Kdo je diplomatski rešitelj Maribora, ki se ga ne spominjamo več

V lanskem letu, posvečenem Rudolfu Maistru, smo lahko znova prebirali številne razprave in članke o generalovem prevzemu oblasti v prevratnem Mariboru, ko so se zrušili še zadnji stebri habsburške monarhije. Njegova drzna novembrska akcija leta 1918 je vedno znova navdih številnim, ki ne pozabijo poudariti generalovih zaslug za priključitev mesta ob Dravi novi državi. A prav tako še vedno ostaja v ozadju, da je vprašanje državnopravne pripadnosti Maribora po Maistrovem posegu postalo predmet pogajanj na pariški mirovni konferenci.

Dolgo časa je kazalo, da se bo tudi o tem ozemeljskem problemu treba – po koroškem modelu – odločati na plebiscitu. Takšen scenarij je ob podpori francoske diplomacije na mirovni konferenci preprečil slovenski pravnik Ivan Žolger, na katerega običajno naletimo samo v redkih znanstvenih študijah, v javnem prostoru pa je (če izvzamemo dva kipa in tri poimenovanja ulic) spomin nanj povsem zbledel.

Na Devini pri Slovenski Bistrici 22. oktobra 1867 rojeni pravnik je prvo svetovno vojno pričakal na visoki uradniški funkciji v predsedstvu ministrskega sveta, kjer je dosegel najvišji naziv – sekcijski načelnik. Čeprav je že od preloma stoletja živel na Dunaju, je ostal zelo navezan na svoj domači kraj in je v tem duhu vzgajal tudi svoje tri otroke, rojene v zakonu s hčerjo dunajskega industrialca Maxa Friedmanna, Elzo. Razloge je podrobno pojasnil v enem od pisem dr. Pavlu Turnerju, ki je bil dolgoletni družinski prijatelj Žolgerjevih. Poleti 1916 mu je tako pisal, da bi želel sina Aleksandra vpisati na slovenski del gimnazije v Mariboru. Turnerja je prosil, naj mu pomaga pri organizaciji daljšega obiska: »Zasledujem pri tem v prvi vrsti vzgojevalne smotre, da bi se fantu omilila naša slovenska dežela.«

Želel si je, »da bi se fantu mariborski kraj priljubil«. To velja poudariti zato, ker jih ob prevratu ni bilo malo, ki so Žolgerju očitali pomanjkanje narodnega čuta. V njegovi korespondenci je opaziti, da ga je v želji po obisku »v krasni naši domovini« močno vleklo na Štajersko: »Jaz si nič drugega ne želim, kakor pa mirnih dnij v našem svežem pohorskem zraku. Kajti zelo sem utrujen in rad bi bil nekaj časa tête-à-tête z naravo.« V obilici delovnih obveznosti si je najbolj želel »mir in samoto«. Očitno je bil pogosto zaradi pomembnih nalog v stresnih situacijah, ko je imel »veliko skrbi in preglavic«.

Ni poznal nobene zabave, nobene družabne prireditve

Žolger je veljal za izjemno delovnega uradnika, danes bi lahko sklepali, da je bil deloholik. Pogosto je ob določeni nalogi presedel tudi po 10 ur, za kosilo in večerjo si ni vzel več kot 20 minut. Iz njegovih pisem je razvidno, da se je moral zaradi delovnih obveznosti večkrat odpovedati družabnemu življenju. V pismu Turnerju je nekoč potožil, da se ni mogel udeležiti plesa dunajskega mesta, saj je moralo delo za ministrskega predsednika »čez noč biti gotovo«.

Tudi pisec nekrologa v dnevniku Slovenec je Žolgerjevo delovno vnemo opisal v presežnikih: »Njegova ljubezen do dela je postala naravnost strast, zdi se, kakor da bi bil čutil bližino smrti, ponovno je poudarjal, da mora še to kratko dobo svojega življenja dobro izrabiti. Ni poznal nobene zabave, nobene družabne prireditve, edin njegov oddih so bili kratki sprehodi v naravi. /…/ Glede sebe je imel dva skromna ideala v svojem življenju: kot uradnik si je želel biti, kakor je ponovno poudarjal, okrajni glavar na deželi med poštenim ljudstvom, ki bi ga spoštovalo kot pravičnega uradnika. S kolikšno zadovoljnostjo je večkrat pripovedoval, kako so mu ljudje v Ptuju kot mlademu uradniku bili silno hvaležni, ker je z njimi tako prijazno v domačem jeziku občeval!«

