Zob časa napada svetega Jurija
Piran: Prebivalci že desetletja opozarjajo, da staro mestno jedro na vseh koncih prenavljajo bistveno prepočasi
Odpri galerijo
Območje piranske cerkve, od koder se ponuja prelep razgled na Piran, Trst, Gradež, Triglav, Nanos in seveda ves Tržaški zaliv, vsako leto obišče več kot 150.000 turistov. Zorko Bajc pravi, da celo več sto tisoč. Zato razsuti tlak daje še dodatno sporočilo obiskovalcem.
Koliko manjka, da se ob piranski stolni cerkvi sv. Jurija ne posedejo oboki, ki so sestavni del zahtevnih in velikih temeljev te cerkve? Koliko počasnost prenove tlaka pred cerkvijo ogroža spomenik državnega pomena, prebivalce in njihove hiše, zgrajene blizu teh obokov? Vprašanje je postavil arheolog ddr. Mitja Guštin, ki meni, da gre pri počasni prenovi za neodgovornost investitorja, piranske občine, in povezanih strokovnih služb.
Pirančani že desetletja opozarjajo, da staro mestno jedro na vseh koncih prenavljajo bistveno prepočasi. Tudi tlak pred njihovo najznamenitejšo cerkvijo je zaradi zoba časa že pred leti doživel prva posedanja, mestna uprava pa je problem nekaj let »reševala« tako, da je udrti tlak preprosto označila s stožcem in trakom. Tako je nekaj časa zgolj opozarjala na nevarno past v tlaku 150.000 turistov, kolikor jih vsako leto obišče okolico cerkve in tamkajšnje razgledne točke.
Pred natanko letom dni je zavod za varstvo kulturne dediščine izdal kulturnovarstvene pogoje za rekonstrukcijo tlaka in ureditev odtoka padavinske vode. Občinska uprava je poskrbela, da so lani od 16. septembra do 8. oktobra arheologi opravili prvi del raziskav. Našli so sedem zidanih in ometanih grobnic (deset grobov) iz poznega srednjega veka, verjetno za tedanje uglednejše meščane, ter nekaj ostankov okostij in razbite lončevine iz 16. in 17. stoletja. Med arheološkimi izkopavanji so tako ugotovili, da je treba spremeniti sprva načrtovani potek odvoda padavinske vode in poskrbeti tudi za drugačen priključek cerkvene greznice na javno kanalizacijsko omrežje. Zato so morali spremeniti konservatorski načrt in projektno dokumentacijo.
Šele po izdelavi nove dokumentacije, za kar so potrebovali skoraj pol leta, je občina 26. marca lahko podala novo vlogo za kulturnovarstvene pogoje, te so na ZVKDS pripravili konec aprila in z njimi seznanili občino. Občina je zdaj poslala zavodu vlogo še za kulturnovarstveno soglasje. Če ga bodo dobili ta mesec, bodo potem objavili javno naročilo.
»Zato bodo arheologi in konservatorji na gradbišču spet lahko delali predvidoma v poletnih mesecih, sanacija tlaka z ureditvijo infrastrukture bo končana do jeseni. Izvajalec del bo izbran na podlagi javnega naročila ob izpolnjevanju zahtevanih pogojev in referenc. Vrednost posegov je ocenjena na približno sto tisoč evrov,« so nam odgovorili z občinske uprave.
Po dosedanji hitrosti sodeč je težko verjeti, da bodo dela res začeli »že« poleti, toda teoretično bi jih v tako izjemnih in nujnih primerih (ko je tako in tako že vse prekopano) lahko izvajali tudi poleti s posebnim županovim dovoljenjem. Sicer so dela v tem času prepovedana. Med prenovo tlaka bo prehod mimo cerkve mogoč samo po zelenici s severne strani, ki pripada župniji.
Prav ta počasnost prenove za tlakovanje pičlih 300 kvadratnih metrov velike površine in seveda dograditev nujne infrastrukture moti domačine in tudi piranskega župnika Zorka Bajca, ki že leta opozarja na počasno prenovo mesta. »Ko so lani septembra, še poleti, začeli prenovo tlaka, sem upal, da bo končana do božiča. Decembra sem bil prepričan, da se bo to zgodilo do velike noči, zdaj pa je jasno, da se ne bo niti do poletja,« pravi župnik.
