Politična cena zavoženega brexita
Izidi včerajšnjih lokalnih volitev še ne bodo pokazali, kaj si britanska javnost dejansko misli o odložitvi izstopa države iz EU.
Odpri galerijo
Britanska premierka Theresa May se kljub nasprotovanju velikega dela svoje stranke pripravlja na to, da bo z opozicijo sklenila dogovor o brexitu. Njen soprog Philip ostaja eden izmed njenih redkih neomajnih zaveznikov. Foto Reuters
Vladajoči britanski konservativci od konca marca v javnomnenjskih anketah zaostajajo za opozicijskimi laburisti. Zadnji teden je bila razlika med strankama pet odstotnih točk. Vzrok za to je jasen: odlašanje z uresničitvijo izida referenduma o brexitu.
Razlika med strankama je presenetljivo majhna glede na to, koliko volilnih obljub je vladi Therese May uspelo prelomiti v procesu ločitve Združenega kraljestva od EU. Konservativci so leta 2017 v volilnem programu zapisali, da bo njihova vlada popeljala državo ne samo iz EU, ampak tudi iz enotnega evropskega trga in carinske unije. Dve leti zatem si vlada Therese May, da bi spravila skozi parlament sporni ločitveni sporazum z EU, prizadeva skleniti kompromis z opozicijo pod vodstvom Jeremyja Corbyna, s katerim bo prelomila vsaj eno obljubo in v zameno za del laburističnih glasov po vsej verjetnosti privolila v različico obstanka države v carinski uniji, medtem ko hkrati z grozo pričakuje prve politične posledice svojih napak.
Včerajšnje lokalne volitve v Angliji in Severnem Irskem najverjetneje še niso bile pravi lakmusov test razpoloženja britanskih predvsem konservativnih volivcev, razočaranih nad tem, kako je vlada vodila in v marsičem zavozila pogajanja o brexitu. Volitve so potekale v predelih države, v katerih so konservativci kljub brexitu še vedno močna znamka. A kljub temu so lahko torijci upravičeno pričakovali precej slabši rezultat od tistega, ki so ga dosegli leta 2015, ko so na splošnih volitvah poleg večine sedežev v britanskem parlamentu dobili več kot polovico od 8425 položajev v okoli 250 lokalnih odborih.
Res bi bilo presenečenje, če bi stranki uspelo obdržati večino teh mest in če brexit ne bi igral nobene vloge pri tem, kako so se njeni kandidati včeraj odrezali na voliščih, ki so se zaprla šele ob 23. uri po našem času. Iz rezultatov javnomnenjskih raziskav je jasno, da volilna podpora torijcem iz tedna v teden upada. Enako velja za volilno podporo laburistov, ki trpi iz istih razlogov kot podpora vladajoče stranke. V kar 60 odstotkih laburističnih okrajev je leta 2016 večina volivcev glasovala za brexit, vodstvo stranke pa se je v volilnem programu na zadnjih volitvah ravno tako zavezalo uresničitvi referendumskega izida ter izstopu države z enotnega trga in carinske unije. Dve leti zatem se spogleduje s tem, da bi podprlo še en referendum kot rešitev za politično krizo v Westminstru.
Če tako konservativci kot laburisti izgubljajo, kdo pridobiva? Glasovi iz obeh strank že nekaj časa odtekajo k evrofobični stranki britanske neodvisnosti Ukip, v zadnjih tednih pa predvsem k na novo ustanovljeni evroskeptični stranki Brexit evroposlanca in nekdanjega voditelja Ukipa Nigela Faragea, ki jo po raziskavah podpira že 14 odstotkov britanskega volilnega telesa. Na včerajšnjih volitvah je sodeloval zgolj Ukip, medtem ko so se v Brexitu odločili, da bodo vso pozornost usmerili na prihajajoče volitve v evropski parlament, ki jih bo Združeno kraljestvo moralo izvesti, če britanska vlada do 23. maja ne bo sklenila kompromisa z opozicijo in ratificirala ločitvenega sporazuma z EU v britanskem parlamentu.
Kot enoproblemski stranki imata Ukip in Farageev Brexit omejen doseg, a največjima političnima tekmicama, ki sta v stanju nenehne krize že sami sebi zadosten problem, kljub temu lahko povzročita resno škodo.
