Varnost ne pomeni samo biti varen pred nasiljem in vojno
Jasno je, pravi raziskovalec migracij na univerzi v Newcastlu, da si nobena država EU ne želi vrnitve v leti 2015 in 2016.
Odpri galerijo
Begunci v namestitvenem centru na grškem otoku Hios (iz arhiva). FOTO: Jure Eržen/Delo
Potem ko je turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan mejo z Grčijo odprl za begunce – danes opolnoči jo je sicer zaradi novega koronavirusa zaprl –, se je po poročanju medijev več tisoč ljudi odpravilo na pot proti Evropski uniji. Ker ima svojo mejo zaprto tudi Grčija, so ljudje obtičali, medtem ko so begunski kampi na tamkajšnjih otokih polni, razmere v njih pa nevzdržne. »Grčija počne natanko to, kar od nje pričakuje EU, vsi pa bi radi krivdo preložili na soseda ali koga drugega, saj nihče ni pripravljen prevzeti odgovornosti,« pravi politolog Dimitris Skleparis, profesor na univerzi v Newcastlu, ki raziskuje migracije.
Oboje je povezano s prečkanjem meja. Povezovanje migracij z različnimi oblikami groženj ni nekaj novega, povezovali so jih s terorizmom, razkrojem javnega in socialne države v Evropi, te ljudi so pogosto povezovali tudi z boleznimi, ki so bile v Evropi izkoreninjene že stoletja. Vzpostavljajo se plodna tla za povezovanje migracij z grožnjami, kot je ta s koronavirusom. Krepi se sekuritizacija meja, saj se grožnja koronavirusa povezuje s potovanjem.
To odraža, kako se EU loteva migracij, in sicer skozi varnost. Denar kanalizira v obalne straže, v Frontex, ki je pravzaprav postal superagencija, nekakšna superorganizacija, saj bo pridobil širša pooblastila. In priča bomo še večji sekuritizaciji migracij, kot je to bilo v preteklosti. Kar je Erdoğan dosegel z instrumentalizacijo migracij, je, da je deloval kot katalizator procesa, ki bi se tako ali tako kmalu okrepil. Kar pomeni še večjo sekuritizacijo in militarizacijo meja.
To dogajanje pomeni, da človekove pravice izgubljajo moč in veljavo v EU, in pri tem ne gre le za vprašanje pravic migrantov, temveč pravic tudi na drugih področjih, kot je, denimo, pravica do zasebnosti. To so razkrili nedavni škandali, ko so se prodajali zasebni podatki. Norme človekovih pravic izgubljajo temelje, nimajo moči in vpliva, ki so ga imele v preteklosti. Kar se dogaja s pravicami migrantov, bo vplivalo na vse drugo. In kar se dogaja z migranti, je odsev tega, kar prihaja v EU. Najboljši primer je Velika Britanija in pogajanja okoli brexita, ko je Boris Johnson rekel, da je zadržan pri tem, da bi evropsko konvencijo o človekovih pravicah vključil v skupni dogovor z EU. To ne zadeva le migrantov v EU, temveč vse njene državljane.
Turčija poskuša instrumentalizirati migracije in uporabiti migracije, da bi pridobila koristi na vojnem bojišču v Siriji. Erdoğan poskuša instrumentalizirati migracije zato, da bi potencialno razkril problematični prispevek EU k begunskemu vprašanju. Kar hočem povedati je, da Erdoğanova vlada oziroma Turčija vztraja, da EU ni naredila veliko v smislu pomoči Turčiji pri ukvarjanju z begunci in migracijami.
Kar počne, ni zakonito. Gre za kršitev zavez iz mednarodnih konvencij o beguncih in tudi evropske konvencije o človekovih pravicah. Glavni problem pa je, da je Erdoğan uporabil ljudi, da bi dobil zagotovila od Rusije in EU. To je odvratno. Nihče ne bi smel uporabiti ljudi, da bi dobil kakršna koli zagotovila. Toda to se bo še naprej dogajalo, saj se je EU odločila – že pred dogajanjem, povezanim z begunci v letih 2015 in 2016 –, da je Turčija in s tem Erdoğan kredibilen partner.
