prava tragedija. Da smo bili zaprti v lastno občino, se nam bo v primerjavi s to nočno moro zdelo kot lepe sanje.
Marsikomu se zdijo ukrepi za preprečevanje širjenja novega koronavirusa in bolezni, ki jo povzroča, pretirani. Za večino najbrž zares so, če ne živite na primer v Šmarju pri Jelšah, kjer se je virus najbolj razširil. O njegovi nevarnosti je težko soditi, saj ni verodostojnih podatkov, kdo je umrl oziroma umira. Kolikor spremljam dogajanje – priznam, da ne pretirano podrobno, saj se mi zdi neumno izgubljati čas za neprestano prebiranje najnovejših številk o okuženih, tistih v bolnišnicah in svežega bodycounta –, se mi zdi, da zaradi bolezni vsaj pri nas ni umrl še noben prej čisto zdrav človek. Torej kdo, pri katerem je covid-19 edini vzrok za smrt.
Najbolj skrajen ukrep, o katerem poteka tudi najbolj živahna debata, je gotovo omejitev gibanja na občino stalnega ali začasnega prebivališča, o ustavnosti katerega trenutno premleva tudi ustavno sodišče. Njegove končne odločitve verjetno ne bo pred koncem prihajajočih praznikov, po katerih bodo prepoved gibanja najbrž tako ali tako odpravili.
Kot marsikdo se z mejami občine, v kateri živim, nisem nikoli pretirano obremenjeval. Približno jasno mi je, kako je velika. Za slovenske razmere kar, čeprav s svojega balkona na vrhu precej visoke stolpnice vidim, takole na pamet ocenjujem, dele vsaj še petih, šestih občin.
In tu hitro trčimo ob logičnost prepovedi gibanja med občinami. Jasno je, da so jo uvedli zato, da ljudje, ki imajo zadnje čase za početi precej manj kot po navadi, ne bi ob lepih dnevih drli na izletniške točke. Kjer je na začetku epidemije res vladala gneča. Vendar bi to lahko preprečili z razmeroma preprostimi ukrepi, s katerimi bi omejili prihod do samo teh točk.
S splošno prepovedjo ob nekaterih nujnih izjemah pa so marsikje povzročili velike težave, kar je pokazalo na škodljivost ukinjanja pošt, bank, bankomatov, trgovin in še marsičesa v manjših krajih. Se pravi tam, kjer prinašajo po neoliberalnih računih premalo dobička. O logiki razbitja države na več kot 200 občin pa najbrž tako nima smisla izgubljati besed.
Zakaj se oblast ni odločila samo za prepoved dostopa do najbolj vročih izletniških točk, seveda ne vem. Nekateri so prepričani, da zato, da ugotovijo, koliko omejitev so ljudje pripravljeni požreti. To bo dobro vedeti za kdaj v prihodnje, ko bodo šli ven ne na sonce, ampak zaradi drugih vzrokov, ki bodo posledica prihajajoče krize, s katero institucije, domače in tuje, ki so pozabile napovedati veliko recesijo leta 2008, zdaj na veliko grozijo. Omejitev gibanja na osnovno občino je pokazala, da so ljudje pripravljeni požreti marsikaj, tudi če tega ne pojasnimo zdravorazumsko, zabeleženo!
Omejitev gibanja na osnovno občino je pokazala, da so ljudje pripravljeni požreti marsikaj, tudi če tega ne pojasnimo zdravorazumsko, zabeleženo!
A najhujša, tako rekoč nepredstavljiva, je tista prepoved gibanja, za katero je mogoče, da se bo obdržala precej dlje kot med občinami. Čez slaba dva meseca se začenja sezona dopusta. In vsaj za polovico prebivalcev Slovenije ima dopust samo en in nespremenljiv pomen.
Namreč odhod na našo, se pravi hrvaško obalo. Dopust je že tako dolgo, več generacij, neločljivo povezan s hrvaško obalo, da odhod kam drugam sploh ne velja za dopust. Koga briga, če ne bi mogli v Avstrijo ali Italijo. Tja se gre kvečjemu smučat, smučarska sezona se je itak že končala, poleti pa nihče pri zdravi pameti ne gre v Avstrijo ali Italijo, na Madžarsko, če pogledamo samo sosednje države, pa sploh nikoli.
Težava je Hrvaška. Čeprav Slovencev tam ne marajo pretirano in nas v gostilnah pustijo čakati celo dlje kot Čehe, čeprav se vsi pritožujejo, da nas Hrvati s cenami vsaj skubijo, če že ne odirajo, čeprav nas gledajo zviška, kakor da so oni nekaj več, se gre poleti tja. To se je v dolgih desetletjih preprosto zapisalo v narodov DNK. Tako kot ne morete spremeniti dejstva, da imate rjave ali modre oči, ne morete spremeniti dejstva, da boste šli poleti na (hrvaški) Jadran.
A pred dnevi je bivši hrvaški minister za ne vem točno kaj – predvidevam, da ima gospod z gladko obrito glavo dobre informacije, vendar mu jih v nasprotju z aktualnimi ministri ni treba držati zase – za hrvaške medije povedal, da je poletna turistična sezona na Jadranu iluzija. Da bodo hrvaške meje ostale zaprte oziroma da tudi če bi jih odprli, druge države svojih prebivalcev ne bodo spustile na dopust v tujino.
To bo prava tragedija. Da smo bili zaprti v lastno občino, se nam bo v primerjavi s to nočno moro zdelo kot lepe sanje.
