Martinovanje je najprej dan hvaležnosti naravi

Martin je slovel po skromnosti, a danes zahvalni dan ne more biti stiskaški, saj sta se obe nasprotji skozi zgodovino povezali.
Objavljeno
07. november 2018 17.30
Posodobljeno
07. november 2018 17.30
Za martinovo je bilo lani veselo tudi na Trgu Leona Štuklja v Mariboru. Foto Tadej Regent
Ptuj – Prihajajoči konec tedna bo najbolj vinsko obdobje vsega leta. Do nedeljskega martinovega bo letošnji vinogradniški pridelek po vsej deželici tolikokrat krščen, ime škofa Martina tolikokrat izgovorjeno in kozarci z moštom tolikokrat nagnjeni, da ga ni junaka, ki bi mu to uspelo prešteti. Zato bo treba le izbrati kraj in družbo, v kateri se bo letošnji mošt spremenil v vino po merilih in običajih, ki nam osebno še kaj pomenijo.

Martinovanja so zadnja leta vse bolj podobna nekakšnim festivalom, veselicam in preobilnim pojedinam, s tem pa pospešeno izgubljajo svoj pravi pomen in poslanstvo. Popačijo izjemen trenutek v naravnem gospodarskem letu in izkrivljajo podobo in vrednote svetega Martina. Dan pogreba tega izjemnega, skromnega in pobožnega moža (11. novembra 397. leta so ga namreč pokopali v Candesu severno od Toursa v Franciji) je zaradi njegove izredne priljubljenosti med ljudmi postal njegov godovni dan, zaradi položaja v koledarju pa najprimernejši dan za dokončanje opravil na zemlji, za zahvalo naravi, za obračun letine in za obračune z vsemi tistimi, ki so skozi leto pri obdelavi, pridelavi in pospravljanju pridelkov sodelovali. Od vsega tega pa je odvisno, kako bodo preživeli prihajajoče mrzlo obdobje, v katerem narava ne bo delila svojih dobrot vsevprek.

Sveti Martin je vse življenje slovel po izjemni skromnosti. Zahvalni dan pa ne more biti beraški in stiskaški, a sta se vseeno obe nasprotji skozi zgodovino trdno povezali. Martina seveda ni nihče nič vprašal, kar naprtili smo mu nalogo, ki je zagotovo ne bi bil hotel nikoli sprejeti. Ni bilo prvič. Prvič so ga ljudje v Toursu (leta 371 ali 372) izbrali in razglasili za škofa, čeprav si sam takega položaja sploh ni želel. Hotel se je skriti nekam, kjer ga ne bi našli, a se mu v lopi med gosmi ni posrečilo ostati skrit, dokler si ljudje in cerkev ne bi izbrali drugega škofa. Gosi so ga z gaganjem izdale in s tem je nehote na smrt obsodil nebroj teh živalih skozi vsa dosedanja stoletja, da so postale obvezna pečena dobrota na martinovanjski mizi.

image
Karikatura Marko Kočevar

Martinove pojedine

Gosi, obdane z mlinci in rdečim zeljem, so pri nas (drugod jim dodajajo tudi drugačne priloge) nepogrešljive in zagotovo v vsej deželi nimamo toliko živih gosi, kolikor jih ob martinovanjih pojemo. V Halozah na primer njihovo vlogo zlahka prepustijo petelinu, purici ali kar kokoši, da je le dovolj obilna dobrota sredi mize. Če že drugega ni mogoče spremeniti pri tem spopadu obilnosti in izvirne Martinove skromnosti, se ob polni mizi vsaj dostojno spomnimo našega soseda Martina, rojenega leta 316 v bližnji Savariji, takratnem središču rimske province Panonije (današnji Sombotel).

Njegov oče je bil vojaški častnik in s pravkar rojenim sinom Martinom je vso družino že selil v italijansko Pavio. Tam mu je komaj desetletni fantič začel delati sive lase s svojim zagovarjanjem in sprejemanjem krščanstva, ki je le nekaj let prej postalo uradno enakovredno s preostalimi verami (leta 313). Očetu ga je le uspelo spraviti v vojaško suknjo in v Galiji je tudi on postal vojaški častnik. Severno od Pariza, v Amiensu, je nekega mrzlega zimskega jutra pred mestnimi vrati napol golemu in prezeblemu beraču poklonil polovico vojaškega plašča.

Potem je pustil vojaško službo in kar sedem let prosil, da so ga krstili in je postal učenec svetega Hilarija. Takrat se mu še sanjalo ni, da bo po njegovi smrti moral prevzeti njegovo škofovsko mesto.

Martinovanja so zadnja leta vse bolj podobna festivalom, veselicam in preobilnim pojedinam.

Sveti Martin je vse življenje slovel po izjemni skromnosti.

Bistvo je počastiti naravo in se ji zahvaliti, da je grozdje dozorelo.


Več tisoč Martinovih cerkev


image
 Cerkev sv. Martina v Srednji vasi, Bohinj Foto: Dejan Javornik

Danes po teh njegovih stopinjah teče pred leti razglašena Pot sv. Martina, kakor so jo začrtale države Evropske unije, ki so Martina leta 2016, ob 1700. obletnici njegovega rojstva, razglasile za osebnost leta. Več kot pet tisoč kilometrov je dolga ta po njem poimenovana pot in povezuje večino najbolj znanih krajev in cerkva, ki so povezane z Martinovim imenom. Samo na slovenski zemlji je njemu posvečenih okoli 120 cerkva, kapelic in krajev; v vsej Evropi pa so po njem poimenovali okoli tri tisoč cerkva in krajev, nekaj pa jih je še na drugih celinah.


Krstitelj mošta


Martin je kot časovni mejnik v koledarju tako moral prevzeti tudi mnoge vremenske pregovore in ljudske modrosti; vloga krstitelja mošta in spreminjevalca te sladke grozdne tekočine v vino pa je med vsemi temi postala v potrošniški družbi najbolj poznana. Postala je temelj za turistične prireditve celo po tistih mestih, ki tudi daleč naokoli ne premorejo niti enega samega spodobnega trsa vinske trte. Organizatorji kar tekmujejo, kdo bo pripravil bolj bučno in bolj obiskano – seveda to pomeni bolj dobičkonosno – prireditev.
image
 Foto Tadej Regent

A bistvo ni po številu obiskovalcev največje praznovanje v Mariboru, najdaljše martinovanje v Ormožu, najbolj hrupno v kakšnem gasilskem domu ali telovadnici. Bistvo je počastiti naravo in se ji zahvaliti, da je grozdje še dozorelo, da je njegov sok še sladak in da se v naravnem vrenju postopoma spreminja v vino. To pa je obredna pijača, krepčilo telesa in duha in kot vsako poživilo ali zdravilo v prevelikih odmerkih strup tako za telo kot za duha. Sveti Martin naj zato, če se že ne more izogniti svoji krstiteljski nalogi, doda ščepec svoje skromnosti vsaj pri uživanju mošta do polnoči in vina pozneje do naslednjega martinovanja.