Dvomi ob predsedniški piramidi Obame
Pravne težave in vsebinski pomisleki zaradi spomenika prejšnjemu predsedniku ZDA.
Odpri galerijo
Eden od očitkov nasprotnikov predsedniškega središča je, da v njem ne bo Obamovega arhiva dokumentov, zaradi česar objekt ne bi smel stati na javnem zemljišču.
New York – Obamovo predsedniško središče naj bi prebivalcem Čikaga ponudilo muzej, dvorane za prirejanje dogodkov, atletsko središče, snemalni studio, zimski vrt in celo sankališče. Toda v njem ne bo bistva predsedniških središč – predsedniške knjižnice. Poleg tega 500 milijonov dolarjev vreden projekt maje tožba okoljevarstvenikov, ki nasprotujejo gradnji.
Zvezni sodnik je v začetku tedna okoljski skupini Zaščitimo naše parke dovolil, da nadaljuje tožbo proti projektu Obamove fundacije, ki gradnjo predsedniškega središča načrtuje v zgodovinskem Jackson Parku, na razvpitem čikaškem območju South Side. Skupina trdi, da je mesto na nedopusten način javna zemljišča (središče bo stalo na slabih osmih hektarih) preneslo na zasebno ustanovo, saj naj bi mestni uradniki vplivali na postopek za izdajo dovoljenj ter spreminjali zakonodajo, ki meščanom zagotavlja neoviran dostop do parkov ob velikem jezeru Michigan. »Tega so se lotili na običajen čikaški način ... z zavajanjem in navidezno uzakonitvijo nelegalnega prisvajanja zemljišč,« so zapisali v tožbi. Uprava za parke je namreč mestu potrebno zemljišče prodala za en dolar, zakonodajalci zvezne države Illinois pa so zakon o akvarijih in muzejih dopolnili, da ta zdaj na zaščitenih območjih dovoljuje tudi gradnjo predsedniških knjižnic, če obstaja javni interes.
Javni interes zagotovo obstaja, le da je precej različen. Jackson Park je že vrsto let ločnica med premožnejšo četrtjo Hyde Park na severu in revno Woodlawn na jugu. Pri čemer se ločnica v denarnicah odraža tudi v pisanosti mestnih ulic. »Ne rečem, da nasprotniki [Obamovega predsedniškega središča] ne čutijo pristne skrbi za ptice, drevesa in igrišča za golf. Pravim pa, da njihova skrb za dobro ljudi, ki živijo na drugi strani parka, očitno ni tako močna,« ugotavlja Dahleen Glanton, kolumnistka časnika Chicago Tribune. Z gradnjo bi se namreč odprlo 5000 novih začasnih delovnih mest, po odprtju pa 2500 stalnih, središče naj bi vsako leto obiskalo 760.000 ljudi, za temnopolto skupnost v revni četrti pa bi to bila prva velika naložba v več generacijah in možnost za zaposlitev, dostop do izobraževanja in spodbuda za lokalno gospodarstvo. »Ne da temnopolti skupnosti ne privoščijo razcveta. Toda sami sebe so prepričali, da bolje od temnopoltih vedo, kaj ti potrebujejo,« je jasna Glantonova.
Eden od očitkov nasprotnikov predsedniškega središča je, da v njem ne bo arhiva dokumentov nekdanjega predsednika, zaradi česar objekt ne bi smel stati na javnem zemljišču. Čeprav možnosti, da jim bo s tožbo uspelo, niso zelo velike, so opozorili na podrobnost, ki je zmotila veliko zgodovinarjev in muzealcev – v središču ne bo ne predsedniške knjižnice ne predsedniškega arhiva. Namesto tega bo Obamova fundacija plačala digitalizacijo približno 30 milijonov strani vseh dokumentov iz časa vlade 44. predsednika, ki nimajo oznake zaupno. Digitalni arhiv bo nato javno dostopen po spletu. Prav tako bo muzej, posvečen Obami, vodila fundacija, ne pa javna uprava za nacionalne arhive in zapise, ki upravlja vse druge predsedniške knjižnice. Kar je sprožilo opozorila, da bi to lahko ogrozilo zbiranje dodatnega gradiva in preučevanje dela prvega temnopoltega predsednika.
