Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
NoviceEvropa izbira

Postavljamo jim ovire, a ljudje še kar prihajajo

Na najzahodnejšem obronku kanarskega arhipelaga se globalni sever z globalnim jugom srečuje na docela skrajen način. Prvega na El Hierro, vulkanski otok sredi Atlantika, privabljata podvodni svet in večna pomlad, drugega obljuba o dostojnejšem začetku. Evropejci v ta del Španije prihajajo z letalom in povratno vozovnico, Afričani obalo, če so jim tokovi naklonjeni, dosežejo v preprostih ribiških pirogah in brez oprijemljivih načrtov za prihodnost. Prav nič nenavadnega ni, da se v razmiku nekaj ur v istem zalivu zvrstijo prizori izmučenih pribežnikov in brezskrbnih turistov, ki jih inštruktorji seznanjajo z osnovami potapljanja.

El Hierro, kjer živi dobrih 10.000 ljudi, je v zadnjem letu postal osrednja vstopna točka za begunce in migrante, ki na Kanarsko otočje in v Španijo pridejo po morju. Lani je oblast zaznala prihode 14.535 ljudi, nedavni rekord pa utegne biti letos presežen, saj je na otok samo v prvih štirih mesecih priplulo že več kot 8000 pribežnikov. Večina izmed njih je kopno dosegla v vasici La Restinga.

Zaspano naselje v bližini najjužnejšega roba Španije, kjer se temna ognjeniška pobočja zlagoma zajedajo v brezkončni ocean, skoraj iz dneva v dan spremlja humanitarno dramo. Tako je bilo tudi zadnjo aprilsko nedeljo, ko so med prostovoljci civilne zaščite le nekaj po polnoči začela krožiti sporočila o čolnu, ki ga je približno 12 navtičnih milj od La Restinge opazila žandarmerija. Kot veleva protokol, je ta o njegovi prisotnosti obvestila pristojno službo na Tenerifu, od koder so aktivirali reševalno ladjo, ki je nato 69 beguncev in migrantov prepeljala v pristanišče. A komaj so utrujene in opotekajoče se pribežnike oskrbeli predstavniki Rdečega križa, že se je zgodba ponovila. Le lučaj od vasi je plula druga, prav tako natrpana piroga. Na njej je potovalo 54 ljudi iz Senegala, Gambije in Gvineje Bissau, ki so na severozahod krenili pred šestimi dnevi v 1450 kilometrov oddaljenem Dakarju. Skupaj se je v manj kot dvanajstih urah na pomolu v La Restingi izkrcalo 123 pribežnikov, med njimi devet žensk in nekaj mesecev star dojenček.

Piroge, s katerimi pridejo pribežniki na El Hierro, v pristanišču razstavijo. FOTO: Gašper Završnik
Piroge, s katerimi pridejo pribežniki na El Hierro, v pristanišču razstavijo. FOTO: Gašper Završnik
Prihode pribežnikov na El Hierro celinski del Evropske unije spremlja z veliko ignoranco. V najboljšem primeru o njih skopo poročajo le tiskovne agencije in lokalni mediji. Toda za 26-letnega Mousso iz Malija (ime intervjuvanca je bilo na njegovo željo spremenjeno) vsaka vest o prestreženi barki v Atlantiku obudi spomine na travmatično pot v Evropo. Visoki, mišičasti mladenič, goreči navijač angleškega Liverpoola, je rodni Keyes ob reki Senegal zapustil med pandemijo covida-19. O razlogih ne želi govoriti, pravi le, da je odločitev sprejel hitro in se od takrat ni več oziral nazaj. Zgolj z mobilnikom in rojstnim listom se je na ribiško pirogo vkrcal v Gambiji. Poleg njega je bilo na leseni barki, identični tistim, s katerimi so posejane obale Zahodne Afrike, še 41 fantov in moških iz Malija, Senegala in Gvineje.

Prvo noč so pluli vzporedno s kopnim, nato pa ob svitu navigacijo usmerili proti najzahodnejšemu kanarskemu otoku in z dvema motorjema zarezali globlje v ocean. Kopno je izginilo z obzorja. »Drug drugega smo hrabrili, da nam bo uspelo,« je v tekoči španščini za Delo pripovedoval Moussa. A dnevi so postajali vse daljši, noči še bolj. Po osmih mučnih dneh plovbe, med katero jim je zmanjkalo hrane in vode, so nazadnje le uzrli utripanje svetilnika. Popolnoma omotični, a živi so se v La Restingi izkrcali še isto noč. Bil je božič leta 2020. »Ne vem, ali je prihod pomenil ponovno rojstvo, toda gotovo je bil to začetek novega življenja stran od družine in prijateljev,« je poudaril Moussa, ki si je s pomočjo domačinov, v kraju, kjer je vstopil v EU, ustvaril dom.

Moussa se dobro zaveda, da so imeli veliko srečo, na kar ga vedno znova opomnita šum oceana, na katerega še danes gleda s strahospoštovanjem, in tudi črna statistika. Samo lani je po izračunih nevladne organizacije Caminando Fronteras, ki dokumentira smrti pribežnikov, na poti iz Afrike do Kanarskih otokov življenje izgubilo najmanj 6008 ljudi, v prvih štirih mesecih letos pa okoli 1500, kar atlantsko migrantsko pot po smrtonosnosti uvršča v sam vrh.

