Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Rekreacija

S kolesom po progi, ki je Trst povezovala z Istro

Trasa opuščene železnice Hrpelje–Kozina–Trst nad dolino Glinščice je preurejena v slikovito rekreativno pot.
Predor med Drago in Ricmanji. FOTO: Brane Piano
Predor med Drago in Ricmanji. FOTO: Brane Piano
27. 2. 2019 | 10:30
4. 3. 2019 | 11:10
8:50
Rajnka Avstro-Ogrska si pred skoraj 150 leti za gradnjo železnic ni vzela toliko časa, kolikor ga danes oblasti potrebujejo za načrtovanje 27,1 kilometra dolgega drugega železniškega tira med Divačo in Koprom.

Že 60 let ukinjeno in sprva več kot 21 kilometrov dolgo, pozneje pa na 19,6 kilometra skrajšano progo iz Trsta do Kozine ter priključka v Hrpeljah na Bohinjsko železnico med Gorico in Puljem, skozi Divačo pa proti Benetkam ali Dunaju so naredili v dveh letih (med 1885 in 1887) – potem ko so leta 1883 sprejeli zakon o njeni gradnji. Je pa res, da so se prej 30 let prerekali, ali progo na državne stroške sploh zgraditi. To je danes samo še zanimivost, ki nas lahko spremlja med pohodom ali kolesarjenjem po tej stari trasi.

Kolesarji pred vstopom v predor pocingljajo tako, kakor so nekoč strojevodje. FOTO: Brane Piano
Kolesarji pred vstopom v predor pocingljajo tako, kakor so nekoč strojevodje. FOTO: Brane Piano


Proga Hrpelje–Kozina–Trst je bila leta 1958 ukinjena, leta 1966 pa so odstranili tudi tračnice. Potem so leta 2010 traso spremenili v dobro vzdrževano pešpot in kolesarsko stezo s pogledi na dolino Glinščice, proti Miljam, Debelemu rtiču in Trstu.
Pot je mogoče navzdol prekolesariti skoraj brez vrtenja pedalov. V lepih dnevih je dobro obiskana, pohodniki morajo biti le malce previdni, da jih ne zbije kakšen preveč zagnan rekreativec na gorskem kolesu.
 

Po poti peš ali s kolesom


Ker si je peš za pot navzgor po trasi treba vzeti tudi od šest do sedem ur časa, se ni treba podati na celotno pot. Mogoče jo je prehoditi v več etapah, saj je mogoče na slovenski strani parkirati v Kozini ali v vasi Mihele pod Krvavim potom, na italijanski pa so parkirišča urejena v vaseh, naseljenih z večinoma še slovenskim življem.

Spodaj se pot začne na nadmorski višini 2,6 metra na nekdanji postaji sv. Andreja (Campomarzio) v Trstu. Do najdaljšega in osvetljenega, 224 metrov dolgega predora Ricmanje je asfaltirana, naprej pa je makadam dobro vzdrževan. Pot domačini uporabljajo za dnevno rekreacijo, družine z otroki se nanjo podajo na popoldanski sprehod in obiskovalci od drugod so tudi ob koncih tedna v manjšini.

Na rekreativni poti po nekdanjem tiru Hrpelje–Kozina–Trst. FOTO: Brane Piano
Na rekreativni poti po nekdanjem tiru Hrpelje–Kozina–Trst. FOTO: Brane Piano


Večino nekdanjih železniških postaj, čuvajnic in mejnih stražarnic, saj pot v srednjem delu nekajkrat zavije iz ene države v drugo, so od slovenskih in italijanskih železnic ljudje odkupili in preuredili v domovanja in počitniške hišice. Starejši pari se do njih pripeljejo z avtomobili, posedajo na za izletnike pripravljenih lesenih in betonskih klopcah in se proti koncu zime grejejo na že toplejšem soncu.

Pot po nekdanji železnici se vije pod Kraškim robom Krajinskega parka Beka v občini Hrpelje-Kozina nad Naravnim rezervatom doline Glinščice (Val Rosandra) v italijanski občini Dolina (San Dorligo della Valle). Od zgoraj je s 490,7 metra nadmorske višine speljana nad severnimi pobočji kanjona Glinščice iz Kozine mimo vasi Draga (S. Elia), Boršt (S. Antonio in Bosco, tudi S. Antonio Mocco), Ricmanje (S. Giuiseppe della Chiusa) in Sveta Ana (S. Anna), z nje pa se odpirajo pogledi v naravni rezervat Glinščice, na vasi s slovenskimi in italijanskimi imeni, vas Dolina in naprej na eno stran proti Miljam in Debelemu rtiču, na drugo pa proti Trstu.