Mitja Guštin pa trdi, da napol odkopane stare piranske grobnice niso zgolj madež ob enem najpomembnejših piranskih spomenikov, temveč pomenijo tudi nevarnost, da bi dež spral prst in povzročil dodatno škodo na obokih. Lani jeseni je obilica padavin skopala rove, po katerih mačke (in druge živali) lahko pridejo s tlaka pred cerkvenim vhodom do mestnih vrtičkov pod oboki. Velika sreča je, da letošnjo pomlad ni običajnih pomladnih nalivov, ki bi še dodatno spirali odkopani material. Župnik pa dodaja, da odkopan in udrt tlak še bolj odpira pot deževnici, ki občasno zalije bližnjo arheološko jamo pod cerkvijo.
Guštin je tudi predlagal, da bi občinska uprava, morda v okviru javnega podjetja Okolje, usposobila manjšo delovno skupino mojstrov, ki bi postopoma obnavljali vse uničene piranske tlake. Toda zavod za varstvo kulturne dediščine se s takšno pobudo ne strinja. »Zamisel, da bi poseg izvajala skupina priučenih delavcev, ki bi kamne le postavljali na najvišje zaščitenih območjih, ne more biti sprejemljiva. Tu so potrebna restavratorska dela, ki pa jih lahko izvajajo le strokovno usposobljeni specializirani izvajalci. Prepričani smo, da bo z upoštevanjem danih kulturnovarstvenih pogojev in konservatorskega načrta zadani poseg uspešno izpeljan in izboljšano stanje kulturne dediščine,« so odgovorili z ZVKDS.
Piranska župnijska cerkev sv. Jurija je ena največjih ikon slovenskega turizma, saj skoraj ni turističnega prospekta, kjer ne bi bila ovekovečena, izstopajoča na grebenu majhnega polotoka nad Tartinijevim trgom. Na tem grebenu je bilo že v antiki svetišče, prva krščanska cerkev pa je zrasla med 6. in 7. stoletjem. Kasneje so postavili baziliko oglejskega tipa, nato gotsko cerkev leta 1344. Sedanja je bila zgrajena na začetku 17. stoletja, posvečena leta 1637, najprej v beneško renesančnem, pozneje v baročnem slogu. Podporne oboke proti mestu (ki so v resnici temelji na južni strani cerkve), nad katerimi zdaj popravljajo tlak, so zgradili leta 1641. Enajst podpornih zidov, ki branijo klif in cerkev pred erozijo na severni strani, pa so gradili od leta 1663 do 1804 in jih na začetku novega tisočletja obnovili.
Malokdo ve, da je pod zelenico na severni strani le dober meter prsti, potem so kamniti oboki in praznina, več kot 30 metrov nad morjem. Ker erozija močno načenja oboke in odnaša material, se je teren večkrat udrl. Leta 2003 so delavci ob popravilu enega od takih udorov (nastala je seveda luknja do morja) našli časovno kapsulo, v steklenici zapečateno sporočilo na vlažnem papirju, zvitem v tulec, in namočeno v nekakšen terpentin. Na papirju so bila napisana imena delavcev, ki so vodili dela, župan pa je bil leta 1922 Francesco Lugnani. Župnik Zorko Bajc je fotokopijo dokumenta, svoje sporočilo in zgoščenko s sto piranskimi fotografijami vrnil pod zemljo, saj bodo čez sto ali več sto let zagotovo znova popravljali piranske oboke. Vprašanje pa je, ali bodo imeli napravo, ki bo lahko prebrala zapis na zgoščenki. V svojem sporočilu se je župnik hvalil, kako zgledno prenavljajo cerkev. Toda take ocene očitno ni mogel pripisati prenovi celega mesta.
Pirančani so te dni opozorili še na bližnjo tlakovano cesto, Ulico IX. korpusa, ki z vrhnje strani pripelje obiskovalce v mesto in je že vsaj četrt stoletja dodobra uničena. Tudi tukaj še ni bilo županskega junaka, ki bi naredil red. Ker iz obubožane občinske blagajne ni mogoče delati čudežev, se bodo morali v mestu veliko bolj zanašati na iznajdljivost. Šele tako lahko računajo na uspešno kandidaturo za kakršenkoli naziv ali prestolnico.