Rekonfiguracija poti

Pred časom so begunci in migranti na najmanjši kanarski otok prihajali bolj kot ne po naključju, v zadnjem letu pa tja prihajajo načrtno. Izmed 39.910 ljudi, ki so lani nezakonito vstopili na španski atlantski arhipelag, jih je dobra tretjina prišla na El Hierro. Vzroki za rekonfiguracijo migracijskih poti na skrajni zahodni del otočja so povezani predvsem z izogibanjem okrepljeni prisotnosti obalnih straž vzdolž Senegala, Mavretanije in Maroka, zato se pribežniki namesto plovbe ob kopnem odločajo za bolj tvegano prečkanje oceana globlje v njegovi notranjosti.

Lani je na El Hierro prišlo okoli 14.535 pribežnikov, rekord pa utegne biti letos presežen. FOTO: Borja Suarez/Reuters
Lani je na El Hierro prišlo okoli 14.535 pribežnikov, rekord pa utegne biti letos presežen. FOTO: Borja Suarez/Reuters

Vzroki, ki ljudi silijo v beg, so različni, a njihov skupni imenovalec so zaostrene varnostne, ekonomske, družbene in okoljske razmere. Ni naključje, da je sedanja migrantska kriza izbruhnila v obdobju, ko je Senegal pretresala politična nestabilnost. »Med pribežniki je bilo veliko mladih, ki jih je preganjal režim [nekdanjega predsednika] Mackyja Salla,« so za Delo opozorili v Caminando Fronteras in kot pomemben dejavnik migracij poudarili tudi vse težje preživljanje z ribištvom zaradi eksploatacije zlasti francoskih in kitajskih ladij.

Prihodi iz Senegala so bili posebno številni v drugi polovici lanskega leta, v zadnjih mesecih pa prednjačijo predvsem barke, ki proti El Hierru izpljujejo iz Mavretanije. Kot so pojasnili v nevladni organizaciji, gre predvsem za posameznike, ki bežijo pred posledicami podnebnih sprememb in nestabilnosti v Sahelu. Prezreti pa ne gre niti temnopoltih Mavretancev, »ki so bili do pred kratkim izpostavljeni suženjstvu ter trpijo grozno diskriminacijo in revščino«. Prav tako pa skozi Zahodno Afriko v Evropo vstopajo pribežniki v tranzitu iz drugih delov regije in Srednje Afrike. »Nemalokrat so to ženske z majhnimi otroki, ki iščejo izhod iz konfliktov, družinskega nasilja in pripadniki skupnosti LGBT+,« so povedali.

Ob prihodu v La Restingo pribežnike oskrbijo predstavniki Rdečega križa in prostovoljci. FOTO: Reuters
Ob prihodu v La Restingo pribežnike oskrbijo predstavniki Rdečega križa in prostovoljci. FOTO: Reuters
Alpidio Armas, predsednik otoškega sveta na El Hierru iz vrst socialistične stranke (PSOE) FOTO: Gašper Završnik
Alpidio Armas, predsednik otoškega sveta na El Hierru iz vrst socialistične stranke (PSOE) FOTO: Gašper Završnik
Skokovito povečanje števila migrantov in beguncev, katerih končni cilj v večini primerov ni Španija, ampak Francija, je majhen otok ujel nepripravljenega in ga postavil pred številne izzive. Najprej so krizo blažili predvsem predani prostovoljci, v zadnjem času pa so bili tudi v sodelovanju z regionalno in nacionalno vlado vzpostavljeni delujoči protokoli in infrastruktura. »Povedati moram, da smo priseljevanje zelo dobro asimilirali in integrirali. Res je, da smo bili na začetku pod pritiskom glede zdravstvene oskrbe in nastanitev, toda za zdaj prihodi pribežnikov ne vplivajo na življenje prebivalcev,« je dejal Alpidio Armas, predsednik otoškega sveta iz vrst socialistične stranke (PSOE).

Velik del pribežnikov se na El Hierru zadrži kratek čas in je v 72 urah premeščen na Tenerife ali v celinsko Španijo. Na otoku ostanejo le mladoletniki brez spremstva. Prav to pa je za zdaj največja skrb lokalne oblasti, saj je v posebnih centrih nastanjenih približno tristo ljudi, mlajših od 18 let, kar je približno šestkrat več od števila, do katerega bi še lahko zagotavljali učinkovito integracijo.

A kljub nekaterim nerešenim vprašanjem so se prvotne primerjave malega El Hierra s še precej manjšo Lampeduso izkazale za močno pretirane, prav tako primerjanja z italijanskim otokom, sinonimom za pribežniško tragedijo, ne mara Armas. »Tu ljudi sprejemamo in jim poskušamo dati, kar imamo: dostop do zdravstva, izobraževanja in socialnih storitev. Poskušamo narediti vse, da bi imeli v času, ki ga preživijo na El Hierru, podobno življenje, kot ga imamo mi,« je poudaril sogovornik in dodal, da solidarnost otočanov izvira iz njihove migrantske zgodovine, saj da ni nikogar, ki ne bi bil rojen v Latinski Ameriki, predvsem v Venezueli, ali tam ne bi imel sorodnikov. »Mislim, da prebivalci El Hierra drugim lahko damo lekcijo o odgovornosti in zavezanosti fenomenu, ki ga ne bo konec, dokler bodo obstajale tako velike razlike v življenjskih pogojih med Afriko in Kanarskimi otoki.«