Ameriške piramide, kot je zgodovinar Robert Caro poimenoval predsedniške knjižnice, so vedno vzbujale dvome. Od začetnih zamisli o nepristranskih shrambah naj bi prerasle v blesteča svetišča, v katerih zasebne predsedniške ustanove močno vplivajo na delo muzejev, ki jih financirajo, po nekaterih obtožbah pa tudi na raziskave, ki potekajo v njih. Zamisel o zbirki gradiv, povezanih s predsednikom, je nastala leta 1939, ko je Franklin Roosevelt vso svojo dokumentacijo daroval zvezni vladi, nato pa v bližini svojega doma v zvezni državi New York začel graditi knjižnico zanjo. Kasneje je ta postala del nacionalnih arhivov, predsedniško knjižničarstvo pa je postalo tradicija, ki so jo nazaj razširili na zadnjih trinajst voditeljev države. Zdaj muzeji privlačijo množice, raziskave v knjižnicah pa so kljub dvomom prinesle nova spoznanja o predsednikih, denimo o globokih razpravah v Beli hiši Lyndona Johnsona o stopnjevanju vietnamske vojne.
Obamova fundacija je naredila korak dlje v smer privatizacije, kar je po besedah Anthonyja Clarka, avtorja knjige o predsedniških knjižnicah, »nedvoumna korist za ameriške davkoplačevalce«, saj državnemu proračunu ne bo treba plačevati »razstav, govornikov, dogodkov in izobraževalnih programov, ki s svojo spolitiziranostjo povzročajo zadrege«. Nekdanji direktor knjižnice Richarda Nixona Timothy Naftali, ki je zaslovel s prenovo njene muzejske razstave, v kateri je veliko bolj iskreno in uravnoteženo predstavil afero Watergate, pa je prepričan, da gre za hudo napako. »Zame je osupljivo, da je kaj takega naredil dober predsednik. To odpira vrata za resnično grozljivo knjižnico Donalda Trumpa,« je opozoril.
Zvezni sodnik je v začetku tedna okoljski skupini Zaščitimo naše parke dovolil, da nadaljuje tožbo proti projektu Obamove fundacije, ki gradnjo predsedniškega središča načrtuje v zgodovinskem Jackson Parku, na razvpitem čikaškem območju South Side. Skupina trdi, da je mesto na nedopusten način javna zemljišča (središče bo stalo na slabih osmih hektarih) preneslo na zasebno ustanovo, saj naj bi mestni uradniki vplivali na postopek za izdajo dovoljenj ter spreminjali zakonodajo, ki meščanom zagotavlja neoviran dostop do parkov ob velikem jezeru Michigan. »Tega so se lotili na običajen čikaški način ... z zavajanjem in navidezno uzakonitvijo nelegalnega prisvajanja zemljišč,« so zapisali v tožbi. Uprava za parke je namreč mestu potrebno zemljišče prodala za en dolar, zakonodajalci zvezne države Illinois pa so zakon o akvarijih in muzejih dopolnili, da ta zdaj na zaščitenih območjih dovoljuje tudi gradnjo predsedniških knjižnic, če obstaja javni interes.