Točno tako. Poskušajo zadržati ljudi v tako imenovanih žepih, tranzitnih državah, in jim na ta način preprečiti, da bi prišli na njeno ozemlje ali njene obale. To se dogaja tudi v Libiji. In takšni žepi se pomikajo naprej, za Libijo je to tudi Niger. Problem je, da pred Turčijo ni drugih takšnih žepov, saj je ta poleg vojnega območja.
Grčija počne natanko to, kar od nje pričakuje EU, vsi pa bi radi krivdo preložili na soseda ali koga drugega, saj nihče ni pripravljen prevzeti odgovornosti. Kot kaže, bodo grške oblasti prosilce za azil poskušale zadržati na grških otokih, s čimer je tudi njihovo gibanje omejeno, vse tiste, ki so pred Grčijo, pa bodo poskušali zadržati tam. Tako torej Grčija počne, kar od nje pričakuje EU, in to je, da ljudi zadrži oziroma gosti.
Jasno je, da si nobena od držav članic ne želi vrnitve v leti 2015 in 2016, ko se je razpravljalo o tem, ali naj se pri vprašanju sprejemanja in pomoči beguncem zavežejo k deljeni odgovornosti in do katere mere. Takrat so predlagali mehanizem o relokaciji, v prvi vrsti je k temu pozvala Nemčija, toda potem so nekatere države članice to zavrnile. Nobena od njih tudi ni bila deležna nikakršnih sankcij. Problem je, da države članice postavljajo svojo suverenost in svoje interese nad humanitarne dolžnosti, ki jih imajo, in to se dogaja že leta in leta.
Ker vprašanja človekovih pravic niso visoko na agendi prioritet v EU. Če primerjate, kako se je Bruselj ukvarjal s finančno krizo in kako z begunci, gre za dve nasprotni sliki. Na eni strani, pri ekonomski krizi so bile države, ki so kršile pravila, kaznovane, spomnimo se Grčije, Italije ali Cipra. Pri ravnanju z begunci ali odločitvami, povezanimi z migracijami, pa, ko države kršijo pravila ali dolžnosti, ni nobenih posledic. Vsaka država tu lahko počne, pravzaprav kar hoče.
Gre za strukturni problem v EU. Ni vzpostavljenih mehanizmov, s katerimi bi lahko prisilili države, da bi ravnale v skladu s svojimi dolžnostmi, ki jih imajo do prosilcev za azil in beguncev. Sicer pa tudi volje ni, da bi jih oblikovali. Je pa vprašanje pri tem tudi na globalni ravni, za veliko večino beguncev namreč skrbijo regije v razvoju, in ne bogate države.
Ne razumemo, kako migracije delujejo in zakaj ljudje migrirajo. Ljudi na zaprtih mejah, ki želijo priti v EU in ki so odšli z vojnih območij in so leta preživeli v Turčiji ali v drugih menda varnih državah, vidimo kot ekonomske migrante, sprašujemo se, zakaj hočejo v Evropo, če pa so bili v Turčiji na varnem. Toda varnost je precej širši in kompleksnejši pojem od tega, ki ga trenutno uporabljamo. Ko govorimo o varnosti nas samih, to ne pomeni samo biti varen pred nasiljem in vojno, temveč zadeva uživanje temeljnih človekovih pravic, osnovne plače, in živeti v spoštovanju in brez diskriminacije. in tega ljudje ne morejo dobiti v Turčiji ali v državah, ki so menda prav tako varne, kot je, denimo, Iran. Vsi ljudje imajo pravico do varnosti, toda to je veliko bolj kompleksen pojem, kot se zdi. Drži pa tudi, da o varnosti razmišljamo veliko bolj kompleksno, ko gre za nas, toda morali bi se postaviti v čevlje drugih, ko govorimo o teh vprašanjih.
Gre za dva obraza EU. Po eni strani se daje humanitarno pomoč, toda ta po drugi strani prinaša ceno za države na meji EU, kot je Grčija, ki bi morale opraviti svoje delo. EU v resnici kupuje Grčijo. In to je podobno kot v primeru Turčije, ko so ji dali denar, da ta opravi namesto nje.
Vedno je lažje gledati na nekoga z viška. Šele ko si z nekom na isti ravni, lahko vidiš, kako živi in v kako težkih razmerah. Če pa si nad ljudmi, je morda vse videti običajno, ukvarjaš se s številkami in množicami, in ne s posamezniki in njihovimi zgodbami. In to se dogaja, kar je glavni problem.
Zgolj trideset let je minilo, da smo dobili več zidov. To je še ena ilustracija, kako so norme in načela izgubila veljavo v EU. Problem je, da je vse v EU zreducirano na tehnokratska vprašanja. Imate problem in najti je treba praktično rešitev, ki temelji na kalkulacijah stroški-koristi. Toda EU je bila entiteta, ki je bila utemeljena na moralnih vrednotah in z njimi povezanimi normami. To pa nima več vloge pri odločanju.
EU se je nedvomno spremenila. Zdaj bolj temelji na kalkulacijah stroški-koristi kot pa na vrednotah in normah.
Zaradi širjenja novega koronavirusa tudi oblasti v Evropski uniji sprejemajo restriktivne ukrepe, nekatera mesta so v karanteni. Kako te ukrepe misliti skupaj z ukrepi, ki so jih države pred kratkim sprejemale v zvezi z migracijami?
Oboje je povezano s prečkanjem meja. Povezovanje migracij z različnimi oblikami groženj ni nekaj novega, povezovali so jih s terorizmom, razkrojem javnega in socialne države v Evropi, te ljudi so pogosto povezovali tudi z boleznimi, ki so bile v Evropi izkoreninjene že stoletja. Vzpostavljajo se plodna tla za povezovanje migracij z grožnjami, kot je ta s koronavirusom. Krepi se sekuritizacija meja, saj se grožnja koronavirusa povezuje s potovanjem.
Dimitris Skleparis FOTO: Osebni arhiv
Različna poročila kažejo, da evropske države investirajo milijonske vsote denarja v nadzor meja in tako imenovano upravljanje migracij, in ne v zaščito ljudi pred preganjanjem ali za njihovo oskrbo.
To odraža, kako se EU loteva migracij, in sicer skozi varnost. Denar kanalizira v obalne straže, v Frontex, ki je pravzaprav postal superagencija, nekakšna superorganizacija, saj bo pridobil širša pooblastila. In priča bomo še večji sekuritizaciji migracij, kot je to bilo v preteklosti. Kar je Erdoğan dosegel z instrumentalizacijo migracij, je, da je deloval kot katalizator procesa, ki bi se tako ali tako kmalu okrepil. Kar pomeni še večjo sekuritizacijo in militarizacijo meja.
Kakšne so posledice?
To dogajanje pomeni, da človekove pravice izgubljajo moč in veljavo v EU, in pri tem ne gre le za vprašanje pravic migrantov, temveč pravic tudi na drugih področjih, kot je, denimo, pravica do zasebnosti. To so razkrili nedavni škandali, ko so se prodajali zasebni podatki. Norme človekovih pravic izgubljajo temelje, nimajo moči in vpliva, ki so ga imele v preteklosti. Kar se dogaja s pravicami migrantov, bo vplivalo na vse drugo. In kar se dogaja z migranti, je odsev tega, kar prihaja v EU. Najboljši primer je Velika Britanija in pogajanja okoli brexita, ko je Boris Johnson rekel, da je zadržan pri tem, da bi evropsko konvencijo o človekovih pravicah vključil v skupni dogovor z EU. To ne zadeva le migrantov v EU, temveč vse njene državljane.