Umazana hiša v Trstu

Tega se po svoje zavedajo tudi prostovoljci v naši zahodni sosedi, ki iz dneva v dan zagotavljajo pomoč prišlekom po njihovem vstopu v »objubljeno deželo Evropo«. »Delujemo od leta 2019 in podpiramo ljudi, ki so na poti, tako tiste, ki zaprosijo za azil v Italiji, kot tiste, ki so v večini, in gredo naprej. Trst je mesto ob meji, ki pa se v tem ne želi prepoznati – vsaj kar se ustanov tiče –, zato smo mi že pet let vsak dan na Trgu Libertà, da bi pomagali z osnovnimi potrebščinami, kot so hrana, obleke, čevlji, zdravstvena oskrba, pravna pomoč,« nam je pojasnil Francesco Cibati, soustanovitelj organizacije Linea d'Ombra. »Želimo ustvariti prostor druženja in povezovanja med ljudmi, ki so svobodni in enaki med seboj. Če naše institucije ne prevzamejo svoje odgovornosti, bomo to storili mi, državljani,« je pristavil. Tako je na omenjenem tržaškem trgu vsak dan od deset do 25 prostovoljcev iz različnih organizacij. Naš prevajalec v urdujščino Ali Mudassar in novinar Primorskega dnevnika Martin Poljsak delujeta, denimo, pod okriljem skupnosti sv. Egidija, ki ob petkih in sobotah tu dostavlja hrano – večinoma riž in konzerve čičerike – ter oblačila in obutev. Najbolj primanjkuje čevljev, saj imajo ljudje za seboj na stotine kilometrov prehojene poti.

Skupaj se smo se odpravili proti Silosu, zapuščenemu skladišču iz avstro-ogrskih časov, v katerem si mnogi, ki prihajajo v Trst po balkanski begunski poti, ustvarijo začasno zatočišče. »Ta prostor ima težko zgodovino,« je razložil novinarski kolega Martin. Sem so po kapitulaciji Italije vozili ljudi iz taborišča v Rižarni in jih pošiljali naprej na Poljsko, po vojni pa so tu začasno nastanili begunce iz Istre, ko je ta prešla pod Jugoslavijo.

Francesco Cibati, soustanovitelj organizacije Linea d'Ombra, ki podpira pribežnike v Trstu FOTO: Blaž Samec
Francesco Cibati, soustanovitelj organizacije Linea d'Ombra, ki podpira pribežnike v Trstu FOTO: Blaž Samec
Prostovoljci v Italiji pomagajo pribežnikom z osnovnimi potrebščinami, kot so hrana, obleke, čevlji, zdravstvena oskrba in pravna pomoč. FOTO: Blaž Samec
Prostovoljci v Italiji pomagajo pribežnikom z osnovnimi potrebščinami, kot so hrana, obleke, čevlji, zdravstvena oskrba in pravna pomoč. FOTO: Blaž Samec
»Kanduala« – napis je izobešen na enem od vhodov v velikansko obokano zgradbo, napol ruševino, saj jo je pred desetletji prizadel močan požar. Notranjost je en sam apokaliptični prizor. »Ime v urdujščini pomeni umazano, zapuščeno hišo,« je pojasnil Ali. Tu ni ne stranišč ne vode, ponoči pa se v toplejših mesecih naokoli plazijo podgane in celo kače. Prostor je zares ogromen in v posameznih vmesnih predelih, ki niso pokriti, se je razraslo zelenje. Po tleh, ki se v deževju spremenijo v blatno brozgo, so razprostrti šotori. Ob našem obisku v poznem dopoldnevu so manjše skupine ljudi na preprostih kuriščih pripravljale hrano, na vrveh pa sušile obleke. »Kurijo vse, kar dobijo pod roko, od lesa, ki ga lomijo s strehe, do smeti, plastike in gume,« je povedal Martin, ki je med prvimi pisal o strašljivih razmerah v Silosu, saj je to dolgo v Trstu veljalo za tabu temo. Tu je okoli 120 ljudi, bilo pa jih je tudi že več kot 500. Po njegovih besedah je največja težava, da ni dovolj mest v treh tržaških zbirnih centrih, zato ljudje tu preživijo več mesecev. Ustvarile so se tudi skupnosti ljudi iz Bangladeša, Pakistana, Afganistana in Nepala ...

»Še pred meseci so v Silosu vladale kriminalne združbe, a so jih aretirali in zdaj je končno mirno,« je omenil naš pakistanski vodič, ki je bil avgusta lani tudi pobudnik tukajšnje čistilne akcije. Opozoril je, da če pišemo o migracijah, je nujno treba pisati tudi o nasilju, ki ga ljudje utrpijo na poti, bodisi od policije – ta je najhujša v Turčiji, Grčiji, Bolgariji in na Hrvaškem – bodisi od kriminalnih združb. »To so mladi fantje, ki so šli na pot, ko so bili stari tudi samo 14 let, prestali so marsikaj. Od tega, da so jih večkrat brutalno pretepli, ugrabili, zahtevali od domačih odškodnino, prisiljeni so bili v delo na črno, in ko pridejo sem, žal ne najdejo tega, kar so pričakovali. Tako zlahka zaidejo na slabo pot,« je povedal Francesco Zanuttin, medicinski tehnik iz mobilne medicinske enote Donk (okrajšava za Don Kihot), namenjene vsem, ki nimajo urejenega zdravstvenega zavarovanja. Pot v Evropo imenujejo »game« oziroma »tekma«. Če jim ne uspe, jih policisti ali kriminalci pretepejo, jim vzamejo vse, kar imajo, skupaj z mobilnim telefonom, in spet so na začetku. Njegova kolegica Valentina Gerussi, ki je zdravnica, z nasveti poskuša pomagati mladeniču, ki ima težave s srbečico na lasišču. »Ker so večinoma mladi, nimajo resnejših težav, najtežja je morda oskrba ran na nogah,« je dejala.

