Jure Robič v slovenskem grbu

Objavljeno
15. april 2019 07.04
Posodobljeno
15. april 2019 07.04
Med Martuljkom in Kranjsko Goro je tabla, ki popotnike opozarja, da kolesarijo ali hodijo po spominski Kolesarski stezi Jureta Robiča.
Jure Robič je umrl  24. septembra 2010, ko se je med treningom z gorskim kolesom spuščal po gozdni poti v Karavankah, na Plavškem Rovtu pri Jesenicah.
Pred dnevi so ob veliki tabli ob stezi v pokritem postajališču dodali že dve sporočilni obeležji, ki  morda radovednim, ki se tam ustavijo, povesta še nekaj več, kdo in kaj se je Jure bil.
Na dogodku, ko so obeležji  postavili na ogled, so se zbrali njegovi prijatelji, nekdanji sokolesarji, oba njegova sinova in njuni materi.
Našega najboljšega vztrajnostnega kolesarja, ki je petkrat zmagal na dirki čez Ameriko, enkrat pa je bil drugi, imajo mnogi za najboljšega vseh časov v tem športu. Tako dober je bil, da so ga v Sloveniji obiskali novinarji New York Timesa; ta časopis je objavil tudi zapis ob njegovim tragični smrti.
Jure Robič je bil tudi svetovni rekorder v vožnji na 24 ur, dvakrat je zmagal Le Tour Direct, ultramaratonsko različico pravega Toura, se pravi Toura na en mah.
Bil je Športnik leta v kategoriji posebnih dosežkov.
Tisti, ki jih pot še ne bo kmalu  zanesla v Martuljek, si lahko napisano na edni od dveh tabel preberejo kar tu.
Spomin na rob in čez je naslov besedila, ki so ga sestavili Juretovi prijatelji.


Lev Jure ob tabli, kjer je faksimile očetovih zapisov, in tabli z napisom, ki so ga v spomin velikega Slovenca sestavili njegovi prijatelji.


»Tistim, ki veljajo za posebne ljudi, izkažemo priznanje In potrdimo njihovo izjemnost šele potem, ko jih ni več.  Za časa življenja je bila njihova izjemnost praviloma nerazumljena.
Pri Juretu ni bilo tako. Njegova izjemnost je bila njegova najbolj izstopajoča značajska lastnost, ki se je kazala s siloviti moči duha in nezlomljivosti telesa.
Bil je več kot zdrav duh v zdravem telesu, več kot močan duh v močnem telesu, bil je nezlomljiv duh v jeklenem telesu. Po svoje ni bil iz našega sveta.
Delček njegove izjemnosti je bilo tudi to, da je bil brez kolesa neskončno prijazen človek, na kolesu pa povsem drug. Prijazen zagotovo ne.
Vendar je kolo vedno nosilo istega človeka. Gorenjskega fanta, ki se je vedno vozil tik za srečo, jo vedno lovil, pa nikoli ne dobil toliko, ko si jo je zaslužil.
K njemu je kapljala po kapljicah, a je bil stvarstvu neskončno hvaležen zanjo, tudi če je prihajala po okruških.

 

Lev Jure, mlajši sin, ki se je rodil po smrti slovitega kolesarja, Juretov brat Marko in starejši sin Nal Jure.


Izjemno je bilo, da ga to ni zlomilo, izjemno je bilo, da je zmagal vse največje vzdržljivostne dirke na planetu; zanj prav nič izjemnega pa je bilo, da se je na najtežje človeške poti spoznavanja  samega sebe skozi najhujše muke vračal vsako leto znova. Njegove ekipe so se menjale, on je vztrajal. Razumeli smo njegovo izjemnost, ki pa je bila premočna, da bi jo mi, navadni ljudje, lahko živeli z njim.
Morda najbolj izjemno izmed vsega je bilo, da smo ga imeli vsi, tudi tisti, ki smo ga spoznali v najtežjih trenutkih njegovega vrtanja po duši po kolesarsko, da smo ga vsi imeli vedno radi. Ne le, da smo ga spoštovali, pač pa tudi, da smo ga imeli radi.
Bil je eden redkih, ki smo mu priznavali in imeli njegovo izjemnost radi tudi takrat, ko nam le-ta ni bila všeč.
Tisti, ki smo bili z njim na njegovih največjih podvigih in v primerjavi z njim  nismo k njegovemu uspehu dodali skorajda niti drobtinice, ga nosimo v sebi za vedno. Z njim smo spoznali življenje na robu in čez in prepričani smo, da nihče od nas nikoli ne reče: tega se ne da.
Jure Robič je veliki Slovenec, ki ni poznal besede ne. Če bo naša domovina nekoč rabila prav poseben grb te vrste, bo v njem zagotovo naš Jure.
Da je njegov zadnji dom prav pod Vršičem je pot usode, ki se je izpeljala tako po želji bogov.
Na njihovo pot je stopil takrat, ko nam je dejal: »Samo v Ameriko me spravite, prosim…«.

 

Lev Jure in Nal Jure. Podobnost z očetom je osupljiva.