Skrb za sosede
Javni interes zagotovo obstaja, le da je precej različen. Jackson Park je že vrsto let ločnica med premožnejšo četrtjo Hyde Park na severu in revno Woodlawn na jugu. Pri čemer se ločnica v denarnicah odraža tudi v pisanosti mestnih ulic. »Ne rečem, da nasprotniki [Obamovega predsedniškega središča] ne čutijo pristne skrbi za ptice, drevesa in igrišča za golf. Pravim pa, da njihova skrb za dobro ljudi, ki živijo na drugi strani parka, očitno ni tako močna,« ugotavlja Dahleen Glanton, kolumnistka časnika Chicago Tribune. Z gradnjo bi se namreč odprlo 5000 novih začasnih delovnih mest, po odprtju pa 2500 stalnih, središče naj bi vsako leto obiskalo 760.000 ljudi, za temnopolto skupnost v revni četrti pa bi to bila prva velika naložba v več generacijah in možnost za zaposlitev, dostop do izobraževanja in spodbuda za lokalno gospodarstvo. »Ne da temnopolti skupnosti ne privoščijo razcveta. Toda sami sebe so prepričali, da bolje od temnopoltih vedo, kaj ti potrebujejo,« je jasna Glantonova.
Clintonova knjižnica v Little Rocku v Arkansasu. FOTO: Wikipedija
Eden od očitkov nasprotnikov predsedniškega središča je, da v njem ne bo arhiva dokumentov nekdanjega predsednika, zaradi česar objekt ne bi smel stati na javnem zemljišču. Čeprav možnosti, da jim bo s tožbo uspelo, niso zelo velike, so opozorili na podrobnost, ki je zmotila veliko zgodovinarjev in muzealcev – v središču ne bo ne predsedniške knjižnice ne predsedniškega arhiva. Namesto tega bo Obamova fundacija plačala digitalizacijo približno 30 milijonov strani vseh dokumentov iz časa vlade 44. predsednika, ki nimajo oznake zaupno. Digitalni arhiv bo nato javno dostopen po spletu. Prav tako bo muzej, posvečen Obami, vodila fundacija, ne pa javna uprava za nacionalne arhive in zapise, ki upravlja vse druge predsedniške knjižnice. Kar je sprožilo opozorila, da bi to lahko ogrozilo zbiranje dodatnega gradiva in preučevanje dela prvega temnopoltega predsednika.
Napoved grozljivega
Ameriške piramide, kot je zgodovinar Robert Caro poimenoval predsedniške knjižnice, so vedno vzbujale dvome. Od začetnih zamisli o nepristranskih shrambah naj bi prerasle v blesteča svetišča, v katerih zasebne predsedniške ustanove močno vplivajo na delo muzejev, ki jih financirajo, po nekaterih obtožbah pa tudi na raziskave, ki potekajo v njih. Zamisel o zbirki gradiv, povezanih s predsednikom, je nastala leta 1939, ko je Franklin Roosevelt vso svojo dokumentacijo daroval zvezni vladi, nato pa v bližini svojega doma v zvezni državi New York začel graditi knjižnico zanjo. Kasneje je ta postala del nacionalnih arhivov, predsedniško knjižničarstvo pa je postalo tradicija, ki so jo nazaj razširili na zadnjih trinajst voditeljev države. Zdaj muzeji privlačijo množice, raziskave v knjižnicah pa so kljub dvomom prinesle nova spoznanja o predsednikih, denimo o globokih razpravah v Beli hiši Lyndona Johnsona o stopnjevanju vietnamske vojne.
Knjižnica Georgea W. Busha v Dallasu. FOTO: Wikipedija
Obamova fundacija je naredila korak dlje v smer privatizacije, kar je po besedah Anthonyja Clarka, avtorja knjige o predsedniških knjižnicah, »nedvoumna korist za ameriške davkoplačevalce«, saj državnemu proračunu ne bo treba plačevati »razstav, govornikov, dogodkov in izobraževalnih programov, ki s svojo spolitiziranostjo povzročajo zadrege«. Nekdanji direktor knjižnice Richarda Nixona Timothy Naftali, ki je zaslovel s prenovo njene muzejske razstave, v kateri je veliko bolj iskreno in uravnoteženo predstavil afero Watergate, pa je prepričan, da gre za hudo napako. »Zame je osupljivo, da je kaj takega naredil dober predsednik. To odpira vrata za resnično grozljivo knjižnico Donalda Trumpa,« je opozoril.