Ime »kanduala« v urdujščini pomeni umazano, zapuščeno hišo. FOTO: Blaž Samec
Ime »kanduala« v urdujščini pomeni umazano, zapuščeno hišo. FOTO: Blaž Samec

»Prihajam iz Indije. Tu spim, odkar sem zapustil zbirni center, ker so me hoteli premestiti na Sardinijo,« je povedal eden izmed mladeničev, ki skupaj s prijatelji iz Nepala igra karte na enem od improviziranih ležišč. »Želim si ostati v Italiji in najti delo,« je nadaljeval. Podobne so tudi zgodbe drugih prebivalcev Silosa.

image_alt
Prebežniki v Trstu spijo v blatu in vodi

»Če gledamo Silos danes, se razmere ne razlikujejo bistveno od tistih v drugih italijanskih mestih, kjer so prosilci za azil utaborjeni v različnih improviziranih strukturah in čakajo, da bodo lahko vstopili v sprejemni sistem. Ta je sicer sam po sebi katastrofalno organiziran. Dejansko pa gre le za prehodno stanje, saj so se februarja uskladili manjše število prihodov in hitrejši transferji oblasti na druge lokacije po državi. Pred tem transferjev skoraj ni bilo in ljudje so ostajali v Trstu, kjer je bil položaj neznosen,« je opisal Gianfranco Schiavone, predsednik italijanskega konzorcija za solidarnost ICS, nevladne organizacije, ki daje podporo prišlekom. Oblast se je, kot je zatrdil, morala odzvati na pritisk medijev in javnosti. »A pri tem ne gre za sistemske spremembe, ampak za reševanje položaja na horuk, kar ne bo prineslo trajnega izboljšanja,« je bil prepričan.

Razdeljevanje hrane pribežnikom na ulicah Rima FOTO: Voranc Vogel
Razdeljevanje hrane pribežnikom na ulicah Rima FOTO: Voranc Vogel
Da nekomu uspe zaprositi za azil v Rimu, je samo ena pot – noč moraš preživeti na mrazu, na asfaltu pred kvesturo na Via Patini, in samo upaš lahko, da boš med desetimi srečneži, ki jih bodo sprejeli.« Tako so na facebooku zapisali predstavniki nevladne organizacije Baobab Experience, ki pomaga pribežnikom v italijanskem glavnem mestu. Vsak večer, ko se znoči, jim na zbirališče na Vii Tiburtini prinesejo obleke in pakete hrane. V bližini jih zdravstveno oskrbuje mobilna medicinska enota.

»Veliko jih spi kar na železniški postaji, saj dokler posameznik uradno ne zaprosi za azil, ga ne sprejmejo v katerega od zbirnih centrov,« je povedala Valeria Carlini, podpredsednica humanitarne organizacije Consiglio Italiano per i Rifugiati v Rimu. »Do takrat navadno mine pet, šest ali celo 11 mesecev.« Po njenih besedah se položaj pribežnikov v Italiji močno slabša, saj se pod vlado Giorgie Meloni znižuje raven njihovih pravic, težje pridobijo tudi dovoljenje za bivanje in delo. Sogovornica je poudarila, da čeprav se politika še tako trudi, ji ne bo uspelo ustaviti ljudi, ki v Evropi iščejo zatočišče. Skrbijo jo tudi dogovori s Tunizijo v zvezi s preprečevanjem nezakonitega priseljevanja, saj izpostavlja, da ta država niti minimalno ne spoštuje človekovih pravic. To se je pokazalo tudi v primeru umrle matere in otroka, ki ju je tunizijska oblast na libijski meji spodila nazaj v puščavo. Zelo sporen je po njenem mnenju tudi dogovor z Albanijo, kamor naj bi »izvažali« ljudi, ki so nezakonito vstopili v Italijo.

Ker pribežnikov ne vidijo, jih tudi manj motijo

Dogovor med Rimom in Tirano lahko spet poveča pritisk na balkansko migrantsko pot, kjer so lani po podatkih Frontexa sicer zaznali 31-odstotni upad nezakonitih prestopov zunanjih mej EU v primerjavi z letom prej. Prebivalcev krajev na obeh straneh meje med Hrvaško ter Bosno in Hercegovino prizori množic pribežnikov ne vznemirjajo več tako kot pred leti, ker sta oblasti dveh držav odstranili divje tabore.