Britanski politiki v senci brexita delajo tudi druge napake. Sredina odstavitev obrambnega ministra Gavina Williamsona zaradi njegove domnevne vpletenosti v uhajanje zaupnih informacij o odločitvi, da je britanska vlada pripravljena odobriti sodelovanje s kitajskim tehnološkim velikanom Huawei pri gradnji dela infrastrukture za mobilno tehnologijo prihodnosti 5G, je bila do včeraj skoraj pozabljena. Nepotreben škandal je bil še ena distrakcija za vlado, ki že tako diha na škrge.
Razlika med strankama je presenetljivo majhna glede na to, koliko volilnih obljub je vladi Therese May uspelo prelomiti v procesu ločitve Združenega kraljestva od EU. Konservativci so leta 2017 v volilnem programu zapisali, da bo njihova vlada popeljala državo ne samo iz EU, ampak tudi iz enotnega evropskega trga in carinske unije. Dve leti zatem si vlada Therese May, da bi spravila skozi parlament sporni ločitveni sporazum z EU, prizadeva skleniti kompromis z opozicijo pod vodstvom Jeremyja Corbyna, s katerim bo prelomila vsaj eno obljubo in v zameno za del laburističnih glasov po vsej verjetnosti privolila v različico obstanka države v carinski uniji, medtem ko hkrati z grozo pričakuje prve politične posledice svojih napak.
Kriza velikih strank
Včerajšnje lokalne volitve v Angliji in Severnem Irskem najverjetneje še niso bile pravi lakmusov test razpoloženja britanskih predvsem konservativnih volivcev, razočaranih nad tem, kako je vlada vodila in v marsičem zavozila pogajanja o brexitu. Volitve so potekale v predelih države, v katerih so konservativci kljub brexitu še vedno močna znamka. A kljub temu so lahko torijci upravičeno pričakovali precej slabši rezultat od tistega, ki so ga dosegli leta 2015, ko so na splošnih volitvah poleg večine sedežev v britanskem parlamentu dobili več kot polovico od 8425 položajev v okoli 250 lokalnih odborih.
Res bi bilo presenečenje, če bi stranki uspelo obdržati večino teh mest in če brexit ne bi igral nobene vloge pri tem, kako so se njeni kandidati včeraj odrezali na voliščih, ki so se zaprla šele ob 23. uri po našem času. Iz rezultatov javnomnenjskih raziskav je jasno, da volilna podpora torijcem iz tedna v teden upada. Enako velja za volilno podporo laburistov, ki trpi iz istih razlogov kot podpora vladajoče stranke. V kar 60 odstotkih laburističnih okrajev je leta 2016 večina volivcev glasovala za brexit, vodstvo stranke pa se je v volilnem programu na zadnjih volitvah ravno tako zavezalo uresničitvi referendumskega izida ter izstopu države z enotnega trga in carinske unije. Dve leti zatem se spogleduje s tem, da bi podprlo še en referendum kot rešitev za politično krizo v Westminstru.
Nigel Farage s svojo stranko Brexit uspešnpo izkorišča politično blokado v Westminstru. FOTO: AFP
Evroskeptiki v porastu
Če tako konservativci kot laburisti izgubljajo, kdo pridobiva? Glasovi iz obeh strank že nekaj časa odtekajo k evrofobični stranki britanske neodvisnosti Ukip, v zadnjih tednih pa predvsem k na novo ustanovljeni evroskeptični stranki Brexit evroposlanca in nekdanjega voditelja Ukipa Nigela Faragea, ki jo po raziskavah podpira že 14 odstotkov britanskega volilnega telesa. Na včerajšnjih volitvah je sodeloval zgolj Ukip, medtem ko so se v Brexitu odločili, da bodo vso pozornost usmerili na prihajajoče volitve v evropski parlament, ki jih bo Združeno kraljestvo moralo izvesti, če britanska vlada do 23. maja ne bo sklenila kompromisa z opozicijo in ratificirala ločitvenega sporazuma z EU v britanskem parlamentu.
Kot enoproblemski stranki imata Ukip in Farageev Brexit omejen doseg, a največjima političnima tekmicama, ki sta v stanju nenehne krize že sami sebi zadosten problem, kljub temu lahko povzročita resno škodo.
Britanski politiki v senci brexita delajo tudi druge napake. Sredina odstavitev obrambnega ministra Gavina Williamsona zaradi njegove domnevne vpletenosti v uhajanje zaupnih informacij o odločitvi, da je britanska vlada pripravljena odobriti sodelovanje s kitajskim tehnološkim velikanom Huawei pri gradnji dela infrastrukture za mobilno tehnologijo prihodnosti 5G, je bila do včeraj skoraj pozabljena. Nepotreben škandal je bil še ena distrakcija za vlado, ki že tako diha na škrge.
