Kako diha mesto na najbolj vroč dan

Gradbeni delavci delajo, da sploh kaj zaslužijo, na Onkološkem inštitutu Ljubljana se zaradi slabega delovanja centralne klimatske naprave hladijo z ventilatorji.
Fotografija: Najbolj problematične so čakalnice specialističnih ambulant na ljubljanskem onkološkem inštitutu. FOTO: Leon Vidic
Odpri galerijo
Najbolj problematične so čakalnice specialističnih ambulant na ljubljanskem onkološkem inštitutu. FOTO: Leon Vidic

Ekstremno vreme vedno najbolj prizadene najšibkejše – bolnike, starejše, fizične delavce na prostem, tiste z ekonomskega in družbenega dna. Prisluhnili smo njihovemu dihanju v Ljubljani na najbolj vroč junijski dan.

Na gradbišču petzvezdičnega hotela, v katerega je 40 milijonov evrov vložil večinski lastnik in direktor Zlatarn Celje Bojan Albreht, so si Tomaž, Sebastjan in Nedžad razgrete glave ohladili pod močnimi curki hladne vode iz pip na robu gradbišča. Skozi mokro kožo so takoj udarile kapljice potu. »Uf, je vroče,« je zavzdihnil eden. Hidroizolaterji iz podjetja Kern – trije od okoli 70 delavcev petih podjetij, ki gradijo hotel –, so začeli delati že ob petih zjutraj, da bodo lahko tudi prej končali. Drugi delavci delajo tudi v najhujši vročini, povedo krepki fantje, čeprav pravilnik o varnem delu zapoveduje, da je treba delo na prostem prekiniti, ko se temperature dvignejo nad 28 stopinj Celzija.



Vodja gradbišča, ki želi ostati neimenovan, vprašam, zakaj del ne premaknejo na večerne ure. Odvrne, da so delavcem to predlagali, vendar niso bili za to. »Vajeni so delati cele dneve,« v najhujši vročini ali najhujšem mrazu. »Kdor ne zdrži, zbeži v senco.« Povprečno neto urno plačilo je med 3,8 in pet evrov. Če bodo delali 250 ur, vedo, da bodo nekaj dobili, če le 150, vedo, da nič. Najbolj zagnani so najbolj deprivilegirani – tuji delavci, na gradbišču jih je okoli 80 odstotkov. Popoln model izkoriščanja.
Vsak dan si napredek del pride ogledat tudi Albreht. V poškrobljeni beli srajci, s črnimi raybankami in poslovno aktovko je prišel preverit napredovanje del tudi ob našem obisku. Delovnih razmer ni komentiral.

Pravilnik o varnem delu določa, da je treba intenzivnost dela zmanjšati ali delo prekiniti, ko se temperature zvišajo nad 28 stopinj Celzija, a nekateri delavci na gradbišču hotela delajo tudi v najhujši vročini. FOTO: Leon Vidic
Pravilnik o varnem delu določa, da je treba intenzivnost dela zmanjšati ali delo prekiniti, ko se temperature zvišajo nad 28 stopinj Celzija, a nekateri delavci na gradbišču hotela delajo tudi v najhujši vročini. FOTO: Leon Vidic

 

V čakanju na obnovo centralne klimatske naprave


Vročina zaradi nespametnih arhitektov, ki so stavbo oblekli v steklo, in slabega delovanja centralne klimatske naprave – njeno obnovo načrtujejo prihodnje leto – tepe tudi bolnike in osebje na Onkološkem inštitutu Ljubljana. Znajdejo se tako, da prostore zjutraj prezračijo, tiste, ki so brez oken ali so bolj izpostavljeni soncu, so opremili z ventilatorji, sobe s težjimi bolniki pa s sobno klimo, ki sicer ni najboljša rešitev, pravi strokovni direktor Onkološkega inštituta Ljubljana Viljem Kovač, a brez nje ne gre.

Hlajenje je energetsko veliko bolj potratno kot segrevanje. »Če želimo prostor ohladiti za eno stopinjo, porabimo enako energije, kakor če ga želimo segreti za tri,« pravi Kovač, ki se zaveda, da se bomo morali v prihajajočem obdobju vsi obnašati bolj racionalno.