Kako se v teh dneh čuti migrantska kriza na hrvaški strani meje z Bosno in Hercegovino, smo se poskušali prepričati pretekli petek. Pristojni na tamkajšnji policijski upravi in v občini Cetingrad se o tej temi z nami niso želeli pogovarjati, zato smo prelepe kraje v neposredni bližini skrajnega severozahoda BiH obiskali sami. Tihe vasice, v nekaterih so še vidne sledi razdejanja vojne z začetka 90. letih prejšnjega stoletja, so samevale, smo pa v eni od njih pred hišo zmotili lokalnega čebelarja Petra in njegovo sosedo Marino, ki sta se družila ob kavi. »Vemo, da pribežniki prihajajo in odhajajo, kdaj koga celo srečamo, ko pešači mimo, in se pozdravimo, to pa je tudi vse. Čeprav se vam zdi, da ni nikjer nikogar, je policije polno, vozijo se v avtomobilih brez oznak, zato jih ne opazite. Ljudje opravljajo svoje delo, verjetno tudi zato pribežnikov ne vidimo več toliko kot nekoč,« nas je poučil Petar in pozneje se je izkazalo, da je res tako. V vsakem vozilu, ki smo ga srečali v teh krajih in ni imelo slovenskih registrskih oznak (izseljenci iz BiH, ki so se za konec tedna vračali domov), je bilo polno uniformiranih policistov.

image_alt
Brez vizuma se lažje beži pred revščino

Avtorica knjige o balkanski migrantski poti dr. Marijana Hameršak z zagrebškega inštituta za etnologijo in folkloristiko opozarja, da se razmere spreminjajo iz tedna v teden, so pa ti kraji vedno v zgodovini bili takšna ali drugačna pot za pribežnike. »Hrvaška je bila tarča ostrih kritik zaradi nasilnega vračanja pribežnikov, zato je danes tega gotovo manj, in če obstaja, poskrbijo, da se ga ne vidi. Pribežniki ne motijo prebivalcev, če jih ne vidijo. Kar smo se naučili iz preteklih let, je to, da ograja in žica tokov ljudi ne moreta ustaviti. Usmeri jih na bolj nevarne predele, kjer jih več utone, denimo, v Kolpi, a čez mejo pridejo,« je povedala sogovornica.

Manj poročanja o nasilju ne pomeni, da tega ni

Varuhi človekovih pravic iz avstrijske podružnice Amnesty International so pred kartakim obiskali kraje na obmejnem območju med Hrvaško in severozahodom BiH, da bi preverili, kakšne so razmere na nekoč kritičnem odseku balkanske migrantske poti, ki je slovel po nasilnem ravnanju policije in nasilnem vračanju ljudi. »Vtisi so pretresljivi. Brez izjeme so nam vsi begunci, ne glede na to, ali so iz Sirije, Maroka, Egipta ali na sveže prebegli ljudje iz Gaze, pripovedovali o nasilju hrvaške policije. Srečali smo mladoletnike z urezninami, ranami od ugrizov psov, mnogi pa so nam povedali, da jim hrvaška policija med 'pushbacki' razbija telefone in jemlje oblačila.« To je v svojem poročilu po obisku obmejnega območja zapisala Shoura Hashemi, direktorica AI Austria.

O nasilju hrvaške policije se kljub temu ne govori toliko kot nekoč. Aktivist za pravice pribežnikov na balkanski poti Petar Rosandić, ki sicer živi na Dunaju, redno pa obiskuje kraje na tem delu migrantske poti, nam je pojasnil, da je skrajnega nasilja nad pribežniki morda res manj, predvsem pa se stopnja nasilnega vedenja spreminja od policijske postaje do policijske postaje oziroma je močno odvisna od značaja posameznega policista na obhodu meje. »Seveda to, da se o nasilju manj poroča in manj govori, nikakor ne pomeni, da nasilja na meji ni več. Ni pa nikakor mogoče vseh metati v isti koš. Imate območja, kjer jih še vedno pretepejo, in druga, kjer jim zgolj razbijejo telefon ter pošljejo nazaj v Bosno in Hercegovino,« je povedal Rosandić, predsednik nevladne organizacije SOS Balkanroute.

Ali policija še vedno pretepa prebežnike, smo povprašali tudi lokalne prebivalce v Cetingradu. »Kakšnega gotovo. A to raje vprašajte policijo, saj veste, da ni dobro, da se človek izpostavlja,« nam je v enem od gostinskih lokalov dejal domačin, ki je prosil, naj ga ne imenujemo.

INFOGRAFIKA: Delo
INFOGRAFIKA: Delo
Migranti iz Azije in Afrike pred železniško postajo v Sarajevu leta 2018. FOTO: Elvis Barukcic/Afp
Migranti iz Azije in Afrike pred železniško postajo v Sarajevu leta 2018. FOTO: Elvis Barukcic/Afp
»Ignoriranje policijskega nasilja je po Rosandićevi oceni v veliki meri tudi posledica tihe privolitve javnosti ciljnih držav, da nekdo nekje daleč stran opravi »umazano delo« ter tako čim dlje stran in čim dalj časa zadrži čim več pribežnikov. Ne glede na njihov izvor, če so z vojnih območij ali držav, kot je Maroko, pribežnikov na mučni poti v Evropo ne povezujejo le trpke izkušnje z mejnimi organi, podobne so tudi njihove želje, ambicije in cilji. »Vsi omenjajo, da želijo službo, varnost in perspektivo. Vsi, s katerimi smo se pogovarjali, so motivirani za delo, želijo delati, uspelo se jim je prebiti tako daleč in na poti premagati zelo težke življenjske situacije. Zakaj jim Evropa in mi ne damo priložnosti, jih izučimo za dela in panoge, v katerih imamo že zdaj zelo velik primanjkljaj delovne sile,« se je vprašala direktorica avstrijskega AI. Pri tem je spomnila na hitro staranje prebivalstva v Evropski uniji, ki bo v prihodnje zgolj še pripomoglo k povečanju težav z iskanjem novih delavcev.

