V intervjuju preberite:
 

Pogovor z Borisom Ostanom je še najbolj zaznamovala njegova odmerjena misel. Izkustvena, prostrana in velikodušna, a brez vsakršne pretiranosti glede česarkoli. Na trenutke je spregovoril z glasno tišino.

Spregovoril je o kulturi strahu, o simbolnem, internaliziranem nasilju posameznika, pravzaprav zlorabah, kako jih kdo razume – ne o zakonskih regulacijah in kakšne naj bi bile. In o igri seveda, o njegovem legendarnem Hamletu, edinstveni igri – o vlogah na odru in v življenju, o njih prehajanju, o Jacquesu Lecoqu, o gledališki skupini Complicité in sodelovanju s Simonom McBurneyjem, o tem, zakaj ni ostal v Londonu, o Marku Rylanceu, o tem, kako v obnašanju slovenskega predsednika vlade prepoznava patološko narcisoidnost, ki bi jo z zanimanjem odigral na odru, nikakor pa ni primerna za nekoga, ki naj bi vodil državo, o solidarnosti, ljubeznih, ki minejo – in o tem, kar je zdaj in kar še pride.