Najbolj problematične na onkološkem inštitutu so čakalnice specialističnih ambulant, skozi katere gre dnevno med 600 in 700 ljudi, pove glavna sestra Mateja Pangerc. Pred ambulanto za kontrolo pred obsevanjem so bili zgodaj dopoldne zasedeni že vsi stoli, ni bilo še pretoplo, a je bilo čutiti, da zmanjkuje zraka. Pacienti in njihovi spremljevalci so potrpežljivo čakali, da sestra zakliče njihovo ime. Žejo si lahko potešijo z vodo iz plastičnih balonov ali pipe – a ne v vseh delih inštituta –, kmalu bodo na hodnike namestili pitnike. Gospa z lasuljo in rdečo šminko se je hladila z rdečo pahljačo. Ne razume slovensko, nakaže sin, ko poskušam načeti pogovor.

Stanovalci doma upokojencev Tabor so se hladili s sladoledom. FOTO: Voranc Vogel
Stanovalci doma upokojencev Tabor so se hladili s sladoledom. FOTO: Voranc Vogel


S pogledom se srečava z gospo s pobrito glavo, ki komaj opazno prikima. »Glede na zdravstveno stanje in vsakodnevne obiske na onkološkem inštitutu mi je tu absolutno prehladno, in je sprememba temperature, ko pridem ven, tista, ki še dodatno utruja. Nosim debelejša oblačila, se pokrivam in potrebujem kar nekaj časa, da se privadim na to temperaturo. Zebe me,« pove Bogdana Pribevski, ki se na obsevanja zadnji mesec vozi iz Maribora. Včasih tudi pet ur za deset minut obsevanja.
 

Še dobro, da je Ljubljana zelena


Mesta so toplotni otoki. Dobro, da je Ljubljana zelena; travnate površine in drevesa vpijajo vročino betona in asfalta ter zagotavljajo pribežališče mestnim prebivalcem. Onkološki bolniki in svojci v času obiskov posedajo v parku pod visokimi platanami, okoli njih pa se sprehajajo debele mačke in golobi.

Tudi prebivalci doma upokojencev doma Tabor dopoldne preživljajo v prijetni senci parka pred domom. Po letu 2012, ko so izvedli energetsko sanacijo doma, namestili klimatske naprave na vse hodnike, na negovalnih oddelkih pa tudi v sobe, z vročino nimajo več težav, trdi namestnica direktorice Zlata Marin. Zjutraj vso hišo tudi naravno prezračijo, prebivalce pa čez dan spodbujajo k pitju tekočine. »Starostnik, ki veliko sedi ali leži, tudi ne mara, da je prehladno. Tistim, ki želijo namestiti klimo v sobi, to dovolimo,« pravi Marinova.

Zaradi Parkinsonove bolezni zelo težko prenašam vse, kar je nad 28 stopinj, pravi stanovalka doma Tabor Danijela Kristina. FOTO: Leon Vidic
Zaradi Parkinsonove bolezni zelo težko prenašam vse, kar je nad 28 stopinj, pravi stanovalka doma Tabor Danijela Kristina. FOTO: Leon Vidic


A 86-letna gospa Danijela Kristina pove drugače. »V sobi imam ventilator, klime pa mi ne dovolijo namestiti. Gospa Marin mi je dejala, da imajo pravico do nje samo tisti, ki stanujejo višje od šestega nadstropja, jaz sem v petem, a zaradi Parkinsonove bolezni zelo težko prenašam vse, kar je nad 28 stopinj. Ponoči sobo prezračim, zjutraj pa okno zaprem, saj vanjo že ob sedmih posije sonce. Pokomandiram moža, si skuham kavo, vzamem zdravila in naredim en krog, da se prezračim,« pravi zgovorna gospa, ki ima na negovalnem oddelku dementnega moža.

​Najbolj vroč dan v letu ni več le eden. Podnebne projekcije za Slovenijo kažejo, da se bo število vročih dni do konca stoletja povečalo pri vseh treh scenarijih izpustov toplogrednih plinov, prav tako število in trajanje vročinskih valov. V zadnjih petih letih je zaradi vročine umrlo 225 ljudi več, kot je bilo pričakovano. Država pa z ukrepi za blaženje in prilagajanje podnebnim spremembam še kar odlaša.

Preberite še:

Komentarji: