Evropska polomija z begunskimi kvotami
Revizorji evropskega računskega sodišča so ugotovili katastrofalne razmere v »hot spotih« v Grčiji, številne težave so bile pri premeščanju prosilcev za azil, stopnja vračanja zavrnjenih migrantov je prenizka.
Odpri galerijo
Migranti in begunci še vedno prihajajo na grški otok Samos. V taborišču, postavljenem za 650 ljudi, jih je zdaj nameščenih 6000. Župan otoka se že boji nemirov. FOTO: Angelos Tzortzinis/AFP
Bruselj – Evropsko računsko sodišče je v analizi upravljanja migracij v Grčiji in Italiji odkrilo številne pomanjkljivosti. Njihova posledica je, da EU ni dosegla svojih ciljev v ukvarjanju z množičnimi migracijami, begunsko krizo po letu 2015.
Katastrofalne razmere v centrih na grških otokih, predolgo obravnavanje prošenj za azil in majhno število vrnjenih migrantov z neurejenim statusom v celotni EU je le nekaj ugotovitev iz poročila člana računskega sodišča, Maltežana Lea Brincata.
Ugotovili so, da so žariščne točke (centri za prvi sprejem in identifikacijo migrantov) v Italiji prazne ali skoraj prazne, čiste in dobro opremljene. V Grčiji pa ugotavljajo prenatrpanost, pomanjkanje zdravnikov, nezadostno varnost. Na Samosu je bilo med revizijskim obiskom februarja letos 3745 oseb ali šestkrat več od zmogljivosti.
Na Samosu so ugotavljali, da kontejnerji v delu žariščne točke, namenjenem mladoletnikom, niso imeli vrat, oken in postelj. Nekateri mladostniki brez spremstva so spali na tleh. Devet deklet brez spremstva je zunaj žariščne točke blizu policijske postaje spalo na tleh v kontejnerju, velikem deset kvadratnih metrov, brez stranišča in prhe.
Kako neučinkovita je bila Unija, se kaže že iz številk pri uresničevanju delitev bremena z »begunskimi kvotami«. Ob izbruhu krize so države članice postavile cilj, da bodo iz najbolj obremenjenih držav, predvsem Grčije in Italije, v dveh letih premestile 160.000 ljudi. Pravno so se zavezale, da jih bodo premestile 98.256.
Na koncu jih je bilo iz obeh premeščenih le 34.705. Slovenija je z več kot 40-odstotno izpolnitvijo kvote nad povprečjem EU. Kot je znano, so višegrajske članice zavračale sistem kvot.
Brincat se sicer zaveda, da številka 160.000 ni nastala na podlagi temeljitih analiz, temveč s političnimi pogajanji ob izbruhu krize leta 2015.
Državam, ki so sprejele prosilca iz Grčije ali Italije, je evropska komisija namenila 6000 evrov za migranta za stroške sprejema. Sicer opažajo tudi visoko stopnjo sekundarnih gibanj premeščenih prosilcev, denimo iz Litve, Slovaške in Portugalske v druge članice EU.
Po oceni revizorjev je bila eden od glavnih razlogov za nizko število premeščenih neuspešnost Grčije in Italije pri registraciji kandidatov in usmerjanju k vložitvi prošenj za premestitev.
Kljub povečanju zmogljivosti in hitremu zmanjšanju prihodov po izjavi EU in Turčije iz leta 2016 je predvsem v Grčiji veliko težav. Lani je na otokih postopek od vložitve prošnje do odločbe na prvi stopnji trajal v povprečju 215 dni. Zamude nastajajo, ker ni dovolj lokalnih zdravnikov za izvajanje ocen ranljivost.
Med pregledom rednih postopkov so ugotovili primere, ko so bili datumi za azilne intervjuje s prosilci določeni za leto – 2023.
Zaradi upada števila prihodov ima Italija sicer dovolj zmogljivosti, a postopki so dolgotrajni. Tako je prošnja, vložena leta 2015, v povprečju potrebovala štiri leta, da je prišla na pritožbeno stopnjo.
EU je sicer Grčiji in Italiji do leta 2019 iz posebnega azilnega sklada namenila 703 milijone in 122 milijonov evrov nujne pomoči.
Med številnimi težavami, na katere opozarjajo revizorji, je pomanjkanje strokovnjakov iz držav članic, ki so napoteni na delo za evropski azilni urad (EASO). Tudi prostora za njihovo delo na terenu v žariščnih točkah ni, pojavljajo se varnostni pomisleki. Tako so na Samosu lahko opravljali le štiri razgovore na izmeno.