Kako ste videli dogajanje na grško-turški meji, potem ko je Erdoğan sporočil, da so beguncem »odprli vrata« proti Evropski uniji?
Turčija poskuša instrumentalizirati migracije in uporabiti migracije, da bi pridobila koristi na vojnem bojišču v Siriji. Erdoğan poskuša instrumentalizirati migracije zato, da bi potencialno razkril problematični prispevek EU k begunskemu vprašanju. Kar hočem povedati je, da Erdoğanova vlada oziroma Turčija vztraja, da EU ni naredila veliko v smislu pomoči Turčiji pri ukvarjanju z begunci in migracijami.
Je to, kar počne EU s tem, ko njene meje ostajajo zaprte za ljudi na begu, zakonito?
Kar počne, ni zakonito. Gre za kršitev zavez iz mednarodnih konvencij o beguncih in tudi evropske konvencije o človekovih pravicah. Glavni problem pa je, da je Erdoğan uporabil ljudi, da bi dobil zagotovila od Rusije in EU. To je odvratno. Nihče ne bi smel uporabiti ljudi, da bi dobil kakršna koli zagotovila. Toda to se bo še naprej dogajalo, saj se je EU odločila – že pred dogajanjem, povezanim z begunci v letih 2015 in 2016 –, da je Turčija in s tem Erdoğan kredibilen partner.
Torej tudi EU, ko sklepa takšen dogovore, kot pravite, instrumentalizira ljudi?
Točno tako. Poskušajo zadržati ljudi v tako imenovanih žepih, tranzitnih državah, in jim na ta način preprečiti, da bi prišli na njeno ozemlje ali njene obale. To se dogaja tudi v Libiji. In takšni žepi se pomikajo naprej, za Libijo je to tudi Niger. Problem je, da pred Turčijo ni drugih takšnih žepov, saj je ta poleg vojnega območja.
FOTO: Jure Eržen/Delo
Kaj pa Grčija?
Grčija počne natanko to, kar od nje pričakuje EU, vsi pa bi radi krivdo preložili na soseda ali koga drugega, saj nihče ni pripravljen prevzeti odgovornosti. Kot kaže, bodo grške oblasti prosilce za azil poskušale zadržati na grških otokih, s čimer je tudi njihovo gibanje omejeno, vse tiste, ki so pred Grčijo, pa bodo poskušali zadržati tam. Tako torej Grčija počne, kar od nje pričakuje EU, in to je, da ljudi zadrži oziroma gosti.
Zakaj EU počne, kar počne?
Jasno je, da si nobena od držav članic ne želi vrnitve v leti 2015 in 2016, ko se je razpravljalo o tem, ali naj se pri vprašanju sprejemanja in pomoči beguncem zavežejo k deljeni odgovornosti in do katere mere. Takrat so predlagali mehanizem o relokaciji, v prvi vrsti je k temu pozvala Nemčija, toda potem so nekatere države članice to zavrnile. Nobena od njih tudi ni bila deležna nikakršnih sankcij. Problem je, da države članice postavljajo svojo suverenost in svoje interese nad humanitarne dolžnosti, ki jih imajo, in to se dogaja že leta in leta.
Zakaj v teh primerih ni sankcij?
Ker vprašanja človekovih pravic niso visoko na agendi prioritet v EU. Če primerjate, kako se je Bruselj ukvarjal s finančno krizo in kako z begunci, gre za dve nasprotni sliki. Na eni strani, pri ekonomski krizi so bile države, ki so kršile pravila, kaznovane, spomnimo se Grčije, Italije ali Cipra. Pri ravnanju z begunci ali odločitvami, povezanimi z migracijami, pa, ko države kršijo pravila ali dolžnosti, ni nobenih posledic. Vsaka država tu lahko počne, pravzaprav kar hoče.