 

Cingljanje v predorih


Na nižjih delih poti je, kakor je za ta del primestja značilno, zrak mnogokrat onesnažen zaradi industrije, a pohodnikov to ne odvrača od obiska. Poleg tega so gozdovi, skalovje in previsne pečine, slikovite vasice ter panorama osojnih nasprotnih pobočij nad Glinščico s cerkvico sv. Marije na Pečeh osupljivi. S trase so speljane, v slabšem vremenu že nevarne, potke navzgor pod previsne stene, kjer na vrveh visijo plezalci, 300 metrov navzdol v kanjon Glinščice pa s sredine trase vodi Steza prijateljstva po smeri, ki jo je po legendi uporabljal že Martin Krpan. Rečica, ki s Kraškega roba v kanjon pada čez slap Supet, se potem v Žavljah izliva v Tržaški zaliv.

Pogled na drugo stran kanjona rečice Glinščice in na cerkev sv. Marije na Pečinah. FOTO: Brane Piano
Pogled na drugo stran kanjona rečice Glinščice in na cerkev sv. Marije na Pečinah. FOTO: Brane Piano
Nadaljujemo po progi, ki je v večjem delu zasenčena z borovci. V vasi Klanec pod Kozino je tabla občine Hrpelje-Kozina s podatki o progi. Po njej prispemo v Drago in naletimo na drugo, tam že italijansko dvojezično informativno tablo. Pot vodi navzdol skozi štiri predore do Boršta in naprej Ricmanja.

Na vsej progi je več nasipov, šest viaduktov in 13 mostov. Po trasi gre tudi del mednarodne pešpoti Alpe Adria Trail, ki se začne na Grossglocknerju in konča v Miljah.

Nekatere železniške postaje in čuvajnice, vse zgrajene iz kraškega kamna in še vedno v lasti italijanskih železnic, že propadajo, druge so urejene in naseljene. Pohodniki in kolesarji se, kakor je sicer običaj v visokih gorah, pozdravljajo. Kolesarji, ki drvijo v dolino, pred vožnjo v predore, kot nekoč strojevodje, pocingljajo, na klopcah, posejanih ob poti, in razglediščih ljudje posedajo in kramljajo po slovensko in italijansko …

Do konca leta 1958 je malo naprej od vasi Draga (Santa Elia) do zadnje postaje pred mejo z Jugoslavijo iz Trsta še vozil vlak. Postaja je danes v ruševinah. FOTO: Brane Piano
Do konca leta 1958 je malo naprej od vasi Draga (Santa Elia) do zadnje postaje pred mejo z Jugoslavijo iz Trsta še vozil vlak. Postaja je danes v ruševinah. FOTO: Brane Piano

 

Gradnja in ukinitev proge


V časih, ko so po progi še vozile vlakovne kompozicije, menda nikoli ni bilo nesreče, zaradi krajev, ki so v italijanščini poimenovani po svetnikih, pa so jo imenovali Proga vseh svetih. Te sreče pa ni imelo 2600 delavcev, ki so jo v letih 1885 in 1886 gradili. Zaradi kraškega terena jih je med vrtanjem enega izmed predorov nekaj zgrmelo v ponor, ki se je odprl pod njimi, in so se ubili. Ker reševalci niso mogli do njih, so jih morali pustiti v jamah pod traso.



Na rekreativni poti po nekdanjem tiru Hrpelje–Kozina–Trst. FOTO: Brane Piano
Na rekreativni poti po nekdanjem tiru Hrpelje–Kozina–Trst. FOTO: Brane Piano


Proga zaradi velikega nagiba, tudi do skoraj 33 promilov, v hudih zimah ni bila prevozna, zgrajena pa je bila za tovorni promet. Po virih, ki jih navajajo v občini Dolina, so do prve svetovne vojne pozimi na postaji Boršt vsak dan natovorili po osem vagonov vina, a vse bolj so jo uporabljali domačini, ki so z danes slovenske strani v Trst hodili na delo, ter domačinke s Krasa in iz Istre, ki so v Trst nosile prodat, kar so doma pridelali – od zelenjave in sadja do suhih mesnin, perjadi in svežega mleka.

Po prvi svetovni vojni je proga postala pomembna potniška povezava z Istro in Puljem, prodaja vina se je zmanjšala, po drugi svetovni vojni pa je od leta 1949 do 1958 z italijanske strani vlak še nekaj let vozil samo do vasice Draga pred mejo z Jugoslavijo.

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine