Kako preživeti med štirimi stenami

V času pandemije koronavirusa se je pokazalo, da ni nič več samoumevno. Prej tako normalne stvari, kot je izhod na svež zrak ali v službo in šolo, so postale zelo omejene. Varstvo otrok, šolske obveznosti, delo, gospodinjstvo je treba usklajevati na zelo skrčenem prostoru.
 
Zaradi omejitev gibanja in druženja smo izgubili običajne ventile, s katerimi smo se sicer sproščali. Obremenitve so se zelo povečale, možnosti za razbremenitev pa zmanjšale. Stiske doživljajo tudi tisti, ki živijo sami, saj je zdaj osamljenost še bolj pereča. Posebna težava so ranljive skupine, kot so invalidi, starejši, onemogli.

Ti imajo manj možnosti kompenzacije in so pogosto prepuščeni na milost in nemilost skrbnikom, ki pa so dostikrat preobremenjeni. Ljudje se srečujemo tudi s popolnoma drugačno dinamiko medosebnih odnosov, kot smo jih bili vajeni, a so reakcije na to stanje zelo različne, pravi psihologinja dr. Tjaša M. Kos. »Na splošno je opaziti več tesnobe. Več je tudi anksioznih motenj, paničnih napadov in obsesivno-kompulzivne simptomatike, pa tudi depresivnih stanj, pri čemer pričakujem, da bodo ta sčasoma še naraščala, če bo stanje trajalo. Pogostejši so tudi izbruhi jeze, agresivno odzivanje in nespečnost.«

Dodaten vir tesnobe je tudi, da nihče ne ve, koliko časa bo to stanje trajalo, kar še povečuje strah in negotovost. »Za večino ljudi je največji negativni in pozitivni potencial za psihično blagostanje kakovost njihovih trenutnih odnosov. Zdaj ko smo prisiljeni preživeti toliko časa v tesni povezanosti s svojimi bližnjimi, bodo vsebine naših odnosov privrele na plan. Kar nam je morda uspelo pomesti pod preprogo ali čemur smo se spretno izognili, se zdaj pokaže v polni luči,« pove Kosova in poudari, da so dobri odnosi, medsebojno spoštovanje in naklonjenost ter dobra komunikacija med partnerjema in v družini najboljši preventivni dejavnik, da bomo tudi v teh kriznih časih ohranili dobro počutje in – mentalno zdravje.
 

Izognimo se težavam 

Pomemben del težav, s katerimi se trenutno ukvarjamo, izvira iz naših misli, ko razmišljamo, preudarjamo in na podlagi drobcev iz medijev in govoric snujemo različne scenarije, enega bolj negativnega od drugega, kar nas spravlja v dodatno stisko in dviguje anksioznost, ugotavlja strokovnjakinja in svetuje, da je pot iz stiske in primeža tesnobnih misli v – sedanjem trenutku.

»Veliko uslugo si bomo naredili, če bomo ustavljali premlevanje in premišljevanje o prihodnosti. Korak za korakom, pa bomo zmogli. Morda je zdaj dober čas, da se lotimo stvari, ki smo jih dolgo odlašali. Zdaj je idealno, da se naučimo katere od meditacijskih praks. Veliko bomo naredili že, če se bomo vsak dan za kakšnih pet minut osredotočali na dihanje. Če misli odtavajo stran, jih pač nežno pripeljemo nazaj k dihu, ki ga opazujemo. Rada rečem, da dihu sledimo. Nič ni treba spreminjati, samo ostajate in sledite svojemu dihu.«
 

Čas za osebno rast

Čas samoizolacije je lahko tudi spodbuda, da se lotimo »pospravljanja«, tako v konkretnem kot prenesenem smislu, nadalje svetuje Kosova. »Urejanje našega življenjskega prostora nam bo vrnilo več občutka kontrole, predvidljivosti. Počutili se bomo koristne. Možno je tudi, da bomo v trenutni situaciji videli, katere stvari so res pomembne, in se lotili tudi čiščenja notranje navlake. Zdaj je izvrsten čas za osebnostno rast. Za to, da ozavestimo in spremenimo nekatere naše vzorce, da se učimo strpne komunikacije, odpravimo škodljive razvade, npr. kajenje.