Novi pakt in spremenjena paradigma

Večina držav iregularnih migracij ne dojema kot priložnosti, ampak predvsem kot dokaz neuspeha EU. Odkar se je azilni sistem na stari celini med begunsko krizo v letih 2015 in 2016 podrl kot hišica iz kart, je bila njegova prenova na vrhu prednostnih nalog Unije. Po dolgoletnem pogajalskem procesu, ki so ga zaznamovale blokade in na koncu ne najbolj jasne kompromisne odločitve, je bila sredi maja končno sprejeta nova ureditev. Zakonodajni sveženj na skoraj tisoč straneh naj bi v celoti sicer začeli izvajati leta 2026, a že po sprejetju je veliko negotovosti, ali bo EU z njim kos vse težjemu položaju.

Vračanje ljudi, ki nimajo pravice do zaščite, je že tako ena od najšibkejših točk azilnega sistema EU, ki načenja njegovo verodostojnost. V zadnjih letih Uniji ni uspelo vrniti niti četrtine oseb z odločbami za vrnitev. Zatekati se je začela v kupčije s tranzitnimi državi, kot sta Egipt ali Tunizija, ki se v zameno za finančno pomoč zavežejo k bolj konstruktivni drži pri omejitvi tokov. Od leta 2015 evropsko ukvarjanje spremljajo razprave o »kvotah«, s katerimi bi razbremenili vstopne države. Sistem nikoli ni deloval, saj je del držav na čelu z Višegrajsko skupino – tudi Slovenija in še nekaj drugih članic, kot sta Avstrija ali Danska, je bilo bolj na tej strani – zavračal vsakršno obveznost sprejetja prosilcev za azil iz drugih držav. Neobvladani migracijski tokovi so od leta 2015 paralizirali tudi delovanje schengenskega sistema, ki je ena največjih pridobitev povojne evropske integracije.

Ladja italijanske obalne straže s prebežniki na krovu pred obalo Lampeduse FOTO: Yara Nardi/Reuters
Ladja italijanske obalne straže s prebežniki na krovu pred obalo Lampeduse FOTO: Yara Nardi/Reuters

Z revščino v Afriki, vojnami na Bližnjem vzhodu in drugimi krizami se bo migracijski pritisk na Evropo predvidoma povečeval. Lani je bilo v EU spet registriranih več kot milijon prošenj za azil. Sprejeti sveženj temelji na novem realizmu s strožjimi prijemi za obvladovanje tokov. Predvsem postopki na zunanji meji naj bi preprečevali, da ekonomski migranti, ki niso upravičeni do zaščite, vstopijo v EU. Nova ureditev predvideva zaprte centre na vstopnih točkah, od koder bi ljudi, ki ne izpolnjujejo pogojev za zaščito, tudi družine z otroki, po hitrem postopku vrnili v njihove domovine. Države naj bi vzpostavile centre z dovolj prostora za 30.000 ljudi. A če sistem spet ne bo deloval, državam na zunanjih mejah EU najbrž ne bo ostalo drugega, kot da ljudem dovolijo nadaljevanje poti.

image_alt
Nova azilna hiša iz kart

Negotovost na evropski ravni bo najverjetneje prepričala ciljne države, kakršna je Danska, da bodo še naprej vztrajale pri lastnih ukrepih za zaostrovanje azilne politike. S »spremembo paradigme«, ki sta jo vladi pod vodstvom socialdemokratske premierke Mette Frederiksen in njenega desnosredinskega predhodnika, sedanjega zunanjega ministra Larsa Løkkeja Rasmussena, opravičili kot način za ohranitev socialne države, se je danska begunska politika odmaknila od tradicionalne dolgoročne zaščite in vključevanja k poudarku na začasni podpori in zgodnjem vračanju. S tem je, kakor pravijo kritiki, prišleke poskušala odvrniti od prihoda v državo in motivirati tiste, ki so že na Danskem, da se vrnejo domov.

Mjølnerparken na robu danske prestolnice je verjetno medijsko najbolj razvpita soseska, kjer večinsko živijo ljudje, ki ne prihajajo z Zahoda. FOTO: Gašper Završnik
Mjølnerparken na robu danske prestolnice je verjetno medijsko najbolj razvpita soseska, kjer večinsko živijo ljudje, ki ne prihajajo z Zahoda. FOTO: Gašper Završnik
Sredi devetdesetih sta se, kmalu po tem ko sta se na Dansko preselila iz Libanona, v Mjølnerparknu ustalila tudi starša Hasana Alija El Manakija. FOTO: Gašper Završnik
Sredi devetdesetih sta se, kmalu po tem ko sta se na Dansko preselila iz Libanona, v Mjølnerparknu ustalila tudi starša Hasana Alija El Manakija. FOTO: Gašper Završnik
Pred časom je nordijska država, denimo, kot prva v EU preklicala dovoljenje za prebivanje določenemu številu sirskih beguncev, potem ko so se po njihovem mnenju varnostne razmere v delih države stabilizirale in omogočajo povratek. Prav tako je parlament sprejel zakon, ki teoretično dovoljuje, da bi prosilce za azil premestili v centre v tretjih državah, denimo v Ruando. Spreminjajoč, manj toleranten odnos nekoč do priseljencev odprte in tolerantne Danske, mnogi vidijo tudi v »socialnem inženiringu« v soseskah, kjer večinoma živijo ljudje, ki ne prihajajo z Zahoda. Ena od takšnih, verjetno medijsko najbolj razvpita, je blokovsko naselje Mjølnerparken na robu trendovske in vse bolj gentrificirane četrti Nørrebro v danski prestolnici.

