V nadaljevanju preberite:

Piše se leto 1978, Wanda Rutkiewicz se je pravkar vrnila z uspešne odprave na Mount Everest, najvišjo goro sveta. Osvojila ga je kot tretja ženska in prva Evropejka. Hkrati je bil to prvi uspešen poljski vzpon na 8848 metrov visoko goro. Prehitela je vse tedanje izjemne poljske alpiniste, moške, ki jim vprašanja o joku in solzah po enem največjih uspehov ne le na osebni, temveč tudi na državni oziroma svetovni ravni zelo verjetno ne bi postavili. Da je na vrh sveta stopila 16. oktobra 1978, ko je bil njen rojak, kardinal Karol Wojtyła, razglašen za papeža, je bilo zgolj naključje.

Ali pa ne – papež Janez Pavel II. je tedaj dejal, da je »dobri Gospod želel, da se povzpneva tako visoko na isti dan«. Poljaka, ki sta vsak po svoje zaznamovala generacije ljudi po vsem svetu. Wojtyła je Rutkiewiczevo, ki je vstop v moški svet visokogorskega alpinizma pri devetinštiridesetih letih plačala z najvišjo mogočo ceno, preživel za trinajst let. Režiserka Eliza Kubarska je o rojakinji posnela film Wanda Rutkiewicz – Zadnja odprava. Zakaj je zgodba o Wandi danes še pomembna Režiserkin odgovor je bil jedrnat in vključeval je (tudi) odnos javnosti do izstopajočih dosežkov žensk. Ker se nekatere stvari na žalost do danes niso spremenile.