Na Hrvaškem so izbrisali največ Srbov
V nekdanji SFRJ so otroke hrvaških državljanov, rojene v Srbiji, vpisali v matično knjigo kot srbske državljane.
Odpri galerijo
Pokojni hrvaški predsednik Franjo Tuđman si je postavil cilj, da zmanjša število Srbov na Hrvaškem pod tri odstotke. FOTO: Hrvoje Polan/Delo
Na Hrvaškem »izbrisani« že skoraj tri desetletja zaman zahtevajo pravico do državljanstva. Gre za žrtve birokracije, ki jih je po neuradnih ocenah več kot pet tisoč. Pred štirimi leti so prvič po vojni iz evidenc izbrisali tudi več kot četrt milijona ljudi, ki pa niso izgubili hrvaškega državljanstva.
Na seznamu izbrisanih je največ ljudi, ki so se rodili v Srbiji. Čeprav so njihovi starši, sestre, bratje, dedje in babice hrvaški državljani, so na Hrvaškem tujci, ki lahko bivajo v svoji matični državi le tri mesece po vstopu v državo. V nekdanji SFRJ so jih ob rojstvu vpisali v matične knjige kot srbske državljane, čeprav je bilo to v nasprotju s tedanjimi zakoni. Po oceni pravnikov je šlo za birokratske napake, prvi primeri pa so se znašli na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu.
Hrvaška upravna sodišča so razsodila, da morajo žrtve napako popraviti v Srbiji, kot da Hrvaška ne bi sama odločala, kdo so njeni državljani. Po tedanji zakonodaji so vsi otroci, katerih starši so bili hrvaški državljani, po poreklu pridobili državljanstvo. Kljub absurdnosti sodnih odločitev so poskušali rešiti problem v Srbiji, kjer je ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo predlagano dopolnilo zakona o državljanstvu. Ker je njihovo srbsko državljanstvo dvomljivo, hrvaškega pa ne dobijo, bi lahko postali apatridi, čeprav sta tako Hrvaška kot tudi Srbija podpisali konvencijo o zmanjšanju primerov oseb brez državljanstva.
Stiske teh ljudi bi lahko rešil nov zakon o hrvaškem državljanstvu, ki je prestal drugo branje v saboru. Po predlagani spremembi vpis v državljansko knjigo drugih republik bivše SFRJ, kjer so bili vsi tudi zvezni državljani, naj ne bi imel vpliva na pridobitev hrvaškega državljanstva. Če bo predlog zakona sprejet, bo četrta ali peta generacija hrvaških izseljencev in njihovih zakonskih partnerjev po svetu, ki ne poznajo hrvaškega jezika in kulture, še vedno lažje pridobila državljanstvo kot otroci hrvaških staršev, ki so bili rojeni v Srbiji. Kot kaže, si vladajoča politika s to krivico in diskriminacijo, ki jo vidijo vsi, ne razbija glave.
Hrvaška je iz svojih evidenc izbrisala tudi več kot četrt milijona ljudi, ki do konca leta 2014 niso prijavili stalnega bivališča. Na notranjem ministrstvu nimajo natančnih podatkov o izbrisanih, po neuradnih ocenah pa je menda večina Srbov. Nobeden od njih ni ostal brez hrvaškega državljanstva ali brez lastnine na Hrvaškem. Največ težav je v primerih nejasno določenih lastniških odnosov, ker podatki v zemljiških knjigah pogosto ne ustrezajo tistim iz katastra, lastniki pa nimajo hrvaških osebnih dokumentov.
Na notranjem ministrstvu tudi ne razpolagajo s podatki o številu srbskih beguncev med izbrisanimi in o številu Hrvatov iz BiH, ki so imeli dvojno stalno bivališče, zdaj pa ga na Hrvaškem nimajo več. Spremenjeni zakon o stalnem bivališču namreč ne dopušča več dvojnega stalnega bivališča. Izbrisali so tudi tiste osebe, ki od leta 1991 niso nikoli zahtevale hrvaških dokumentov, in tiste, ki so bili prijavljeni na hišnih naslovih brez številk. Zakon so spremenili tudi zato, ker je bilo na volilnem seznamu skoraj deset odstotkov več ljudi, kot jih je živelo na Hrvaškem.