Pomembno je, da si čas, ki ga imamo na voljo, osmislimo. Naredili bomo največ, če bomo pri tem sledili svojim vrednotam. Možnosti je res veliko. Če se ne bomo osredotočali zgolj na to, česa vsega ne moremo, temveč bomo odprti in hvaležni za ogromno bogastvo možnosti, ki jih imamo, smo na dobri poti, da bomo čas epidemije doživljali tudi kot čas posebnih darov.«

Nadgradimo svoje odnose

Zagotovo je to tudi poseben čas, ki nas spodbuja pri tem, da ponovno prevetrimo svoje vrednote, se zavedamo, kaj je resnično pomembno v življenju. Ko se lahko bolj po svetimo bližnjim odnosom. Raziskave kažejo, da so prav bližnji, torej partnerski odnosi, tisti, ki najbolj prispevajo k temu, kako srečne se bomo počutili. V vsakodnevnem življenju pa pogosto prav te odnose zanemarjamo. Zato, pravi Kosova, je zdaj čas, da partnerja nadgradita svoj odnos. »Že če bosta drug do drugega pristopila z več spoštovanja in nekoliko bolj ljubeče, si bosta naredila veliko uslugo.

Zdaj je idealen čas za poglabljanje odnosa, razumevanje, tolerantnost in – učenje pozitivne komunikacije. Zdaj ko smo toliko skupaj, imamo idealno priložnost, kar življenjsko povabilo, da se začnemo posvečati temu in se učiti teh dragocenih komunikacijskih veščin, ki tvorijo odnos.«

Bomo pa vsi tako sebi kot drugim naredili veliko uslugo, če bomo začeli razmišljati širše. Če bomo odprli svoja srca in pozornost tudi za druge in njihove stiske. Okoli nas je vse polno ljudi, ki doživljajo stisko – takšno ali drugačno –, in nikoli nimamo tako malo, da ne bi mogli tudi dajati, pravi sogovornica.
 

Ustvarimo ravnovesje 

Oblikovanje zdrave rutine, vztrajanje in aktivno prakticiranje naših vrednot, negovanje pristnih, toplih, naklonjenih medčloveških stikov in zavzemanje za ustvarjanje dobrega v naši okolici so stebri, ki nas lahko vodijo, da bomo tudi ta čas preživeli kakovostno.

Da bomo zadovoljni z življenjem, svetom in – s sabo, pravi strokovnjakinja. Na vprašanje, kako preživeti med štirimi stenami in ne znoreti, Kosova odgovarja: »Zelo pomembno je ustvariti si ravnovesje med skrbjo in časom za druge ter časom in skrbjo zase. Potrebujemo oboje. Vsi potrebujemo oddih. Potrebujemo tudi ravnotežje med delom, sprostitvijo, druženjem in samoto. Že stari Grki so govorili o t. i. srednji poti. Če bomo to antično modrost vnesli v svoja življenja, bomo na dobri poti, da ohranimo psihično zdravje in – zadovoljivo življenjsko kakovost,« sklene psihoterapevtka dr. Tjaša M. Kos.
 

Doživimo čas, ki nam je na voljo 

Psihoterapevtka dr. Tjaša M. Kos svetuje, da do trenutnega stanja zavzamemo pozitiven odnos. Naj to ne bo čas, za katerega čakamo, da ga preživimo – temveč edinstvena priložnost, ki se nam ponuja, da jo čim globlje doživimo.
• Oblikujmo novo rutino. V svoje življenje spet vnesimo red.
Rutina omogoča predvidljivost. Pomaga nam tudi, da se zorganiziramo, da lahko uredimo stvari. To je še posebno pomembno v družinah. Lažje nam bo, če bo vsak družinski član točno vedel, kaj je njegovo delo in kaj lahko pričakuje.

• Ohranjajmo normalnost. Ohranimo vsaj nekaj stvari, ki so nam ljube. Zbujajmo se ob primernem času, se uredimo (vztrajanje v pižami ves dan ni spodbudno), vnašajmo v svoj dan delo, gibanje, zdravo hrano in socialne stike.
• Družimo se – tudi doma!
• Komunicirajmo – ne komandirajmo! Razvijmo tolerantnost, o obveznostih se dogovorimo skupaj z družinskimi člani. Dobra komunikacija in organizacija omogočata, da lahko vsi ustrezno zadovoljimo svoje potrebe, se počutimo slišani, upoštevani in – pomembni.
• Iščimo nove načine. Namesto da se sprijaznimo s tem, da se nekaj ne da narediti, razmišljajmo o alternativnih možnostih. Tudi virtualni svet ponuja številne možnosti delovanja.

• Sprostimo se. Pomembno je, da se znamo razbremeniti. Sicer tvegamo, da bomo s svojimi emocionalnimi izbruhi obremenjevali družinsko okolje, v katerem smo zataknjeni. Izberimo med tehnikami, ki so nam blizu.
• Ne pozabimo na telesno aktivnost. Sobna kolesa, eliptiki ali zgolj razgibavanje v domači
dnevni sobi ali na balkonu lahko prinesejo veliko razbremenitev in izboljšajo nevrokemično ravnovesje v naših možganih. Če moramo biti doma, to še ne pomeni, da se ne moremo
gibati.