Na znanstvenem področju se je Žolger specializiral za javno pravo. Kot pisec standardnih del o avstro-ogrskem dualističnem kompromisu (posebej za ta namen se je naučil madžarsko) in dvornem pravu avstrijske vladarske hiše si je pridobil mednarodno veljavo, zato bi tudi danes na ti dve temi težko našli resno znanstveno delo, kjer ne bi naleteli na citate Žolgerjevih dognanj. Znal je pritegniti tudi pozornost prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ki je želel dualistično zgradbo nadomestiti z Veliko Avstrijo.

Žolgerja je zaprosil, naj mu napiše manifest, s katerim bi lahko kljuboval madžarskim ambicijam po širitvi pristojnosti Ogrske na račun enotnosti države. Nadvojvoda mu je menda celo dal vedeti, da ga bo imenoval za šefa svojega kabineta. A prestolonaslednikove načrte so kmalu prekinili streli v Sarajevu.

Od cesarsko-kraljevega ministra do jugoslovanskega diplomata

Dobro mnenje o Žolgerju je imel tudi novi prestolonaslednik Karel, ki je jeseni 1916 na prestolu zamenjal Franca Jožefa. Tako je Karel 10. junija 1917 vestnemu uradniku Žolgerju podelil viteški naslov. Kmalu je sledil vrhunec kariere v avstrijski dobi: 30. avgusta 1917 je bil imenovan v uradniški vladi Ernesta viteza Seidlerja za ministra brez listnice. Slovenskemu ministru je bila zaupana prav posebna naloga – priprava ustavne reforme.

Medtem ko je slovensko časopisje to imenovanje pozdravilo, ga nemški nacionalci, zlasti štajerski, niso. Časnik Marburger Zeitung je posmehljivo poročal, da je postal minister »sin nekega viničarja«, motila pa ga je tudi njegova navada, da se podpisuje kot »Ivan« in ne »Johann« (ponekod je v nemškem časopisju mogoče zaslediti celo obliko »Iwan«). Mariborsko glasilo katoliških narodnjakov Slovenski gospodar je zato »našega ožjega rojaka« vzelo v bran: »Dr. vitez Žolger se že od nekdaj in tudi sedaj kot minister podpisuje pred samim cesarjem kot Ivan in ne bo vpraševal 'Marburgerce', kako se naj podpisuje.«

Kljub nekaterim pomirljivim Karlovim potezam, kot je bila razglasitev politične amnestije, je postajal Žolger vedno bolj razočaran. To je razvidno tudi iz pisma šefu cesarjevega kabineta Arthurju grofu Polzer-Hoditzu, ki mu je 17. oktobra 1917 napisal: »Stvari ne potekajo dobro. Sedaj smo prišli tako daleč, da bodo do konca lojalni južni Slovani glasovali proti vojnemu proračunu, in da zaradi nerazumevanja in brezbrižnosti vlade do najpomembnejšega notranje- in zunanjepolitičnega problema, jugoslovanskega vprašanja, iz dneva v dan raste število tistih južnih Slovanov, ki pri tem za vsakega južnega Slovana nevralgičnem vprašanju od Avstrije in njenih birokratskih voditeljev ničesar več ne pričakujejo in svoje upanje že usmerjajo na Antanto oz. mirovno konferenco.«

Seidlerjev »nemški kurz« Žolgerja ni mogel navdušiti, zato je z ministrskim predsednikom pogosto stal na nasprotnih bregovih. Žolgerjev odstop 6. maja 1918 je bil logičen rezultat omenjenih nesoglasij. Dunajsko liberalno glasilo Neue Freie Presse je odstop »molčečega«, pa vendar izjemno vplivnega ministra pospremilo z obširnim člankom na naslovnici. Sicer ga je zaradi odločne slovenske narodnopolitične usmerjenosti ocenilo kritično, a mu je hkrati priznalo vrhunske znanstvene in uradniške kvalitete.

Žolger se je 31. oktobra 1918 še zadnjič srečal s cesarjem in ga poskušal potolažiti, češ »da je ljudstvo na jugu dinastično«. Karel je svojega nekdanjega ministra zaprosil, naj odpotuje na jug in pomaga obdržati podporo dinastiji. Žolger je odvrnil, »da se boji, če niso stvari prišle tako daleč, da je to delovanje prepozno«. Njegove bojazni so se uresničile.

Na pariški mirovni konferenci

Po nekaterih pričevanjih je bil Žolger po prevratu celo kandidat za predsednika Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani, vendar kljub dobremu sodelovanju z načelnikom Vseslovenske ljudske stranke Antonom Korošcem te funkcije ni zasedel. Ljubljanska vlada, ki ji je predsedoval še en vitez iz avstrijske dobe, nekdanji podpredsednik državnega zbora Josip Pogačnik, ga je nato 10. novembra 1918 postavila za predsednika upravne komisije v oddelku za notranje zadeve.

Predložil je načrt začasne ustave in uprave za Slovenijo, ki je bil že izdelan pred meseci v krogu slovenskih uradnikov na Dunaju. Korošec ga je predlagal za glavnega slovenskega predstavnika v jugoslovanski delegaciji na mirovni konferenci v Parizu. Tako je postal pooblaščeni delegat v delegaciji Kraljevine Srbije oziroma Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki jo je vodil izkušeni srbski državnik Nikola Pašić.

Slovenski eksperti so se pod Žolgerjevim vodstvom z veliko vnemo vrgli na delo in neumorno sestavljali razne spomenice ter risali zemljevide nove države. Na začetku konference se je moral Žolger soočati s številnimi očitki, češ da kot nekdanji minister cesarske vlade sploh ne bi smel imeti tako pomembne funkcije med delegati držav zmagovalk prve svetovne vojne. Omenjene napade je poskušal kompenzirati tako, da se je še bolj poglobil v svoje delo, tudi na račun svojega zdravja.

Izpričano je, da je v Parizu garal pogosto do ranega jutra, vendar mu s tem ni uspelo preprečiti izreka usodnih odločitev glede Primorske in Koroške. Glede prve mu ni uspelo prodreti s predlogom za plebiscit, ta pa je bil nato kljub nasprotovanju jugoslovanskih delegatov razpisan za drugo. Precej bolj uspešen je bil pri predstavljanju argumentov glede pripadnosti nekdaj ogrskega Prekmurja, ki ga je mirovna konferenca dodelila Kraljevini SHS.

Kot ugotovljeno že uvodoma, je danes pogosto prezrt Žolgerjev delež pri preprečitvi razpisa plebiscita za Maribor. Njegova zasluga je namreč, da je ob podpori francoskega predsednika teritorialne komisije Andréja Tardieuja preprečil sprejem predloga italijanske delegacije o mariborskem plebiscitu, ki je bil na mizi še na predvečer podpisa senžermenske pogodbe. Vrhovni svet zmagovitih velesil se je 25. avgusta 1919 na prigovarjanje zunanjega ministra Tommasa Tittonija odločil, da prisluhne avstrijsko-italijanski zahtevi za plebiscit. Tardieu je sicer Žolgerju dejal, da bo storil vse za preklic razpisa referenduma, toda zaradi italijanskega vztrajanja je bilo treba skovati tudi rezervni načrt.

Žolger je predlagal, naj se plebiscitno ozemlje razširi močno proti jugu; tako bi obsegalo celotno mariborsko glavarstvo, ptujsko na levem bregu Drave in ljutomersko do splošno priznane meje z Radgono. Žolger je širitev utemeljeval z argumentom, da bi sicer prišlo do razkosanja Dravske doline in Slovenskih goric, saj tvorijo geografsko, etnografsko in gospodarsko enoto s središčem v Mariboru. Tardieu je z Žolgerjevo argumentacijo uspešno prepričal člane svoje komisije, da v poročilu vrhovnemu svetu nastopijo za opustitev plebiscita ali pa za razširitev njegovega ozemlja. Na seji vrhovnega sveta so jugoslovansko stališče podprli Francozi in Britanci, temu pa so zopet nasprotovali Italijani in deloma tudi Američani.