Pirančani že desetletja opozarjajo, da staro mestno jedro na vseh koncih prenavljajo bistveno prepočasi. Tudi tlak pred njihovo najznamenitejšo cerkvijo je zaradi zoba časa že pred leti doživel prva posedanja, mestna uprava pa je problem nekaj let »reševala« tako, da je udrti tlak preprosto označila s stožcem in trakom. Tako je nekaj časa zgolj opozarjala na nevarno past v tlaku 150.000 turistov, kolikor jih vsako leto obišče okolico cerkve in tamkajšnje razgledne točke.
Gradbišče, ki je odprto že osem mesecev, moti domačine.
Pred natanko letom dni je zavod za varstvo kulturne dediščine izdal kulturnovarstvene pogoje za rekonstrukcijo tlaka in ureditev odtoka padavinske vode. Občinska uprava je poskrbela, da so lani od 16. septembra do 8. oktobra arheologi opravili prvi del raziskav. Našli so sedem zidanih in ometanih grobnic (deset grobov) iz poznega srednjega veka, verjetno za tedanje uglednejše meščane, ter nekaj ostankov okostij in razbite lončevine iz 16. in 17. stoletja. Med arheološkimi izkopavanji so tako ugotovili, da je treba spremeniti sprva načrtovani potek odvoda padavinske vode in poskrbeti tudi za drugačen priključek cerkvene greznice na javno kanalizacijsko omrežje. Zato so morali spremeniti konservatorski načrt in projektno dokumentacijo.
Šele po izdelavi nove dokumentacije, za kar so potrebovali skoraj pol leta, je občina 26. marca lahko podala novo vlogo za kulturnovarstvene pogoje, te so na ZVKDS pripravili konec aprila in z njimi seznanili občino. Občina je zdaj poslala zavodu vlogo še za kulturnovarstveno soglasje. Če ga bodo dobili ta mesec, bodo potem objavili javno naročilo.
Grobnice pred piransko cerkvijo
»Zato bodo arheologi in konservatorji na gradbišču spet lahko delali predvidoma v poletnih mesecih, sanacija tlaka z ureditvijo infrastrukture bo končana do jeseni. Izvajalec del bo izbran na podlagi javnega naročila ob izpolnjevanju zahtevanih pogojev in referenc. Vrednost posegov je ocenjena na približno sto tisoč evrov,« so nam odgovorili z občinske uprave.
Po dosedanji hitrosti sodeč je težko verjeti, da bodo dela res začeli »že« poleti, toda teoretično bi jih v tako izjemnih in nujnih primerih (ko je tako in tako že vse prekopano) lahko izvajali tudi poleti s posebnim županovim dovoljenjem. Sicer so dela v tem času prepovedana. Med prenovo tlaka bo prehod mimo cerkve mogoč samo po zelenici s severne strani, ki pripada župniji.
Več kot leto dni za 300 kvadratnih metrov tlaka
Prav ta počasnost prenove za tlakovanje pičlih 300 kvadratnih metrov velike površine in seveda dograditev nujne infrastrukture moti domačine in tudi piranskega župnika Zorka Bajca, ki že leta opozarja na počasno prenovo mesta. »Ko so lani septembra, še poleti, začeli prenovo tlaka, sem upal, da bo končana do božiča. Decembra sem bil prepričan, da se bo to zgodilo do velike noči, zdaj pa je jasno, da se ne bo niti do poletja,« pravi župnik.
Grobnice uglednih piranskih meščanov
Mitja Guštin pa trdi, da napol odkopane stare piranske grobnice niso zgolj madež ob enem najpomembnejših piranskih spomenikov, temveč pomenijo tudi nevarnost, da bi dež spral prst in povzročil dodatno škodo na obokih. Lani jeseni je obilica padavin skopala rove, po katerih mačke (in druge živali) lahko pridejo s tlaka pred cerkvenim vhodom do mestnih vrtičkov pod oboki. Velika sreča je, da letošnjo pomlad ni običajnih pomladnih nalivov, ki bi še dodatno spirali odkopani material. Župnik pa dodaja, da odkopan in udrt tlak še bolj odpira pot deževnici, ki občasno zalije bližnjo arheološko jamo pod cerkvijo.