Grški organi tudi zavračajo mnenja EASO o nedopustnosti prošenj na grških otokih, saj Turčije, v katero bi morali biti vrnjeni, ne obravnavajo kot varno tretjo državo za mednarodno zaščito.
Katastrofalne razmere v centrih na grških otokih, predolgo obravnavanje prošenj za azil in majhno število vrnjenih migrantov z neurejenim statusom v celotni EU je le nekaj ugotovitev iz poročila člana računskega sodišča, Maltežana Lea Brincata.
Ugotovili so, da so žariščne točke (centri za prvi sprejem in identifikacijo migrantov) v Italiji prazne ali skoraj prazne, čiste in dobro opremljene. V Grčiji pa ugotavljajo prenatrpanost, pomanjkanje zdravnikov, nezadostno varnost. Na Samosu je bilo med revizijskim obiskom februarja letos 3745 oseb ali šestkrat več od zmogljivosti.
Na tleh v zabojnikih
Na Samosu so ugotavljali, da kontejnerji v delu žariščne točke, namenjenem mladoletnikom, niso imeli vrat, oken in postelj. Nekateri mladostniki brez spremstva so spali na tleh. Devet deklet brez spremstva je zunaj žariščne točke blizu policijske postaje spalo na tleh v kontejnerju, velikem deset kvadratnih metrov, brez stranišča in prhe.
Kako neučinkovita je bila Unija, se kaže že iz številk pri uresničevanju delitev bremena z »begunskimi kvotami«. Ob izbruhu krize so države članice postavile cilj, da bodo iz najbolj obremenjenih držav, predvsem Grčije in Italije, v dveh letih premestile 160.000 ljudi. Pravno so se zavezale, da jih bodo premestile 98.256.
Na koncu jih je bilo iz obeh premeščenih le 34.705. Slovenija je z več kot 40-odstotno izpolnitvijo kvote nad povprečjem EU. Kot je znano, so višegrajske članice zavračale sistem kvot.
6000 evrov za sprejetega
Brincat se sicer zaveda, da številka 160.000 ni nastala na podlagi temeljitih analiz, temveč s političnimi pogajanji ob izbruhu krize leta 2015.
Državam, ki so sprejele prosilca iz Grčije ali Italije, je evropska komisija namenila 6000 evrov za migranta za stroške sprejema. Sicer opažajo tudi visoko stopnjo sekundarnih gibanj premeščenih prosilcev, denimo iz Litve, Slovaške in Portugalske v druge članice EU.
Po oceni revizorjev je bila eden od glavnih razlogov za nizko število premeščenih neuspešnost Grčije in Italije pri registraciji kandidatov in usmerjanju k vložitvi prošenj za premestitev.
Brez zdravnikov
Kljub povečanju zmogljivosti in hitremu zmanjšanju prihodov po izjavi EU in Turčije iz leta 2016 je predvsem v Grčiji veliko težav. Lani je na otokih postopek od vložitve prošnje do odločbe na prvi stopnji trajal v povprečju 215 dni. Zamude nastajajo, ker ni dovolj lokalnih zdravnikov za izvajanje ocen ranljivost.
Med pregledom rednih postopkov so ugotovili primere, ko so bili datumi za azilne intervjuje s prosilci določeni za leto – 2023.
Zaradi upada števila prihodov ima Italija sicer dovolj zmogljivosti, a postopki so dolgotrajni. Tako je prošnja, vložena leta 2015, v povprečju potrebovala štiri leta, da je prišla na pritožbeno stopnjo.
Stopnja vračanja državljanov tretjih držav, ki bi morali zapustiti EU, je leta 2018 znašala približno 40 odstotkov v Grčiji in približno 20 odstotkov v Italiji. Stopnje vračanja v države zunaj Evrope pa so bile še nižje.
EU je sicer Grčiji in Italiji do leta 2019 iz posebnega azilnega sklada namenila 703 milijone in 122 milijonov evrov nujne pomoči.
Med številnimi težavami, na katere opozarjajo revizorji, je pomanjkanje strokovnjakov iz držav članic, ki so napoteni na delo za evropski azilni urad (EASO). Tudi prostora za njihovo delo na terenu v žariščnih točkah ni, pojavljajo se varnostni pomisleki. Tako so na Samosu lahko opravljali le štiri razgovore na izmeno.
Grški organi tudi zavračajo mnenja EASO o nedopustnosti prošenj na grških otokih, saj Turčije, v katero bi morali biti vrnjeni, ne obravnavajo kot varno tretjo državo za mednarodno zaščito.