Mjølnerparken v zadnjem času zaradi obsežnih obnovitvenih del ne kaže najbolj privlačne podobe, toda za gradbenimi odri se skriva urejen kompleks nizkih in neizstopajočih stavb, obkroženimi z zelenimi površinami, igrišči in kolesarskimi stezami, ki delujejo skoraj arhetipsko skandinavsko. Opečnati bloki so bili v osemdesetih letih zgrajeni za danski srednji razred, s spreminjajočo se demografsko sliko v državi pa so neprofitna stanovanja – tudi po nareku pristojnih služb – postala dom predvsem za priseljence z Bližnjega vzhoda in delno tudi nekdanje Jugoslavije.

Sredi devetdesetih sta se kmalu po tem, ko sta se na Dansko preselila iz Libanona, v tem predelu Københavna ustalila tudi starša Hasana Alija El Manakija. Odraščanja v Mjølnerparknu se zgovorni 25-letnik spominja s toplino, prav tako je v njegovem pripovedovanju zaznati močno navezanost na sosesko, kjer si je dvorišče delil z vrstniki iz Palestine, Iraka, Somalije, Turčije ter Bosne in Hercegovine. »Vzpostavili smo krasno skupnost, vezi so bile zelo močne. Nikoli nismo imeli problemov,« nam je povedal študent gradbeništva. »Mjølnerpark imam zelo rad, kar je tudi razlog, da sem tu že vse življenje.«

A kar je za El Manakija zgled urejene, delujoče in integrirane multietnične soseske, je za oblast primer »geta« oziroma ene od »lukenj na zemljevidu Danske«, kjer, kakor je brati v poročilu, prevelik delež prebivalcev ne prevzema dovolj odgovornosti, ne uporablja danščine, ni aktivno vključen v družbo in na trg dela ter ne »sprejema danskih vrednot in norm«. Prav tako naj bi se po vladni razlagi v nekaterih izmed naseljih razraščale nasilne tolpe. Z eno od njih, ki je delovala v Mjølnerparku, naj bil povezan tudi v zaporu radikalizirani Omar El Husein, ki je pred devetimi leti v terorističnem napadu v prestolnici ubil dva človeka in ranil pet policistov.

Mjølnerparken pred prenovo leta 2018 FOTO: Andrew Kelly/ Reuters
Mjølnerparken pred prenovo leta 2018 FOTO: Andrew Kelly/ Reuters

Problem segregacije je po mnenju politike tako velik, da vlada od leta 2010 vsakega decembra objavi imena četrti z neprofitnimi stanovanji, ki jih šteje za geta. Da se naselje, v katerem živi več kot tisoč ljudi, uvrsti na neslavni seznam, mora izpolnjevati dva od štirih meril, povezanih s stopnjo brezposelnosti, razširjenostjo kriminala, ravnjo izobrazbe in višino dohodka v primerjavi z regijskim povprečjem. Pri tem pa mora biti vedno izpolnjeno še eno – ključno – merilo, in sicer da je najmanj polovica prebivalcev prva ali druga generacija priseljencev »nezahodnega izvora«.

Leta 2018 je takratna konservativna administracija Løkkeja Rasmussena šla še dlje od vsakoletnega osveževanja seznama in s široko parlamentarno podporo sprejela zakonodajo, katere cilj je odprava »getoiziranih« sosesk v državi. Za ta namen je pripravila niz ukrepov, ki za določene prekrške, storjene v teh soseskah, predvideva višje kazni, in družine sili, da svoje otroke pošiljajo v vrtec od prvega leta starosti. Prav tako zakon v soseskah, ki so na seznamu pet let zapored, delež neprofitnih stanovanj omejuje na največ 40 odstotkov. Za doseganje cilja bodo oziroma so že v številnih okrožjih porušili oziroma privatizirali bloke s socialnimi najemninami, kar pomeni, da se bo moralo na koncu več kot 10.000 ljudi v različnih delih Danske preseliti v nove domove.

image_alt
Konec iluzij na evropskih mejah

Načrt vlade, ki mora biti dosežen do leta 2030, je socialno in etično premešati naselja, kot je Mjølnerparken, kjer je ob sprejetju zakona več kot 80 odstotkov od približno 1600 prebivalcev imelo migrantsko ozadje iz »nezahodnega« sveta, kamor vlada uvršča skoraj vse države, razen članic EU, Zahodne Evrope, ZDA, Kanade, Avstralije in Nove Zelandije.

Oblast se je od sprejetja zakona zamenjala, toda premierka Mette Frederiksen od nastopa mandata pred petimi leti nadaljuje politiko svojih konservativnih predhodnikov. Vmes so vladajoči socialdemokrati sicer odpravili močno zaznamovano poimenovanje »geto« in ga zamenjali z izrazom »vzporedna družba«, kar pa, seveda, še zdaleč ni odpravilo stigme. To opaža tudi Tobias Birk Gregory, ki s pravnimi in drugimi nasveti pomaga prebivalcem v Mjølnerparknu. Po njegovem mnenju je zakonodaja usmerjena proti nebeli populaciji in je zelo rasistična, saj je odločilno merilo, ki soseske opredeljuje kot geta, etnična pripadnost najemnikov. »Samo na Danskem ljudi kategoriziramo na zahodnjake in nezahodnjake,« je kritično dejal.

