Zvezde naših možganov
Dr. Katja Fink je raziskovalka v Laboratoriju za endokrinologijo – molekularno celično fiziologijo na Inštitutu za patološko fiziologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani.
Dr. Katja Fink je raziskovalka v Laboratoriju za endokrinologijo – molekularno celično fiziologijo na Inštitutu za patološko fiziologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani.
Predstavite nam instrument, ki ga najpogosteje ali najraje uporabljate pri delu.
Največ časa preživim za fluorescentnim mikroskopom, ki mi omogoča, da lahko spremljam žive celice in dogajanje v njih. V različnih fluorescenčnih barvah lahko zasvetijo celotne celice, samo njihov del ali katera od snovi v njih, na primer presnovek. To nam omogoča, da izmerimo, kako se celica odziva na določene signale – ali spremeni obliko, poveča porabo glukoze in tako dalje.
Kako bi povprečno razgledanemu v največ sto besedah razložili, kaj raziskujete?
Moje raziskovanje je večinoma usmerjeno v proučevanje astrocitov. To so zelo zanimive in pogosto prezrte celice v naših možganih, ki spadajo v skupino celic glije, drug tip celic poleg nevronov. Astrociti so ime dobili po svoji zvezdasti obliki in se zadnja desetletja izkazujejo za prave zvezde naših možganov. Imajo namreč pomembno vlogo pri vzdrževanju ravnovesja nekaterih signalnih snovi, energijske presnove, popravljanju poškodb, tvorbi novih sinaps. Moj sedanji projekt, ki je nadaljevanje doktorske naloge, je raziskovanje učinkov kanabinoidov na astrocite. Med najbolj znanimi kanabinoidi je THC iz konoplje – marihuane. Vnašanje kanabinoidov v telo ima še veliko neznanih vplivov na možgane, torej tudi na astrocite. Kanabinoidi, ki jih vnašamo v telo, spremenijo normalno delovanje možganov.
Zakaj imate radi znanost?
Ker je kljub svoji kompleksnosti tako jasna – trditve, ki jih podaja, so izmerjene in raziskane na več različnih načinov z več koncev sveta. Ne pušča prostora za nedokazana sklepanja in mnenja brez podlage.
Kaj dobrega bi vaše delo lahko prineslo človeštvu?
Astrociti so pomembne celice v možganih in ob različnih poškodbah pomagajo nevronom, da se poškodba omeji in so naši možgani čim manj prizadeti. Na žalost pa astrociti lahko preklopijo v »reaktivni« način, kjer se možgansko tkivo zabrazgotini in s tem škodujejo in zavirajo zdravljenje. Njihova čezmerna aktivnost ali okvare so lahko vzrok za različna epileptična stanja ali nastanek raka astrocitov – glioblastoma. Prav tako je oslabljena komunikacija med astrociti in nevroni ter porušenje ravnovesja nekaj, kar se dogaja ob nevrodegenerativnih boleznih, kot sta Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen. S študiranjem in poskusi na astrocitih tako poskušamo razumeti, kako in zakaj nastajajo takšne spremembe ter s kakšnimi učinkovinami ali pristopi bi lahko preprečili razvoj teh bolezenskih stanj, ki jih še zdaj ne znamo pozdraviti.
Kdaj ste vedeli, da boste raziskovalka?
Najbrž so moji starši že slutili, ko so mi v tretjem razredu kupili mikroskop in sem pod stopnicami naredila svojo temnico, kjer sem secirala (že mrtve!) pupke in rastline. Zavestno pa sem se za raziskovalno pot odločila šele med dodiplomskim študijem, ko sem dobila pravo predstavo, kaj raziskovanje pomeni in kako se raziskuje.
Kaj zanimivega poleg raziskovanja še počnete?
Moj čas zunaj dela večinoma zapolnjujejo različni športi, od teka, jahanja, smučanja do plavanja, moj najljubši hobi, ki je že od nekdaj prisoten v mojem življenju, pa je ples. Obožujem tudi visokogorje in plezanje, kjer se morajo moji možgani ukvarjati s popolnoma drugačnimi izzivi kot pri delu, in to se je izkazalo za najboljšo sprostitev in hkrati obnovitev energije. Kar mi ostane časa, pa skrbim za svojo zbirko rastlin in berem; najraje tematike s področij, o katerih vem najmanj.
Kaj je ključna lastnost dobrega znanstvenika?
Težko se odločam med vztrajnostjo in vznesenostjo nad svojim delom – kot neka skupna prepletajoča se lastnost, saj je zanimanje in navdušenje nad tem, kar raziskuješ, nujno, da lahko vztrajaš tudi, ko je težko in ko stvari ne gredo (in res velikokrat ne gredo).
Katero bo najbolj prelomno odkritje ali spoznanje v znanosti, ki bo spremenilo tok zgodovine v času vašega življenja?
Leta 1897 je bil Lord Kelvin navdušen nad neslutenim napredkom v fiziki in zaključil je, da nas v fiziki ne čaka nobeno veliko odkritje več. Pustimo se presenetiti tudi v biologiji.
Bi odpotovali na Mars, če bi se vam ponudila priložnost?
Za vedno? Šla bi na krajši izlet in mu dala priložnost, da me lahko prepriča, da je prijetnejši kot Zemlja. [Smeh.]
Na kateri vir energije bi stavili za prihodnost?
Vprašanje energijske preskrbe je zelo kompleksno, saj niso pomembni samo viri energije, ampak tudi to, kako jih izkoriščamo. Gotovo so trajnostni viri, kot so sončni, vetrni in vodni, primerni in čisti, a vseeno lahko obremenjujejo okolje. Pri oceni lahko pomaga biološka stroka – ekologija. Pri jedrski energiji, ki je zdaj vodilna v razmerju vložek – izkoristek, pa je najpomembnejše vprašanje varnosti. Na žalost se nesreče lahko zgodijo.
S katerim znanstvenikom v vsej zgodovini človeštva bi šli na kavo?
Od najslavnejših raziskovalcev iz preteklosti bi z veseljem pokramljala z Marie Skłodowsko Curie – njen neomajni zagon za raziskovanje, ki ga občutim ob njeni zgodbi, je nekaj, kar sem vedno občudovala. Njen prispevek k znanosti v časih, ko ni bilo preprosto biti ženska raziskovalka, mi pomeni veliko motivacijo.
Katero knjigo, film, predavanje, spletno stran s področja znanosti priporočate bralcu?
Priporočam knjigo Prikrito Davida Eaglemana, ameriškega nevroznanstvenika in pisatelja, ki v delu zelo zanimivo opiše košček nezavednega delovanja naših možganov.
Česa ne vemo o vašem področju, pa bi nas presenetilo?
V možganih nimamo samo nevronov, ampak enako število astrocitov. Kateri so pomembnejši? Je na svetovnem pokalu v preskakovanju ovir pomembnejši konj ali jezdec?