Na seznamu izbrisanih je največ ljudi, ki so se rodili v Srbiji. Čeprav so njihovi starši, sestre, bratje, dedje in babice hrvaški državljani, so na Hrvaškem tujci, ki lahko bivajo v svoji matični državi le tri mesece po vstopu v državo. V nekdanji SFRJ so jih ob rojstvu vpisali v matične knjige kot srbske državljane, čeprav je bilo to v nasprotju s tedanjimi zakoni. Po oceni pravnikov je šlo za birokratske napake, prvi primeri pa so se znašli na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu.
Hrvaški apatridi iz Srbije
Hrvaška upravna sodišča so razsodila, da morajo žrtve napako popraviti v Srbiji, kot da Hrvaška ne bi sama odločala, kdo so njeni državljani. Po tedanji zakonodaji so vsi otroci, katerih starši so bili hrvaški državljani, po poreklu pridobili državljanstvo. Kljub absurdnosti sodnih odločitev so poskušali rešiti problem v Srbiji, kjer je ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo predlagano dopolnilo zakona o državljanstvu. Ker je njihovo srbsko državljanstvo dvomljivo, hrvaškega pa ne dobijo, bi lahko postali apatridi, čeprav sta tako Hrvaška kot tudi Srbija podpisali konvencijo o zmanjšanju primerov oseb brez državljanstva.
Stiske teh ljudi bi lahko rešil nov zakon o hrvaškem državljanstvu, ki je prestal drugo branje v saboru. Po predlagani spremembi vpis v državljansko knjigo drugih republik bivše SFRJ, kjer so bili vsi tudi zvezni državljani, naj ne bi imel vpliva na pridobitev hrvaškega državljanstva. Če bo predlog zakona sprejet, bo četrta ali peta generacija hrvaških izseljencev in njihovih zakonskih partnerjev po svetu, ki ne poznajo hrvaškega jezika in kulture, še vedno lažje pridobila državljanstvo kot otroci hrvaških staršev, ki so bili rojeni v Srbiji. Kot kaže, si vladajoča politika s to krivico in diskriminacijo, ki jo vidijo vsi, ne razbija glave.
Izbris Srbov iz evidenc
Hrvaška je iz svojih evidenc izbrisala tudi več kot četrt milijona ljudi, ki do konca leta 2014 niso prijavili stalnega bivališča. Na notranjem ministrstvu nimajo natančnih podatkov o izbrisanih, po neuradnih ocenah pa je menda večina Srbov. Nobeden od njih ni ostal brez hrvaškega državljanstva ali brez lastnine na Hrvaškem. Največ težav je v primerih nejasno določenih lastniških odnosov, ker podatki v zemljiških knjigah pogosto ne ustrezajo tistim iz katastra, lastniki pa nimajo hrvaških osebnih dokumentov.
Na notranjem ministrstvu tudi ne razpolagajo s podatki o številu srbskih beguncev med izbrisanimi in o številu Hrvatov iz BiH, ki so imeli dvojno stalno bivališče, zdaj pa ga na Hrvaškem nimajo več. Spremenjeni zakon o stalnem bivališču namreč ne dopušča več dvojnega stalnega bivališča. Izbrisali so tudi tiste osebe, ki od leta 1991 niso nikoli zahtevale hrvaških dokumentov, in tiste, ki so bili prijavljeni na hišnih naslovih brez številk. Zakon so spremenili tudi zato, ker je bilo na volilnem seznamu skoraj deset odstotkov več ljudi, kot jih je živelo na Hrvaškem.