Je to po vašem glavni problem?
Gre za strukturni problem v EU. Ni vzpostavljenih mehanizmov, s katerimi bi lahko prisilili države, da bi ravnale v skladu s svojimi dolžnostmi, ki jih imajo do prosilcev za azil in beguncev. Sicer pa tudi volje ni, da bi jih oblikovali. Je pa vprašanje pri tem tudi na globalni ravni, za veliko večino beguncev namreč skrbijo regije v razvoju, in ne bogate države.
FOTO: Jure Eržen/Delo
Ali to kaže tudi na to, da se ne ukvarjamo z vprašanjem, zakaj so ljudje prisiljeni zapuščati svoje domove?
Ne razumemo, kako migracije delujejo in zakaj ljudje migrirajo. Ljudi na zaprtih mejah, ki želijo priti v EU in ki so odšli z vojnih območij in so leta preživeli v Turčiji ali v drugih menda varnih državah, vidimo kot ekonomske migrante, sprašujemo se, zakaj hočejo v Evropo, če pa so bili v Turčiji na varnem. Toda varnost je precej širši in kompleksnejši pojem od tega, ki ga trenutno uporabljamo. Ko govorimo o varnosti nas samih, to ne pomeni samo biti varen pred nasiljem in vojno, temveč zadeva uživanje temeljnih človekovih pravic, osnovne plače, in živeti v spoštovanju in brez diskriminacije. in tega ljudje ne morejo dobiti v Turčiji ali v državah, ki so menda prav tako varne, kot je, denimo, Iran. Vsi ljudje imajo pravico do varnosti, toda to je veliko bolj kompleksen pojem, kot se zdi. Drži pa tudi, da o varnosti razmišljamo veliko bolj kompleksno, ko gre za nas, toda morali bi se postaviti v čevlje drugih, ko govorimo o teh vprašanjih.
EU zapira meje za ljudi na begu in hkrati v Grčijo pošilja humanitarno pomoč. Kako gre to skupaj?
Gre za dva obraza EU. Po eni strani se daje humanitarno pomoč, toda ta po drugi strani prinaša ceno za države na meji EU, kot je Grčija, ki bi morale opraviti svoje delo. EU v resnici kupuje Grčijo. In to je podobno kot v primeru Turčije, ko so ji dali denar, da ta opravi namesto nje.
Ko je Turčija odprla meje za begunce, da so lahko šli proti Grčiji, so predsedniki treh osrednjih institucij EU obiskali grško mejo. Sedeli so v helikopterju in iz izraka opazovali ljudi. Kako ste to videli?
Vedno je lažje gledati na nekoga z viška. Šele ko si z nekom na isti ravni, lahko vidiš, kako živi in v kako težkih razmerah. Če pa si nad ljudmi, je morda vse videti običajno, ukvarjaš se s številkami in množicami, in ne s posamezniki in njihovimi zgodbami. In to se dogaja, kar je glavni problem.
Ob zadnji obletnici padca berlinskega zidu smo v medijih brali, da imamo zdaj več zidov in ograj. Kako to komentirate?
Zgolj trideset let je minilo, da smo dobili več zidov. To je še ena ilustracija, kako so norme in načela izgubila veljavo v EU. Problem je, da je vse v EU zreducirano na tehnokratska vprašanja. Imate problem in najti je treba praktično rešitev, ki temelji na kalkulacijah stroški-koristi. Toda EU je bila entiteta, ki je bila utemeljena na moralnih vrednotah in z njimi povezanimi normami. To pa nima več vloge pri odločanju.
Torej se je EU po vašem spremenila?
EU se je nedvomno spremenila. Zdaj bolj temelji na kalkulacijah stroški-koristi kot pa na vrednotah in normah.