Guštin je tudi predlagal, da bi občinska uprava, morda v okviru javnega podjetja Okolje, usposobila manjšo delovno skupino mojstrov, ki bi postopoma obnavljali vse uničene piranske tlake. Toda zavod za varstvo kulturne dediščine se s takšno pobudo ne strinja. »Zamisel, da bi poseg izvajala skupina priučenih delavcev, ki bi kamne le postavljali na najvišje zaščitenih območjih, ne more biti sprejemljiva. Tu so potrebna restavratorska dela, ki pa jih lahko izvajajo le strokovno usposobljeni specializirani izvajalci. Prepričani smo, da bo z upoštevanjem danih kulturnovarstvenih pogojev in konservatorskega načrta zadani poseg uspešno izpeljan in izboljšano stanje kulturne dediščine,« so odgovorili z ZVKDS.
Pred cerkvijo bodo poleti še naprej obnavljali tlak.
Tu premore Piran največje »bisere«
Piranska župnijska cerkev sv. Jurija je ena največjih ikon slovenskega turizma, saj skoraj ni turističnega prospekta, kjer ne bi bila ovekovečena, izstopajoča na grebenu majhnega polotoka nad Tartinijevim trgom. Na tem grebenu je bilo že v antiki svetišče, prva krščanska cerkev pa je zrasla med 6. in 7. stoletjem. Kasneje so postavili baziliko oglejskega tipa, nato gotsko cerkev leta 1344. Sedanja je bila zgrajena na začetku 17. stoletja, posvečena leta 1637, najprej v beneško renesančnem, pozneje v baročnem slogu. Podporne oboke proti mestu (ki so v resnici temelji na južni strani cerkve), nad katerimi zdaj popravljajo tlak, so zgradili leta 1641. Enajst podpornih zidov, ki branijo klif in cerkev pred erozijo na severni strani, pa so gradili od leta 1663 do 1804 in jih na začetku novega tisočletja obnovili.
Malokdo ve, da je pod zelenico na severni strani le dober meter prsti, potem so kamniti oboki in praznina, več kot 30 metrov nad morjem. Ker erozija močno načenja oboke in odnaša material, se je teren večkrat udrl. Leta 2003 so delavci ob popravilu enega od takih udorov (nastala je seveda luknja do morja) našli časovno kapsulo, v steklenici zapečateno sporočilo na vlažnem papirju, zvitem v tulec, in namočeno v nekakšen terpentin. Na papirju so bila napisana imena delavcev, ki so vodili dela, župan pa je bil leta 1922 Francesco Lugnani. Župnik Zorko Bajc je fotokopijo dokumenta, svoje sporočilo in zgoščenko s sto piranskimi fotografijami vrnil pod zemljo, saj bodo čez sto ali več sto let zagotovo znova popravljali piranske oboke. Vprašanje pa je, ali bodo imeli napravo, ki bo lahko prebrala zapis na zgoščenki. V svojem sporočilu se je župnik hvalil, kako zgledno prenavljajo cerkev. Toda take ocene očitno ni mogel pripisati prenovi celega mesta.
Koliko počasnost prenove tlaka pred cerkvijo ogroža spomenik državnega pomena, prebivalce in njihove hiše, zgrajene blizu teh obokov?
Čudeži ali iznajdljivost
Pirančani so te dni opozorili še na bližnjo tlakovano cesto, Ulico IX. korpusa, ki z vrhnje strani pripelje obiskovalce v mesto in je že vsaj četrt stoletja dodobra uničena. Tudi tukaj še ni bilo županskega junaka, ki bi naredil red. Ker iz obubožane občinske blagajne ni mogoče delati čudežev, se bodo morali v mestu veliko bolj zanašati na iznajdljivost. Šele tako lahko računajo na uspešno kandidaturo za kakršenkoli naziv ali prestolnico.