Tittoni je ostro nastopil proti Tardieuju in ga podučil, da teritorialna komisija kot podrejeni organ ne sme posegati v sklepe vrhovnega sveta. A v bran rojaka se je v svojem značilnem tonu postavil predsednik konference, »tiger« Georges Clemenceau, češ da teritorialna komisija ni noben redakcijski organ, ampak strokovno telo, katerega mnenja so vedno tehtna. Po ostri debati in »burnih prizorih« so bili pogovori prekinjeni. Med pavzo si je Tittoni privoščil veliko kršitev konferenčnih pravil: navezal je namreč neposreden stik z vodjo avstrijske delegacije Karlom Rennerjem. A ta se za širitev plebiscitnega ozemlja ni navdušil, saj je menil, da bi bil rezultat za Avstrijce v tem primeru slab. Italijani so nato še isti večer umaknili svoj predlog.

Brez francoske pomoči v Mariboru ne bi vihrala naša zastava

Da je res malo manjkalo, da bi Italijani uspeli prodreti z idejo o mariborskem plebiscitu, je v članku, ki ga je objavil v Slovenskem narodu slabi dve leti po usodnih pariških dogodkih, Žolger javno potrdil. Po njegovem mnenju bi brez francoske pomoči »sedaj v Mariboru ne vihrala naša zastava«. Mariborski plebiscit bi bil namreč v skladu s predlogom teritorialne komisije izveden po istem modelu kot koroški, glasovanje pa celo na isti dan kot na Koroškem v coni A. Prav tako bi se tudi tu morale vojaške sile umakniti s plebiscitnega ozemlja, nadomestiti pa bi jih morale policijske enote, postavljene iz vrst domačinov.

Če bi bil torej plebiscit res razpisan, bi bili izničeni vsi Maistrovi uspehi, jugoslovanske čete pa bi verjetno kot policisti v veliki meri nadomestili mariborski Nemci, ki so nekoč tvorili »zeleno gardo«. Ker bi bil izveden na isti dan kot koroški v coni A, bi to pomenilo, da bi se morali Slovenci boriti hkrati na dveh referendumskih frontah. Seveda bi to veljalo tudi za Avstrijce, a vseeno so bili slovenski kadrovski in finančni viri manjši, kar se je kasneje pokazalo tudi v pripravah na izvedbo glasovanja na Koroškem.

Ob koncu pariške konference so Žolgerju ponudili, da bi vstopil v diplomacijo, a je poudarjal, da hoče biti le profesor in znanstvenik. Sprejel pa je poziv, da kot zastopnik Kraljevine SHS sodeluje na prvi skupščini Društva narodov, ki je bila v Ženevi konec leta 1920. Postal je tudi član Stalnega meddržavnega razsodišča v Haagu. Po končanih diplomatskih obveznostih je 16. marca 1921 opravil nastopno predavanje na ljubljanski pravni fakulteti z naslovom Novo meddržavno pravo. To področje – danes govorimo o mednarodnem pravu – je bilo pri Slovencih še v povojih, Žolger je tako dobesedno oral ledino in ustvarjal ustrezno slovensko terminologijo. A profesorsko kariero je kmalu prekinila težka bolezen, umrl je 16. maja 1925 v štajerskem sanatoriju Lassnitzhöhe.

Nekdanji rektor ljubljanske univerze Matija Slavič, duhovnik in tudi sam udeleženec pariške mirovne konference, je nekoč zapisal, da bi si Žolger in Tardieu zaradi zaslug, ker je mesto ob Dravi pripadlo Jugoslaviji, v Mariboru zaslužila spomenik. Vendar ga ne Tardieu ne Žolger nista dobila.

A če je bil Tardieu po mirovni konferenci kar trikrat francoski ministrski predsednik, so na Žolgerja skoraj povsem pozabili. Konec leta 1923 mu je potekel tudi eden redkih političnih privilegijev, brezplačna vozovnica za vlak Maribor–Ljubljana. Kljub prošnji prometnemu ministru Velizarju Jankoviću, ki je bil povrhu nekoč tudi sam član jugoslovanske delegacije v Parizu, mu je niso hoteli podaljšati.

***

Dr. Andrej Rahten je redni profesor za sodobno zgodovino na Univerzi Maribor in znanstveni svetnik ZRC SAZU.