Kolateralna škoda in vprašljivi zgled

Antropologinja na Univerzi v Å​lborgu Marie Stender pravi, da za zdaj še ni mogoče napovedati, kakšne bodo posledice zakona o vzporednih družbah. »Prezgodaj je reči, ali zdravilo deluje,« je dejala sogovornica, ki je v svoje raziskave vključila več sto ljudi, ki živijo v omenjenih soseskah, z nekaterimi pa tudi opravila poglobljene intervjuje. »Lahko pa govorimo o stranskih učinkih in na podlagi naših študij lahko rečemo, da obstaja skrb, da bi zakon še poglobil izključenost nekaterih skupin, ki že tako menijo, da niso del danske družbe.«

Majken Felle je na Danskem postala eden najbolj znanih obrazov boja proti socialnemu eksperimentu v multietičnih soseskah. FOTO: Gašper Završnik
Majken Felle je na Danskem postala eden najbolj znanih obrazov boja proti socialnemu eksperimentu v multietičnih soseskah. FOTO: Gašper Završnik
Antropologinja na Univerzi v Ålborgu Marie Stender pravi, da za zdaj še ni mogoče napovedati, kakšne bodo posledice zakona o vzporednih družbah. FOTO: Gašper Završnik
Antropologinja na Univerzi v Ålborgu Marie Stender pravi, da za zdaj še ni mogoče napovedati, kakšne bodo posledice zakona o vzporednih družbah. FOTO: Gašper Završnik
Kljub nasprotovanju stanovalcev, ki so se zaradi po njihovem mnenju diskriminatorne formulacije zakona obrnili tudi na sodišče Evropske unije v Luksemburgu, se vladni načrti izvajajo naprej. V Mjølnerparknu, denimo, je morala neprofitna organizacija Bo-Vita prodati dva od štirih blokov oziroma dobro polovico od 560 stanovanjskih enot, ki jih je imela v lasti. Najemnikom, ki so se morali izseliti, so morali po zakonu zagotoviti alternativno stanovanje, kar je v nekaterih primerih pomenilo selitev na drugi konec mesta in nemara celo v slabše razmere.

Med prizadetimi prebivalci je bila tudi Majken Felle, ki je postala eden najbolj znanih obrazov boja proti socialnemu eksperimentu v multietičnih soseskah. »Zakon bolj ali manj neposredno meri na muslimanske priseljence in njihove potomce. Kot Danka se zato na neki način počutim kot kolateralna škoda, toda še vedno sem morala zapustiti dom in sosede,« je povedala 50-letna učiteljica, ki je prepričana, da vladna namera ni le diskriminatorna, ampak temelji tudi na »zlagani narativi«.

Koliko prebivalcev se je moralo izseliti iz Mjølnerparkna, za zdaj ni znano, saj je nekaterim uspelo dobiti stanovanje v enem od dveh neprivatiziranih blokov, med njimi je bila tudi Majken Felle. »Uničili so del skupnosti, nekateri morali oditi, kar je zelo tragično. Rada pa povem tudi, da nas je ta izkušnja še dodatno povezala in okrepila,« je poudarila in dodala, da se bodo tudi v prihodnje trudili, da bo na koncu zmagala pravica in da bo zakon padel.

image_alt
Ko meje med skrajno in zmerno desnico ni več

Čeprav bo takrat za mnoge soseske v državi že lahko prepozno, bi s tem od posnemanja danske vlade odvrnili oblasti v drugih držav po Evropi. Z idejo, ki spominja na danski zakon, se je pred časom že spogledovala politika na sosednjem Švedskem. Pa vendar, kakor je za Delo pojasnila docentka za politične vede na Univerzi v Göteborgu Andrea Spehar, česa podobnega danskemu »zakonu o getih« za zdaj še ni bilo na dnevnem redu vladajoče koalicije švedskega premiera Ulfa Kristerssona.

Kljub temu pa Švedska po begunski krizi leta 2015 – tako kot njena zahodna soseda – zagovarja politiko, ki znižuje standarde in državo dela manj privlačno za morebitne pribežnike. »Ključna sprememba je uvedba začasnih dovoljenj za prebivanje namesto dovoljenj za stalno prebivanje kot glavnega pravila za tiste, ki jim je bil azil odobren leta 2016,« je poudarila Andrea Spehar in povedala tudi, da je vlada začela obsežno spremembo migracijske zakonodaje. »Koalicija si prizadeva zaostriti pogoje in zahteve za združevanje družin, delovno migracijo in švedsko državljanstvo. Vlada je volivcem prav tako obljubila, da bo zakonodajo o azilu prilagodila tako, da ne bo bolj radodarna, kot to zahteva katerakoli država članica po pravu EU, in se zavzela za otežitev bivanja v državi brez dovoljenja,« je dejala sogovornica. Nekateri ukrepi so že bili sprejeti, drugi so še v postopku.

____

EU
EU
Projekt sofinancira Evropska unija v okviru subvencijskega programa evropskega parlamenta za dejavnosti obveščanja. Evropski parlament ni bil vključen v pripravo projekta in ne odgovarja za podane informacije in stališča.

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine